Preveč čustven
In potem včasih prav zaradi tega odreagiram prehitro, impulzivno in tudi preden stvar dobro premislim. Da pa bo mera polna sem v nekaterih stvareh povrhu še stari romantik, ki v ljudeh vidi samo dobro in to vedno postavi na prvo mesto, no nemalokdaj pa potem spoznam, da sem prav naiven, ko tako razmišljam in, da sem v bistvu ena čisto mala luknjica na ogromni flavti, na katero igra velik mojster in nihče ne opazi razlike pri igranju pa naj si na to luknjico pritisne ali pač nikoli. No k sreči pa me vsake tolko kdo prepriča v nasprotno in mi, da malo upanja.
Ravno sem končal s poslušanjem zadnjega podkasta, ki ga
ustvarjajo Atmosferci, tokrat je bil gost Ivo Boscarol, najbrž ga ne rabim
posebej predstavljati. Po končanem poslušanju sem spoznal, da je res velik
vizionar, uspešen podjetnik, ki prepozna uspešne projekte, predvsem a to, da je
na prvem mestu človek.
Ja in to je vrlina, ki jo le malokdo premore, sploh imam tu v
mislih ljudi, ki so na določenih položajih in velikokrat z lahkoto, ali bolj
rečeno z preveliko lahkoto sprejemajo odločitve, ali dajejo izjave, ki imajo
lahko velik vpliv na ljudi okoli sebe. No. če bi bili na prvem mestu ljudje, bi
najbrž velikokrat sprejeli drugačne odločitve, če pa ne, pa jih vsaj nebi s
tako lahkoto.
In, tako pridem k bistvu tega pisanja, ki se torej nanaša na
ravno na to, da nekdo, ki pač zaseda določen položaj sprejme določene odločitve
in, da to še ni dovolj daje tudi izjave, ki ne samo, da so posplošene in bolj
ali manj izrečene na pamet in po vrhu še s tako lahkoto… kakor koli, vsaj pri
meni so ravno take izjave in obnašanje sprožile plaz odločitev, ki pa bodo
konec koncev vsaj zame pomenile to, da bom od sedaj več doma, več z družino in
z vsemi, ki mi nekaj pomenijo.
Te dni ko sem spet v tujini in to zadnjič vsaj kar se službe
tiče imam več kot dovolj časa, da se malo ozrem nazaj na vsa leta od 2011, ko
sem prvič službeno odšel delat kot policist na zunanjo mejo EU.
Do zaključka, da bo to zadnja taka moja službena pot sem
prišel zdaj tu. Že res, da v meni tli ta misel že nekaj let, prvič se je
pojavila v časi korone, ko sem, kljub nepredvidljivim časom, ki so bili takrat
odšel kar daleč od doma in po vrhu opravljal delo na območju, kjer se je trlo
ljudi, da ne rečem v razmerah, ki so bile takrat nevredne človeka in ja prav
ste uganili, še zdaleč ni šlo brez zapletov. Dokončno pa je k moji odločitvi
dala, kot bi se reklo piko na i izjava določenih ljudi, ampak o tem mogoče kdaj
drugič.
No, da ne bo pomote, tudi točno obrazložitev zakaj je na
koncu bila tista pika na i imam že izpisano, a bo še malo počakala, da ne bom
spet reagiral samo na podlagi čustev.
Do tačas pa priporočam vsem, da poslušajo podkast in se
mogoče kaj naučijo, ker nikoli ni prepozno za to, tudi za tiste, ki so tako
preklemano prepričani, da vse vejo….