Vzgoja

 beseda, ki se danes sliši in uporablja tolikokrat, da se zdi že kar obrabljena. Toliko, kot se danes ukvarjamo s tem kaj je prav in kaj ne, ko gre za vzgojo naših otrok se po moje nismo kot družba še nkoli. Pa, a res to pomeni, da je bila vzgoja, ki smo jo bili deležni mi tako napačna in ali je je res vse to poglabljanj, ki ga danes slišimo in občutimo na vsakem koraku toliko boljše in doprinese k boljši vzgoji? Jaz nikakor ne bom v tem zapisu sodil o tem, še manj pa pametoval kako naj kdo vzgaja svoj podmladek, lahko pa naredim nekaj primerjav in vzporednic z vzgojo, ki sem jo bil jaz deležen in z vzgojo, ki jo poskušam dati svojim otrokom.

Ker sem pač odraščal, kot bi se reklo v nekih drugih časih sem bil deležen drugačne vzgoje, kot so jo otroci danes, to je mantra vseh okoli mene. Jaz se s tem nikakor ne strinjam. Zakaj drugi časi, kaj je tako drugače od takrat, ko sem jaz odraščal od tega časa v katerem sedaj odraščajo otroci. Ja, se strinjam tehnologija napreduje, pa saj je tudi v mojih časih. Za primer v mojem zgodnjem otroštvu še doma nismo imeli telefona, smo se pač znašli brez njega, takoj ko smo ga dobili smo ga začeli uporabljati. Enako je bilo še z drugimi rečni od programov na televiziji pa od tega, da smo na enkrat vsi imeli mopede, da smo se vozili. Torej, vseskozi je v družbi nek napredek in vseskozi družba odrašča in živi s tem, zakaj bi torej bili sedanji časi tako različni od drugih.

Jaz vem v čem je težava, ni težava v napredku, težava je v tem, da se predvsem starši v tem obdobju vse preveč pehamo za tem, da bi imeli čim več tega napredka, za razliko od naših staršev, ki so življenje jemali z večjo mero zdrave pameti in so poleg pehanja za dobrinami znali svoj čas posvetiti tudi drugim rečem. Jaz zase lahko rečem, da me je oče skoraj povsod jemal s sabo, pa naj bo to na kake obiske, ali pa če je šel h komu kaj pomagat delat, še celo v službo. Torej je svoj čas v veliki meri delil z mano. Za razliko danes, ko gledam, da je prioriteta večine otroka odložiti nekam za dve uri in naj se ukvarja z njim kdo se hoče. A to naj bi bila vzgoja otroka.

Še ena primerjava. Jaz sem v moje odraščanju imel točno določene zadolžitve, ki so se večale glede na starost. Najprej so to bile malenkosti, kot je pospravljanje svojih stvari, ki pa so potem preraščale v dajanje vednjo več, od tega, da sem moral že pred šolo nakrmiti živali, do tega, da sem hodil v trgovino, ki ni bila za vogalom (pol ure peš v eno smer), do tega da sma s sestro izmenjaje pomivala posodo po nedeljskem kosilu…. Seveda mi to takrat niti malo ni bilo v neko veselje a dejstvo je, a ti take stvari dajo ne samo neko disciplino pač pa tudi samozavest, saj tako dobiš občutek, da ti starši zaupajo in, da verjamejo.

Zato jaz danes z lahkoto dam svojemu 10 letnemu sinu denar in spisek za v trgovino, ki k sreči ni pol ure od doma, ampak vseeno. Ne samo, da si lahko s tem, ko gre potem tudi sam zase kaj kupi, kot nagrado v prvi vrsti dobi občutek, da je za nekaj odgovoren, da se mu zaupa in prav ta občutek je največ, kar se mene tiče.

Pa še ena primerjava. Sicer je res, da sem jaz otroštvo preživel na vasi, ampak vseeno, nas je bilo kar nekaj otrok, ki smo se družili imeli določene punkte, kjer smo se zbirali in se igrali. Prav tako imajo danes naši otroci več kot dovolj prostora za igro in šport a težava je največkrat v tem, ker jih mi ne spustimo na ta igrišča brez nadzora. Zakaj je temu tako je zame neznanka, ampak, jaz res ne vidim razloga zakaj nebi spustil svojega deset letnika samega na igrišče brez nadzora. Jaz mu zaupam, da bo šel tja kamor sma se dogovorila in, da bo tudi domov prišel ob dogovorjenem času.

Najbrž bi se moral malo dotakniti t.i. permisivne vzgoje, ki sedaj k sreči že malo zamira, je pa bila svoj čas absolutni hit. Jaz sem vsekakor nasprotnik temu, ne samo, da temu nasprotjem, absolutno zagovarjam to, da mora otrok imeti točno določene meje in postavljena pravila, da se ve kaj se lahko, kaj se sme in kaj se mora. Seveda se tu dopuščajo korekcije glede na situacijo v danem trenutku, ampak princip mora biti cel čas v smislu, da se vejo kakšna so, če rečem po športno pravila igre.

Sedaj bi se z lahkoto še zaplezal v šolanje in to kako smo pravzaprav starši tisti, zaradi katerih se otroci borijo za ocene, da se niti ne dotaknem momenta, ko slišim, da starši v šoli ocene celo izsiljujejo. Pa do tega, ko starši na vso silo otroka porivajo v nek šport ali pa v kako drugo dejavnost. Kot rečene raje ne bom šel v to polje, ker je to res lahko potem »never ending story«.

Za zaključek bo najbolje, da še enkrat poudarim, otroci so vedno enaki pa ne glede v katerem obdobju odraščajo in vsakdo, ki se bo malo ozrl nazaj si bo to z lahkoto priznal. V veliki večini smo starši tisti, ki pa smo se spremenili v odnosu na naše starše in najpogosteje, če ne kar vedno smo ravno mi razlog za to, da so otroci taki, kot so. Prej ko se bomo tega zavedali, prej na in tudi otrokom bo bolje. Pustimi torej otrokom, da so točno to, otroci torej, mi pa bodimo predvsem njihovi voditelji v svet odraslosti, ki jim ob enem damo določene zadolžitve in zaupanje.

Mogoče še čisto za konec poslušajte nekaj o tej temi TU, TU in TU, se mi zdijo taki fini pogovori o teh temah.

Torej bodite zdravi, predvsem zdrave pameti.