Saj ni res pa je

Avtor: -

 bi lahko rekli naslednji mali zgodbici. Zgodbici, ki je tako smešna, da je žalostna ali pa tako žalostna, da je smešna, kakor kdo želi. Je pa zgodba, ki je sicer zelo kratka odraz časa v katerem živimo. Pa ne samo časa, ampak družbe kot celote. Družbe, ki se ima za napredno a je v bistvu bolj primitivna od tiste, ki je živela ob nastanku človeka. Zakaj tako pravim? Zato, ker si mislim, da je imela družba v pradavnini veliko večji poudarek na sobivanju, ker drugače pač takrat ni bilo možno preživeti, za razliko od danes, ko eden drugega vidimo kot konkurenco in kar gledamo, kako bomo komu podstavili kako poleno in se potem naslanjali ob njegovem padcu. Pa saj to je že tako ali tako obrabljena tema pri meni a se še kar ne morem načuditi, da smo lahko taki drug do drugega, da se komolčimo na vsakem koraku, se prerivamo v takem in drugačnem smislu. In ko tako gledam vse to se sprašujem zakaj je temu tako. edini pameten razlog za to je očitno strah, strah, pred nekom, strah pred nečem. Pred čem točno mi ni jasno ampak sam ne vidim drugega razloga kot to. No najbrž je tu še nevoščljivost, ki pa je itak že pregovorna mantra v teh koncih, kjer živimo. 

Ampak, da se vrnem k moji kratki zgodbici. 

Torej, tako kot skoraj vsak dan sem tudi par dni nazaj stal pred semaforjem na prehodu za pešce nasproti našega bloka. No, tu še en medklic, res me zanima, kdo je meril čas za trajanje zelene luči za pešce, ker tudi, če pretečeš čez cesto takoj ko se prižge zelene jo še vedno ne moreš v celot ujeti, ampak to je že druga zgodba. Torej stojim na semaforju in čakam. Seveda, kot vedno, ko se prižge zelene pogledam še levo, ker se tu pač šoferji vozijo v rdečo in tudi to ne izjeme ampak je to že kar pravilo. Torej prižge se zelena, v istem trenutku se mimo pelje vozilo, kar pomeni, da se je moral peljati v rdečo, stopim na prehod in pripelje se še ne avto, no to, da se je potem takem ta tokrat voznica peljala v po moje že temno rdečo ne rabim poudarit. No, jaz ne morem iz svoje kože, pač ji z roko pokažem na semafor za pešce, ki je k sreči še svetil zeleno, a mi ona začne mahati z avta in kriliti, torej se razburjati na mene. Zakaj mi še danes ni jasno, najbrž po njenem nebi smel obstajati... Ampak potem pa pravi šok, na zadnjem sedežu sedi pamž star ene 12 let in mi brezkompromisno kaže "fakiča" ja prav ste prebrali.

Kaj si torej naj še mislim o vsem skupaj. Ja vem vsi z mano vred smo veliko bolj hrabri, ko smo v zavetju štirih sten ali tokrat štirih koles, ampak tole pa mi je kar dalo za misliti.

In sedaj sem prepričan, kot družba res gremo v maloro in en vesoljni potom ali pa ledena doba bo prav dobrodošla, da vse skupaj da na reset.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Avtor: -
Slika
 v parih besedah, najboljši dopust ever. Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe. Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico. Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov c
Preberite več

Grčija 2

Avtor: -
Slika
 je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom. Kar se tiče poti smo vedeli, da gremo po najkrajši poti, torej čez bivšo jugo, tako smo krenili popoldan iz Maribora in malo pred pol nočjo prispeli v Predejane, kjer smo določili, da bomo prespali. Priporočam vsem, ki ste na poti na jug, počivališče je ravno prav umaknjeno z avtoceste, ima pa tudi bencinsko in pa trgovino. No zjutraj za mene obvezen trening in okoli devetih nadaljujemo pot v smeri Grčije.  Na meji z Makedonijo smo v slabi urci, za prehod pa porabimo manj kot pol ure. Makedonijo pa itak prevozimo v šusu, tako, da smo pred mejo predem se sploh zavemo. V Gevgeliji se odločimo za obvoz na Dojran, kjer naredimo postanek za kosilo, nato pa čez mejo in smer obala. Čeprav je bil prvotni plan najprej prečkati Makedonij
Preberite več

Albanija 2

Avtor: -
Slika
kot bi se lahko reklo temu zapisu, ker pač sem že namenil nekaj besed o tej državi v kateri sem sedaj že več, kot mesec in pol in, ker se bliža počasi a vztrajno tudi čas vrnitve domov. Kaj bi lahko na kratko rekel o tej državi, kjer narava res navdušuje vse ostalo pa bolj ne. Kot sem slišal nekoga reči, kar be bog ustvaril je res fenomenalno a kaj, ko je vse tisto kar je naredila človeška roka potem pokvarilo celotno sliko.  Čeprav sem že kar domač v teh državah Balkana pa se še vedno sproti čudim temu kar vse so ljudje tukaj sposobni narediti in kako je tukaj življenje. Mogoče bo za koga, ki sem pride na krajši obisk vse skupaj zanimivo, smešno, mogoče na trenutke celo absurdno, a dvomim, da se bi lahko privadil na življenje tukaj, na navade in na obnašanje. Pa ne mislim na pregovorno balkansko ležernost, pač pa bolj na ignoranco, predvsem imam tu v mislih na ignoranco do sobivanja. Ker je zame pač velika vrednota, da spoštuješ ljudi s katerimi sobivaš je pač tu življenje zame skoraj
Preberite več