Ne nisem vredu

 ja saj poznate tisto, "noben me nikol ne vpraša kak sem. In kak si te? Ne vpraši." No če mene keri vpraša kak sem pa mu lahko rečem: "ne, nisem vredu". Pa pri tem ne mislim na splošno počutje, ki je kot bi se reklo "shiti as hell", ker pač me vbijajo nočen in turnus in vikendi in to, da ne morem spat po nočnih, pa to, da se moram ukvarjat z bedastimi ljudmi po telefonu, velikokrat pa tudi v živo. Ampak, ne to ne bo tema današnjega pisanja.

Danes bom pisal o moronih, kretenih in kar še je teh vzdevkov, ki živijo v moji okolici in na katere zadnje čase kar redno naletim, kot bi se prav lepili na mene. Resno se sprašujem kaj je z nami zakaj smo tako nestrpni, zakaj tako radi kažemo svojo, saj sploh ne vem kako bi to opisal, pač to, da eni kot, da bi se počutili, da so nekaj več al kaj, ne vem no. Ne vek kaj takim ljudem dogaja, ali mogoče vejo, da sploh niso nekaj posebnega pa bi potem s svojim obnašanjem radi to bili, se meli za nekaj več. No za take imam jaz jasno sporočilo, ne niste nič več kot jaz ali kdor koli v vaši bližini, ki vam je v danem trenutku na poti in potem mahate in krilite in žmigate z lučmi. Ja največkrat se karakter človeka pokaže, ko je v avtu, kjer se mu zdi, da je varen zaprt v lastni pločevinki in, da mu noben nič ne more. Še bolj se to potencira, če je ta avto malo dražji ali bolje rečeno, če je obrok, ki ga plačuje za njega večji od obroka, ki ga plačuje tisti, ki je pred njim. 

Torej, ko sem govoril, da se kar lepijo na mene, se zadnjič peljem iz službe bo že pregovorno s tovornjaki natrpani avtocesti, kjer se zna zgoditi, da se vozni pas vozi hitreje od prehitevalnega, ja vem absurdno, ampak da ne zaidem, torej vozim po prehitevalnem, pred mano nepregledna kolona pleha, ki se malenkost hitreje premika od onih na desni in potem se najde "uglajena" gospa, ki začne zadaj blinkati z lučmi in kriliti. "ja pa halo, kam naj grem si mislim", ampak ne ona desno pa po voznem proba pa ne gre pa spet nazaj in to nekajkrat vmes pa besno kriljenje, da skrajšam v glavnem nekako se zguzi mimo mene pa potem še na enak način preko parih. Epilog, na enem od semaforjem, ki peljejo v mesto je en avto pred menoj in ko me vidi v špeglu kar ne ve kako bi speljala, da bi lahko ušla iz vidnega polja. Pa kaj je mislila, da ji bom kaj naredu, čeprav bi si še kako zaslužila eno okol kepe, ampak kaj čemo, men se samo smili. 

Da, pa ne omenjam včeraj tipa, za nalašč ne bom omenjal zunanjega videza, torej grem po pločniku in za mano tip v avtu, malo po travi malo po pločniku in ker je pač ocenil, da bi tiste tri metre od on moral hitreje prit do mesta, kjer lahko potem nekako pride na cesto, začne za menoj trobiti, "pa kaj je s tabo človek" si mislim, ka naj zdaj jaz hodim po cesti, da se boš ti lahko vozil po pločnikih. Itak potem pridema še v verbalni kontakt, pa nima smisla o tem sploh govoriti. 

Torej, ne nisem v redu je moj odgovor in ne morem se sprijazniti, da živim v taki "shit holl" od okolja v katerem ne, da si med sabo nočemo pomagat, to je že zdavnaj pase, ampak v takem, kjer hoče vsakdo biti več kot je drugi v takem, kjer se vsakdo lahko počuti, da lahko drugega nadleguje, da sploh ne zahajam na temo, kot je to, da se kar nekdo počuti poklicanega, da razpravlja o drugem, pa po navadi o nekom, ki ga sploh dobro ne pozna in potem včasih prisostvujem raznim debatam, ki nimajo nobene vrednosti, ampak so navadno opravljanje in edino, kar mi dajo misliti je to, da se o meni govori isto, ko me pač ni v bližini. 

Dajte no ljudje, brigajte se za sebe, predvsem pa ne delajte škode drugemu, ker kot se že dolgo več, pomagati tako ali tako noben nikomur več noče. 

Pa ostanite zdravi, predvsem pa zdrave pameti in brigajte se zase....