Forma

 se dviga in to kako, predvsem pa lahko z zagotovitvijo rečem, da se počasi res daleč pride.

Torej po teku v Radencih sem se odločil, da bom celotno leto posvetil res počasnim tekom. Nekaj na račun tega, da pač moja noga ali bolje rečeno tetiva pač ne dovoljuje prevelikih obremenitev, nekaj zaradi tega, ker sem pač že zdavnaj prebolel, da tako rečem čase, ko sem na tekih tudi tekmoval, največ pa zaradi tega, da dokončno preizkusim Maffeton metodo in jo potem lahko dokončno potrdim ali ovržem.

Torej, po slabem letu lahko z zanesljivostjo potrdim, da se počasen tek izplača, torej tek, kjer tečeš tako, da je pulz zelo nizek. No vse o tem si lahko prebereš TU. Sicer glede na vse sorte treningov, ki obstajajo za tek, predvsem za to kako biti hitrejši, je dejstvo, da velika količina nizko intenzivnih tekov po določenem času prinese, da lahko kasneje tudi hitrejši tempo tečeš pri nižjem pulzu. No vsaj pri meni je tako. Za primer, lahko povem, da sem sedaj pretekel večino tekov z utripom med 130 do največ 140 in kako mi je s časom tempo naraščal. V začetku sem dosegla s takim pulzom tempo med 6 do 6.15 min za KM, v zadnjem obdobju pa sem konstantno tekel z tempom med med 5.30 do 5.45. In tamo samo v pol leta.

Danes pa sem se zavestno odločil, da bom opravil tempo, no tempo za mene. da ne bo pomote, ker vem, da je to za nekoga še vedno penzionističen tempo, no kakor koli, za mene torej je bil to tempo tek. Na razgibani trasi sem tekel tempo med 5.20 pa do 5.00 in na koncu ugotovil, da sem ime povprečni utrip 142 in maksimalnega 151. 

Torej moj zaključek je, da se počasen tek in vztrajanje pri njem dolgoročno izplača, no vsaj meni se je. Itak pa še vedno velja pravilo, da ni vsak trening za vsakogar primeren.

Pa dober tek še naprej.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 2

Malo obujamo spomine