Lahko bi bila knjiga

Avtor: -

 pa najbrž ne bo....


Okoli Velike noči leta 2004.


Slabo leto pred tem, torej za moj trideseti rojstni dan, sem pokadil zadnjo cigareto in tako nezavedno stopil na pot, ki bo v eni točki prešla v obsedenost, obsedenost z športom, obsedenost z kilami, z kilometri in še čim. Ampak, začnimo na začetku.

Torej malo pred Veliko nočjo leta 2004 sem šel mimo lekarne v Zrečah. Kako slabo leto sem bil že na svojem in bolj ali manj živel sam, z redkimi obiski takratne punce, ki pa je bolj ko ne živela pri njenih starših. Torej lekarna. Stopim notri, kupim žeton za tehtnico in stopim gor, sprintam listek, na katerem je na mojo srečo teža bila za odtenek pod stotimi kilami a res za odtenek, indeks telesne mase, pa raje niti ne omenjam, a na mojo višino, ki je na dober dan 173 centimetrov si lahko vsak zase izračuna. Torej z listkom grem domov in si ga prilepim na hladilnik z obljubo, da bom do poletja imel 75 kil. Ob omembi mojega parim ljudem so me malo čudno gledali a rekel ni noben nič.

Torej kako začeti, kako spraviti človeka, ki je zadnja leta ležal pred TV-jem ali pa posedal na kavicah, ki je še pred časom kar veliko kadil in, ki se ni branil alkohola. Odgovor je enostaven. Težko. Torej naslednje jutro oblečem kratke hlače in majico, obujem neke adidaske in gre na tek. Tek se je po dobrih petsto metrih prešel v hojo a sem nadaljeval in zopet malo tekel pa hodil in tako po kake pol ure prišel domov. Še sedaj vem traso po kateri sem šel, po moje sem opravil ene tri kilometre a ko bi takrat vsaj malo slutil kaj bo iz tega zraslo, mogoče niti nebi nadaljeval. Ampak, do takrat je še daleč. Je pa nekaj ob tem sigurno, če bi pred tem prebral knjigo Scota Jureka v kateri on opisuje svoj tek v stilu Forest Gumpa, torej obul sem copate in tekel in tekel in tekel, bi jaz sigurno po svojem teku šel pod tuš od tam pa v gostilno na pivo in nemudoma zaključil svojo tekaško kariero. K sreči sem to knjigo prebral kar nekaj časa kasneje, pa priznam, da še danes ne verjamem vsega, kar je tam napisanega a lahko, da s tem avtorju delam veliko krivico.


Ob teh začetkih naj omenim dva ključna faktorja, ki sta pripomogla, da sem postopoma le začel nabirati kondicijo. Prvi je bil zreški hrib Golek, ki je lokalni poligon za kar nekaj domačinov, ki nabirajo ali vzdržujejo kondicijo, drugi pa stric, ki je v tistem časi kar veliko kolesaril. Tako sem v nadaljevanju začel hoditi na Golek. Žal sem šele mnogo kasneje spoznal, da je na ta hrib kar nekaj variant dostopa, no jaz sem se lotil najkrajše in tako posledično tudi najstrmejše. To je pomenilo, da sem se s avtom pripeljal do tamkajšnjega kamnoloma in nato v hrib. Vzpon res ni hudo dolg a če greš res po najkrajši poti ne popusti v svojem naklonu in je kar brutalen. A kot pravijo prvega ne pozabiš nikoli in tudi jaz ga ne bom. Ko se človek z prekomerno težo dobesedno iz postelje poda v kar strm klanec zgleda res smešno, to mi je danes jasno, ker sem velikokrat priča ubogim param, ki se podajajo v take avanture, ki so za večino, kot bi rekli samo enkraten poizkus. Tudi jaz nisem bil nič drugačen, le s to razliko, da sem se jaz po nekaj dneh zopet vrnil in spet zagrizel v isti hrib. V eni točki pa taisti hrib v nadaljevanju v enem letu v povprečju naskočil več kot tristopetišesdesetkrat, torej sem bil na njemu več kot enkrat v enem letu.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Avtor: -
Slika
 v parih besedah, najboljši dopust ever. Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe. Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico. Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov c
Preberite več

Grčija 2

Avtor: -
Slika
 je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom. Kar se tiče poti smo vedeli, da gremo po najkrajši poti, torej čez bivšo jugo, tako smo krenili popoldan iz Maribora in malo pred pol nočjo prispeli v Predejane, kjer smo določili, da bomo prespali. Priporočam vsem, ki ste na poti na jug, počivališče je ravno prav umaknjeno z avtoceste, ima pa tudi bencinsko in pa trgovino. No zjutraj za mene obvezen trening in okoli devetih nadaljujemo pot v smeri Grčije.  Na meji z Makedonijo smo v slabi urci, za prehod pa porabimo manj kot pol ure. Makedonijo pa itak prevozimo v šusu, tako, da smo pred mejo predem se sploh zavemo. V Gevgeliji se odločimo za obvoz na Dojran, kjer naredimo postanek za kosilo, nato pa čez mejo in smer obala. Čeprav je bil prvotni plan najprej prečkati Makedonij
Preberite več

Albanija 2

Avtor: -
Slika
kot bi se lahko reklo temu zapisu, ker pač sem že namenil nekaj besed o tej državi v kateri sem sedaj že več, kot mesec in pol in, ker se bliža počasi a vztrajno tudi čas vrnitve domov. Kaj bi lahko na kratko rekel o tej državi, kjer narava res navdušuje vse ostalo pa bolj ne. Kot sem slišal nekoga reči, kar be bog ustvaril je res fenomenalno a kaj, ko je vse tisto kar je naredila človeška roka potem pokvarilo celotno sliko.  Čeprav sem že kar domač v teh državah Balkana pa se še vedno sproti čudim temu kar vse so ljudje tukaj sposobni narediti in kako je tukaj življenje. Mogoče bo za koga, ki sem pride na krajši obisk vse skupaj zanimivo, smešno, mogoče na trenutke celo absurdno, a dvomim, da se bi lahko privadil na življenje tukaj, na navade in na obnašanje. Pa ne mislim na pregovorno balkansko ležernost, pač pa bolj na ignoranco, predvsem imam tu v mislih na ignoranco do sobivanja. Ker je zame pač velika vrednota, da spoštuješ ljudi s katerimi sobivaš je pač tu življenje zame skoraj
Preberite več