Dolgčas
je beseda, ki jo marsikdo uporablja, ko se hoče izgovoriti zakaj še kar vedno vztraja in hodi v službo pa čeravno mu to nebi bilo potrebno. Predvsem se to kaže pri nas, ki smo še eni redkih, ki imamo možnost iti v pokoj malo prej, kot preostali ljudje.
Ampak, ne to ne bo ponovno še en zapis o tem, kako eni pač ne grejo v penzijo, ker jim je doma dolg čas, ampak bo to zapis prav o tem, o dolgčasu.
Meni osebno nikoli ni dolgčas, pa čeprav nimam posebnega dela, ko sem doma. pravzaprav imam rad, da mi je kot bi se reklo dolgčas, da sem doma v brezdelju, da sem na kavču kjer prebiram knjigo imam odprto okno skozi katerega prihaja v stanovanje mestni vrvež. jaz v tem ne vidim nobene težave. Še zdaleč nisem tak, da bi se izogibal domačih opravil, ravno nasprotno, prav uživam, da doma postorim kaj kar prispeva k dobremu bivanju celotne družine. Ampak, kot rečeno nikoli nimam slabe vesti, če dan preživim na kavču ali pa grem ven malo pošportam ali pa na kak sprehod.
Ampak, kot rečeno, ljudje smo različni in eni pač očitno morajo skoz biti v akciji, zakaj je temu tako vedo samo oni, najbrž pa jih žene k temu vse kaj drugega, kot pa to, da nočejo lenariti, predvidevam, da jih velika večina mora poleg službe delati še kaj in tako zaslužiti dodaten denar, da lahko pokrijejo vse stroške, ki so si jih nakopali.
Ampak, sedaj smo pa že zopet na temi, katero smo obdelali že tolikokrat v teh zapisih. Najbrž pa je resnica ravno tu nekje, torej, da si jaz lahko privoščim lenarjenje, ker pač nimam toliko materialnih stvari, ki zahtevajo kupe financ, da pa prideš do teh pa je potrebno delati več, kot je za moje pojme normalno.
Torej, da ne dolgovezim. živel dolgčas, in živelo življenje brez nepotrebnega stresa, i si ga delamo sami zaradi pretiranega pehanja po materialnem.