JAZ IN...

 je sicer malo močna beseda, ker pač še zdaleč nisem v neki hudi tekmovalni formi, a vseeno je jesen in prihajajoča zima čas, ko malo znižamo obrate vsaj kaj se športa tiče. V bistvu tako kot narava, ki se počasi pripravlja da si spočije je tudi za nas, ki smo malo bolj športno aktivni ta čas primeren, da si malo spočijemo ali, kot se rado reče v teh krogih je to čas za nabiranje baze. Je pa to idealen čas v uživanju v tem kaj nam narava ponuja, opazovanje lepih jesenskih barv ali pa meglic, ki se počasi vlečejo med grički v okolici. No, da ne zabluzim preveč, za mene je to skoraj najlepši čas, malo zaradi tega, ker imam rad mraz, malo pa za to, ker vem, da prihaja zima in nove radosti, ki nam jih prinaša. Pa še ena iz današnjega bicikliranja, če keri ni vedel, kaj sem imel v mislih.

 je bil cilj preteči polovičko na Ljubljanskem maratonu. In cilj je izpolnjen, skupaj s Tatjano, ki je še dan pred tem bila prepričana, da gre na 10ko, sva, bom brez lažne skromnosti reku, to naredila res tak z užitkom. Da malo podkrepim to z užitkom, torej še po slabih dveh urah teka pritečeš v cilj in imaš malo čez 140 povprečen pulz potem vsak, ki vsaj malo teče ve, da ni bla to nekak velika matrarija.  Je pa cel dogodek res prerasel v pravi tekaški praznik, na delih trase, ki se malo spušča ali dviga in ko sem pred seboj zagledal trumo ljudi sem res imel občutek, da sva del nečesa velikega. Ko se samo spomnil na leto 2005 ko sem prvič tekel in sem rabil par sekund do štartne linije in letos, ko sva rabla skoraj sedem minut mislim, da je to dovolj dober podatek o tem v kaj je prerasel dogodek po številu ljudi, ki so na progi, enako pa je tudi kar se tiče ljudi, ki so ob progi in celi čas navijajo in vzpodbujajo tekače.  Pa še nekaj slikic                                            

 sem doma, razlogi za kaj bodo mogoče tu tudi razkriti, saj o tem nastaja en kar obsežen zapis, za katerega pa ne obljubim, da ga bom kadar koli objavil, saj je kot že kak zapisa pred tem malo kontroverzen ali bolje rečeno sem v njem napisal par reči, ki enim sigurno ne bojo všeč, ko bi jih ali pa jih bodo prebrali. Torej, kot rečeno, slab mesec sem doma, res doma v polnem pomenu besede, to pomeni, da sem doma z družino z prijatelji in pa velikokrat tudi sam s sabo. Ali bo to dovolj za to, da bom zopet lahko začel normalno funkcionirati je odvisno od večih dejavnikov in ne samo od mene, tako ,da me prav zanima, kako se bo moje telo odzvalo na vrnitev v realnost. Da pa ne bodo samo take duhamorne teme, pa še par besed o gibanju, ki je kot vsi že dobro veste pač moj način življenja. Prav vesel sem, ko vidim, da prav lepo napredujem k zastavljenim ciljem in, da bo, če bo vse šlo v tem ritmu na koncu točno tako, kot je bilo zamišljeno v začetku leta. Ampak ne bom pa prehitro delil kakega v

 knjiga o tranziciji v Albaniji. Knjiga, v kateri pisateljica, ki je preživljala svojo mladost v Albaniji. Knjiga, ki nam, ki smo v bistvu tako blizu te države da vedeti, da smo še kako daleč in, da v bistvu ne vemo nič ali pa si samo domišljamo, da vemo.  Vsekakor pa je to zanimiv prikaz dogajanje v letih, ko je bivši režim zamiral, tako kot povsod po državah, ki so živele v podobnih sistemih in pa nato prehod, ki pa ni bil tako enostaven, kot smo ga na primer imeli mi.  Ker sam dokaj skrbno izbiram kaj vzamem v roke, bom na koncu rekel, da je knjiga res vredna vašega časa in, da je b bistvu tako napisana, da bralca kar drži pri sebi.                                                                      slika: primus.si

 najprej ena knjiga in tokrat spet iz domačega branja, torej domača avtorica. Čmrljev žleb , knjiga Agate Tomažič, ki bi lahko bila kriminalka, lahko, da je tudi malo zgodovinska, seveda pa tudi obravnava čisto sedanje moderne teme. Mogoče je to branje, ki bo najbližje bralcem, ki so malo živeli v prejšnjih časih ali pa tistim, ki so malo seznanjeni z zgodovino naše države, vsekakor pa je na svoj način tudi kriminalka, ki pa dosti zaključkov prepusti bralcu. Vsekakor vredna mojega in vsekakor tudi vašega časa. Da pa ne bo samo branje pa je tu še ena serija, ki jo lahko dobite na Apple TV, seveda pa se jo da dobiti tudi v kakih "karibskih vodah", gre za nadaljevanko z naslovom Presumed innocent , dobra serija z dobrimi igralci, ki ponuja napet zaplet in še bolj zanimiv razplet, seveda pa boste o vsem izvedeli, če si boste vzeli čas za ogled.  V nadaljevanju sledi še kar nekaj priporočil, saj imam na lagerju še kar nekaj pisnega pa tudi slikovnega materiala tako da "stay t

 in to po dolgem času v papirnati obliki. Oj Triglav moj dom , ne ne mislim pesem, čeprav bi vsak Slovenec moral najprej pomisliti na to. Ampak, ne tokrat gre za zadnjo v seriji detektivk o Tarasu Birsi. Knjiga tudi tokrat ne razočara, ravno nasprotno, so knjige iz dela v del boljše. Zgodba ravno prav zapletena in prepletena z nekaj zgodbe iz prejšnjih delov. O sami vsebini ne bom razpravljal, je pa dejstvo, da akcije ne manjka, prav tako pa ne zgodbe ob akciji. Na kratko, knjiga se lahko kosa z vsakim tujim avtorjem tega žanra.                                                                      slika: goga.si

je očitno mnenje sedanjih oblastnikov, ko bodo s tem, ko bodo v naslednjih parih letih za par sto evrov povečali plače svojim aparatičkom. Pa ali je temu res tako? Jaz osebno ne verjamem in imam za to tudi dokaj dobre argumente. Kot prvo, kdo bi rad delal za nekoga, ki že v osnovi do njega nima nobenega spoštovanja in je v bistvu le nujno zlo, nekaj kar pač mora biti, da lahko država sploh deluje. Kdo bi pri zdravi pameti danes šel za učitelja, ko pa ima vsak starš, ki ima pet minut časa in malo samovšečnosti tako moč, da lahko pride v šolo, grozi tam vsem povprek z odvetniki ali pa še huje vzame oblast v svoje roke in kar fizično obračuna s kakim učencem, staršem ali učiteljem. Na istem je zdravstvo in še kateri od poklicev, ki so potrebni, da pač država lahko sploh funkcionira. In zato, če kateri misli, da je denar res rešitev za vse težave, pol me res zanima izpod katerega kamna je pravkar zlezel. Če boste vprašali nekoga, ki dela v eni od državnih služb, ki servisirajo državljane 2

 Sem naletel na članek o izmenskem delu v katerem "strokovnjaki" no v tem primeru je ena dotična, modruje o tem kako naj delajo ljudje v večih izmenah, no najbolj absurdna pa so priporočila za tiste, ki delajo ponoči. Evo so tule: Zaposleni naj ne krožijo prehitro. Bolje kot v ponedeljek dopoldne, v torek popoldne in v sredo ponoči naj izmene organizirajo tako, da zaposleni en teden dela zjutraj, drugi popoldne, tretji ponoči. Drugo pravilo je, da se kroži v smeri urinega kazalca. Torej, da si izmene sledijo dopoldne, popoldne in ponoči, ne obratno ali celo mešano. Po vsaki nočni izmeni morajo zaposleni nujno iti spat. Doma naj posebej uredijo prostor za spanje po nočni izmeni tako, da bo tih in temen. Spanje po nočni izmeni je krajše, običajno traja šest ur. “Nikakor ne smemo tega spanja preskočiti,” je jasna Dodič Fikfak. Angleško združenje zdravnikov zaposlenim svetuje, naj pred nočno izmeno skušajo zaspati za vsaj uro ali dve. Ponoči naj se zaposlene razbremeni, kolikor s

 ja saj poznate tisto, "noben me nikol ne vpraša kak sem. In kak si te? Ne vpraši." No če mene keri vpraša kak sem pa mu lahko rečem: "ne, nisem vredu". Pa pri tem ne mislim na splošno počutje, ki je kot bi se reklo "shiti as hell", ker pač me vbijajo nočen in turnus in vikendi in to, da ne morem spat po nočnih, pa to, da se moram ukvarjat z bedastimi ljudmi po telefonu, velikokrat pa tudi v živo. Ampak, ne to ne bo tema današnjega pisanja. Danes bom pisal o moronih, kretenih in kar še je teh vzdevkov, ki živijo v moji okolici in na katere zadnje čase kar redno naletim, kot bi se prav lepili na mene. Resno se sprašujem kaj je z nami zakaj smo tako nestrpni, zakaj tako radi kažemo svojo, saj sploh ne vem kako bi to opisal, pač to, da eni kot, da bi se počutili, da so nekaj več al kaj, ne vem no. Ne vek kaj takim ljudem dogaja, ali mogoče vejo, da sploh niso nekaj posebnega pa bi potem s svojim obnašanjem radi to bili, se meli za nekaj več. No za take imam j

 tokrat, kot priporočilo za tele vedno bolj turobne dneve, ki prihajajo in ja ravno pravi čas, da si lahko s tem malo zapolnite svoj prosti čas. Veliko bolje to, kot pa ukvarjanje s politiko, ali pa še huje z drugimi ljudmi. Torej najprej knjiga. Sem čisto pri koncu zadnjega dela iz serije o detektivu Striku in njegovi pomočnici Robin. Torej gre za serijo pisateljice, ki tu piše pod psevdonimom Robert Galbraith , tako, da so vse informacije na linku. Če mi predzadnja nikakor ni sedla in sem jo po nekaj dneh zbrisal, pa je ta vsaj za mene čisto nasprotje in je me je kar zasvojila in to je kompliment, saj v kupu knjig, ki so na trgu in, katere so šle čez moje roke se pač ne spomnim kdaj sem na zadnje rekel za katero. Roko na srce sem jih večini prebral, da sem si krajšal čas in to je bilo tudi vse, no ta pa kot rečeno pa je res vsaj za moje pojme odlična. Torej za vse, ki že poznate zbirko, zadnji je naslov Running grave, ne vem ali je že prevedena, se jo pa z malo truda da dobiti na net

leta so za nami in čeprav smo zakorakali v meteorološko jesen poletne temperature še kar ne pojenjajo, tako čez noč temperatura komaj kaj pade pod 20 stopinj, čez dan pa smo še vedno na 30 in še kaj čez. Je pa poletje naporno in to ne samo zaradi poletne vročine, pač pa še veliko bolj zaradi napornega delavnika, saj ne samo, da pač je to čas, ko se koristijo letni dopusti in to pomeni, da je treba takrat, ko se dela narediti kako uro več, ampak to pomeni, da se tudi veliko dogaja, kar pa pri našem delu prinese še veliko več raznih dogodkov ali bolje rečeno intervencij s katerimi se moramo ukvarjati. Kakor koli, tako pač je vsako poletje, je pa res, da je vsako poletje bolj naporno, nekaj na račun tega, da se vsako leto doda kak procent dela, drugo, kar pa je še veliko huje in se kar potencira vsako leto pa je to, da sem vsako leto starejši in da m vsako leto bolj najedajo predvsem nočne službe. In tako se zadnje dni počutim res kot kup dreka in sploh ne vem čemu je to razlog. Največ pr

 in zato bo tole pisanje temu primerno. Kaj to pomeni? To pomeni, da ko človek malo prelista in pregleda medije, vidi vse sorte nebuloznih objav, od tega kako je vse drago na Hrvaškem, ali pa kako in za koliko smo zadolženi, no k sreči so sedja tudi olimpijske igre in še in še. No, pa da na brzino malo obdelam par stvari, ki so mi padle v oko. Ampak, ne bom začel z cenami na Hrvaškem, ker niti nisem bil tam, tako, da pojma nimam kaka je realnost, je pa ena stvar ziher, glede na to, da se še veno največ Slovencev odloči za dopust tam in, da smo po podatkih tudi med največjimi kupci nepremičnin ne vem za kaj bi verjel vsem člankom, ki so objavljeni. Se pa očitno pozna, da se denar zopet sledi, povprečen potrošniški, poudarjam potrošniški kredit je 15.000 evrov. Torej, če prav razumem, kredit, ki si ga človek vzame za tako rekoč nekaj luksuza za sebe znaša 15 jurjev in če k temu prištejemo še, da ima velika večina lizing za en, če ne za dva avta, pa da je mera polna še kak stanovanjski kr

 pa najbrž tudi kdaj rdeče, to so barve tega poletja. Očitno je tudi agencija, ki se ukvarja z napovedovanjem vremena, ki se ji pri nas reče ARSO in sem jo jaz imel, do še do pred kratkim za zaupanja vredno ustanovo, zajahala val ustvarjanja panike in ustrahovanja ljudi.  Kaj imam s tem v mislih. No še nismo, no vsaj jaz še nisem pozabil zastraševanja, ki smo ga bili deležni in so nam ga servirali s vseh strani, od raznih vladnih organizacij, ki so organizirale famozne novinarske konference in se v zakulisju le teh delale norca z raznimi izjavama za kamerami, ki pa so kdaj pa kdaj pricurljale v javnost. Še se spomnimo raznih Kacinovih izjav v stilu  "gremo se malo igrat" ali pa "uživajte dokler lahko", pa seveda raznih prognoz, ki jih je takrat dajal ven Inštitut Jožef Štefan in podobno. No taisti val pa je sedaj skupaj z podporo medijev zajahal še ARSO.  Tako lahko vsak dan opazujemo celo barvno paleto s katero barvajo to našo ubogo kuro in včasih imam kar občutek,

 ja tudi letos je naš glavni dopust bil kot že zadnji dve leti od kar imamo avtodom v Grčiji.  Sedaj smo že izkušeni mački in glede na to, da smo letos imeli največ časa za oddih, smo si lepo na izi splanirali dopust. Še vedno pa se držimo rekla manj je več in pa čim manj kompliciranja.  Torej pot sedaj že kar standard. prvi postanek Leskovac, kjer smo pri Grošu pojedli prve čevape, nato pa prespali na počivališču Predejane. Počivališče ima vsako leto kaj novega, poleg čistih sanitarij se da tudi tam dobro jesti, imajo pa tudi trgovino. Naslednji dan pa naprej do meje z Severno Makedonijo, ki smo jo kar preleteli z obveznim postankom v Gevgeliji, kjer smo nakupili malo hrane in pijače. Nato pa naslednja destinacija mesto Katerini, kjer smo najprej šli v Lidl, kjer smo napolnili zaloge za en tedn, nato pa še obvezni prvi Giros.  Nato smo se zapeljali še par kilometrov do prvega kampa, kjer smo potem preživeli prvi teden našega dopusta. Torej kamp Gold beach pod goro Olimp. je bil letos

 bi se lahko temu na kratko reklo. Pri tem imam v mislih uporabo vlaka za vsakdanje namene, kot bi bila recimo lahko vožnja v službo. Po tej izkušnji ziher spet nekaj časa ne bom sedel na vlak, če res ne bo nujno potrebno. No, pa da malo utemeljim zakaj.  Torej zadnjič sem moral silom prilike, kot bi se temu reklo uporabiti to prevozno sredstvo, od Maribora do Sl. Bistrice. Po voznem redu rabi vlak za to relacijo 20 minut. No mi smo dodali k temu času še 19 minut, torej smo stali na progi skoraj tako dolgo, kot smo se vozli, s tem, da je vlak iz postaje štartal točno ob uri. Je pa vse skupaj podkrepila še ena voznica, ki je izstopila skupaj z mano na postaji, ko je povedala, da uporablja vlak vsaki dan ampak, da nikoli ni točen. Žal sem tako opustil vse še tako male upe, da bi kadarkoli uporabljal vlak, kot prevozno sredstvo za v službo, razen v primeru, ko bi imel tako službo, ki bi dopuščala fleksibilen delovni čas, kar pa žal pri meni odpade.  Tako, da vsi tisti, ki se čudite zakaj

 je tale vročina, da se malo zopet posvetimo pivu. No, tokrat bi pravi pivo pivci rekli temu brezalkoholna pijača z okusom piva in kot vedno smo pravi pivo pivci v lovu za največjim približkom okusa piva in to je predvsem grenkoba, ki jo večina najbolj ceni v okusu piva.  Žal je večina brez alkoholnih piv bolj sladkastih, no kakor koli tokrat imam na lagerju tri. Enega slabega, potem enega srednjega in enga, ki dosega kar visoke standarde, vsaj kar se mojega okusa tiče. Torej prvi je iz Hoferja Eichbaum in je za mene najslabšega okusa, torej najbolj sladek in tudi ledeno mrzel ni glih nekaj kar bi jaz priporočal Naslednji je med pivi kar znana znamka Stella Artois in sem ga kupil v Grčiji, najbrž pa se ga da kupiti tudi pri nas. No ta že spada v rang piv, ki bi ga z lahkoto pil za hudo žejo. In pa še zadnji, ki pa je po zdaj zbranih vseh primerkih po mojem okusu res dober in to je znani češki pivovar Staropramen, ki ima zelo dobro tudi alkoholno verzijo. Pa na zdravje!  

 bi lahko rekli naslednji mali zgodbici. Zgodbici, ki je tako smešna, da je žalostna ali pa tako žalostna, da je smešna, kakor kdo želi. Je pa zgodba, ki je sicer zelo kratka odraz časa v katerem živimo. Pa ne samo časa, ampak družbe kot celote. Družbe, ki se ima za napredno a je v bistvu bolj primitivna od tiste, ki je živela ob nastanku človeka. Zakaj tako pravim? Zato, ker si mislim, da je imela družba v pradavnini veliko večji poudarek na sobivanju, ker drugače pač takrat ni bilo možno preživeti, za razliko od danes, ko eden drugega vidimo kot konkurenco in kar gledamo, kako bomo komu podstavili kako poleno in se potem naslanjali ob njegovem padcu. Pa saj to je že tako ali tako obrabljena tema pri meni a se še kar ne morem načuditi, da smo lahko taki drug do drugega, da se komolčimo na vsakem koraku, se prerivamo v takem in drugačnem smislu. In ko tako gledam vse to se sprašujem zakaj je temu tako. edini pameten razlog za to je očitno strah, strah, pred nekom, strah pred nečem. Pre

 je včeraj klestila po naših koncih, no najbolj v okolici Rač in Frama in glej ga zlomka ravno tam sem jaz včeraj parkiral avto. Posledice so seveda vidne na plehu in steklu. Seveda je to malenkostna nesreča v primerjavi z tem kar so doživeli tisti, ki jim je odneslo streho nad glavo in se morajo sedaj ubadati z stvarmi, ki so veliko bolj pomembni za njihovo eksistenco, kot pa nekaj lukenj v plehu. Ampak, kaj je poanta tega zapisa. To, da so toča in neurja, ki so vse pogostejša v naših koncih pač posledica tega, kako se mi obnašamo do narave, kako smo brezbrižni in v nekaterih primerih prav egoistično gledamo samo na svojo rit. Da naštejem nekaj primerov. To, da se moramo peljat vsaki meter z avto namesto, da bi šli peš je le ena od malenkosti. No, sedaj smo seveda presedlali na t.i. elektro mobilnost in bi vsi imeli električne avte pa skiroje pa bicikle, ob enem pa bi v Šoštanju kurli lignit in iz njega delali elektriko. Tako so mi prav smešni vsi tisti, ki ne pustijo postavitev vetrn

 je sedaj nekaj kar prakticiram vsaj enkrat na teden. Pred časom sem že nekaj pisal o tem športu ni pa tudi o tem, da sem že kar nekaj časa nazaj, no preden sem v bistvu slišal za ta šport že delal podobne treninge.  Za kaj torej gre, če še kateri ne pozna ali pa še ni poguglal, na kratko gre za kombinacijo ponovitev teka različnih vaj, vse skupaj pa se ponovi osem krat. V osnovi bi torej moral odteči osem krat po kilometer, vmes pa opraviti osem vaj, ki so pri hayroxu vedno enake. No, sedaj boste sigurno pogledali za kaj gre. Ker je v praksi doma težko izvajati iste vaje kot so na uradni tekmi, sem jaz zadevo malo prilagodil z nekaj pripomočki. Torej pri teku ni kaj komplicirati saj imam od doma dve kombinaciji kroga, eden malo daljši kot kilometer in eden malenkost več kot 800 metrov. Kar pa se tiče vaj pa se znajdem malo po svoje. Pomagam si z gumicami, TRXom, medicinko in kettlebelom in tako naredim super trening.   Pa da še malo opišem kako to izgleda. Začnem s kilometrom teka, po

kot bi se lahko reklo temu zapisu, ker pač sem že namenil nekaj besed o tej državi v kateri sem sedaj že več, kot mesec in pol in, ker se bliža počasi a vztrajno tudi čas vrnitve domov. Kaj bi lahko na kratko rekel o tej državi, kjer narava res navdušuje vse ostalo pa bolj ne. Kot sem slišal nekoga reči, kar be bog ustvaril je res fenomenalno a kaj, ko je vse tisto kar je naredila človeška roka potem pokvarilo celotno sliko.  Čeprav sem že kar domač v teh državah Balkana pa se še vedno sproti čudim temu kar vse so ljudje tukaj sposobni narediti in kako je tukaj življenje. Mogoče bo za koga, ki sem pride na krajši obisk vse skupaj zanimivo, smešno, mogoče na trenutke celo absurdno, a dvomim, da se bi lahko privadil na življenje tukaj, na navade in na obnašanje. Pa ne mislim na pregovorno balkansko ležernost, pač pa bolj na ignoranco, predvsem imam tu v mislih na ignoranco do sobivanja. Ker je zame pač velika vrednota, da spoštuješ ljudi s katerimi sobivaš je pač tu življenje zame skoraj

 b eseda, ki se danes sliši in uporablja tolikokrat, da se zdi že kar obrabljena. Toliko, kot se danes ukvarjamo s tem kaj je prav in kaj ne, ko gre za vzgojo naših otrok se po moje nismo kot družba še nkoli. Pa, a res to pomeni, da je bila vzgoja, ki smo jo bili deležni mi tako napačna in ali je je res vse to poglabljanj, ki ga danes slišimo in občutimo na vsakem koraku toliko boljše in doprinese k boljši vzgoji? Jaz nikakor ne bom v tem zapisu sodil o tem, še manj pa pametoval kako naj kdo vzgaja svoj podmladek, lahko pa naredim nekaj primerjav in vzporednic z vzgojo, ki sem jo bil jaz deležen in z vzgojo, ki jo poskušam dati svojim otrokom. Ker sem pač odraščal, kot bi se reklo v nekih drugih časih sem bil deležen drugačne vzgoje, kot so jo otroci danes, to je mantra vseh okoli mene. Jaz se s tem nikakor ne strinjam. Zakaj drugi časi, kaj je tako drugače od takrat, ko sem jaz odraščal od tega časa v katerem sedaj odraščajo otroci. Ja, se strinjam tehnologija napreduje, pa saj je t

 praznik dela. A pa vemo za kaj pravzaprav gre pri prazniku dela. Ja itak bo vsak vedel povedati zakaj se praznuje praznik dela. Prve delavske demonstracije davnega leta 1886 v Chicagu, no tudi kasneje so se na ta dan večkrat organizirale demonstracije delavcev. No pri nas se je še za časa juge na ta dan organiziralo velike piknike za delavstvo, noč pred tem pa kresovanja, seveda pa ne smem pozabiti obvezne budnice z pleh muziko. Šlo naj bi torej za praznik delavcev, ki delajo. Na tem mestu se mogoče lahko legitimno vprašam ali pač delavci imamo kaj za praznovati, ali pa je v tem času ta dan lahko bolj namenjen tistim, ki imajo koristi od delavcev. Po moje bolj to drugo, čeprav pa lahko v isti sapi rečem, da pa se tu in tam začnejo kazati zametki nečesa kar bi lahko bili boljši časi za delavstvo. Tu in tam so nekateri že začeli spoznavati, da pa je dober delavec ne v prvi vrsti strošek za lastnika firme, ampak najprej nekdo, ki s svojim delom in znanjem omogoča, da lahko današnji moder

en teden celo čez 50 kilometrov teka sem spravil skupaj. To pa je za mene sedaj že res dober rezultat. Na koncu to pomeni, da sem v aprilu pretekel 220 kilometrov. Glede na to koliko sem tekel zadnja leta je to sedaj pa že res spodobna kilometrina. No, po pravici sem nekako načrtoval, da bi se vsaj poskušal približati 200tki, tako, da je tole že kar nadstandard. Pa še nekaj je dokaj razveseljivo, da ne samo, da sem res spodobno povečal število kilometrov, kar lepo se zvišuje tudi tempo teka, sploh, če se odločim, da tečem malo hitreje mi to z lahkoto uspeva. Roko na srce pa še vedno prevladujejo teki, ki so počasnejši in s tem tudi z lepo nizkim utripom srca.  Nisem pa nekaj drastično dvignil same ure, ki jih posvetim športu, tako še vedno posvetim športu nekje med 9 do 11 ur na teden, kar se mi zdi kar OK in mi ne povzroča občutka utrujenosti, prej nasprotno. Kombinacija teka, vaj za moč in pa kolesa (beri spinerja), ker sem pač sedaj primoran menjati kolo za spining v fitnesu. K sreč

 pa ne tista, ki jo vsi pričakujeta, kako na najbolj učinkovit način zmanjšati svojo maso, čerpav roko na srce je tudi to ena od tem, ki se jim nikoli ne pride do konca. Ampak, ne tokrat bom nekaj napisal o posebni dieti, ki se jo jaz poskušam iti. Res je, da to delam tako postopoma in opažam, da mi kar ratuje. Najprej pa neizpodbitno dejstvo, ki pa je, da danes brez pametnih naprav življenje skoraj, da ni možno, sploh, če hoče biti kolikor toliko "ap tu dejt" kot bi se reklo. Kje si recimo jaz ne znam predstavljati življenja brez pametnega telefona. Eno in zelo pomembno je recimo elektronsko bančništvo. Tega si res ne znam več predstavljati, da bi se na primer moral vrniti pred okence v banki ali bog ne daj na pošti in tam urejati razno plačevanje in ne vem kaj še vse. Torej to je prva in vsaj za mene zelo pomembna stvar. Naslednje je spremljanje elektronske pošte. Saj ne, da bi dobival na tone pomembnih sporočil preko e maila, ampak tu pa tam pa le dobim kako stvar in res s

 je zadnji stavek podkasta, ki ga bom tokrat vsem toplo priporočal v poslušanje.  Ker namreč živimo v časih, ko je denar in samo denar pomemben in, ko jih veliko samo gleda kako bi na najlažji način prišli do njega, predvsem pri tem mislim na mladino, ki so na družabnih omrežjih, kjer ne manjka takšnih in drugačnih finančnih influenserjev. Torej priporočam poslušanje in ob enem apeliram na vse, da ne nasedajo raznim prevarantom in, da če že hočejo naložiti kake presežke naj bodo previdni. Seveda pa s tem ne strašim, ampak samo opozarjam in sem mnenja, da je denar potrebno naložiti a to storite pametno. Aha pa še LINK do podkasta, upam, da bo poučen.

 ker je pač to tudi eden od mojih načinov preživljanja prostega časa. Ja branje knjig. No tokrat imam kar lep izbor prebranih knjig, seveda so vse bile prebrane ali pa še bodo v e obliki. Torej, po dolgem času ena iz biblosa, lahkoten krimič Mrtvi tek , zgodba, ki opisuje fiktivno dogajanje v času med dirko Tour de France, ki je pri nas zadnje ase nadvse popularna, predvsem po zaslugi naših odličnih kolesarjev. Torej, tu gre za zgodbo o mladeniču, ki ga na čuden način porinejo na dirko, da bi razrešil zločin, ki se dogaja znotraj dirke same. sama zgodba je taka, da bi bila glede na vse preteklo dogajanje v kolesarskih krogih prav lahko tudi mogoča. Potem sem prebral še en krimič z naslovom And than she was gone , zgodba o nadobudnem mladcu, ki si želi postati detektiv in včasih že kr malo preveč nadobudno raziskuje umor, ki se je zgodil v parku. No na koncu se kljub vsemu izkaže, da je da kako imel prav, ko je trdil, da policija nima pravega morilca. Lahkoten krimič ravno za poletne dn

 tudi vse več je študij in dokazov kako izmensko delo slabo vpliva na človeka, je tudi res, da najbrž ne na vse enako, ampak skoraj sigurno pa na nikogar nima zdravilnega vpliva.  Ker vem, da nekateri v nočnem delu vidijo samo dodatke, ki jih tisti, ki delamo ponoči za to dobimo, prav tem priporočam, da si preberejo TA članek in so ob enem vseli, ker lahko vsako noč spijo v postelji. No ob priliki bom napisal še nekaj o nebulozah, ki jih je določen osebek natrosil pred kratkim, o tem kdaj in koliko kdo dela na določenem delovnem mestu... Ampak kot rečeno o tem kdaj drugič. No pa bodite zdravi in predvsem zdrave pameti.

 beseda, ki sem jo slišal prvič ob poslušanju tega podkasta . In glej ga zlomka po poslušanju sem ugotovil, da je to v bistvu nekaj kar sem jaz brez, da bi za to vedel že nekajkrat naredil ali bolje rečeno sem naredil tak način treninga.  Torej v iskanju tega kako si še bolj popestrim trening sem pred časom naredil nekaj treningov takih, da sem v trening vključil vaje za moč v kombinaciji z tekom. Da malo pojasnim, izbral sem set vaj dolgih približno šest minut, recimo pri vajah sem kombiniral vaje z kettlebelo in lastno težo, po končanem setu pa sem odtekel 1 do 1,5 kilometrski krog. To sem ponovil šest krat in naredil res odličen trening. In glej ga zlomka, zdaj po dobre pol leta jaz ugotovim, da pa v bistvu obstaja tekmovanje , ki je podobno temu in je kombinacija teka in vaj za moč, ki pa so za razliko od klasičnega crossfita vedno iste in tehnično nezahtevne, še vedno pa zahtevajo od človeka oboje, to je vzdržljivost in moč. Ja in sedaj že srfam po netu in berem in gledam, mogoče

 se dviga in to kako, predvsem pa lahko z zagotovitvijo rečem, da se počasi res daleč pride. Torej po teku v Radencih sem se odločil, da bom celotno leto posvetil res počasnim tekom. Nekaj na račun tega, da pač moja noga ali bolje rečeno tetiva pač ne dovoljuje prevelikih obremenitev, nekaj zaradi tega, ker sem pač že zdavnaj prebolel, da tako rečem čase, ko sem na tekih tudi tekmoval, največ pa zaradi tega, da dokončno preizkusim Maffeton metodo in jo potem lahko dokončno potrdim ali ovržem. Torej, po slabem letu lahko z zanesljivostjo potrdim, da se počasen tek izplača, torej tek, kjer tečeš tako, da je pulz zelo nizek. No vse o tem si lahko prebereš TU . Sicer glede na vse sorte treningov, ki obstajajo za tek, predvsem za to kako biti hitrejši, je dejstvo, da velika količina nizko intenzivnih tekov po določenem času prinese, da lahko kasneje tudi hitrejši tempo tečeš pri nižjem pulzu. No vsaj pri meni je tako. Za primer, lahko povem, da sem sedaj pretekel večino tekov z utripom med

  In potem včasih prav zaradi tega odreagiram prehitro, impulzivno in tudi preden stvar dobro premislim. Da pa bo mera polna sem v nekaterih stvareh povrhu še stari romantik, ki v ljudeh vidi samo dobro in to vedno postavi na prvo mesto, no nemalokdaj pa potem spoznam, da sem prav naiven, ko tako razmišljam in, da sem v bistvu ena čisto mala luknjica na ogromni flavti, na katero igra velik mojster in nihče ne opazi razlike pri igranju pa naj si na to luknjico pritisne ali pač nikoli. No k sreči pa me vsake tolko kdo prepriča v nasprotno in mi, da malo upanja. Ravno sem končal s poslušanjem zadnjega podkasta , ki ga ustvarjajo Atmosferci , tokrat je bil gost Ivo Boscarol, najbrž ga ne rabim posebej predstavljati. Po končanem poslušanju sem spoznal, da je res velik vizionar, uspešen podjetnik, ki prepozna uspešne projekte, predvsem a to, da je na prvem mestu človek. Ja in to je vrlina, ki jo le malokdo premore, sploh imam tu v mislih ljudi, ki so na določenih položajih in velikokrat

 pa najbrž ne bo.... Okoli Velike noči leta 2004. Slabo leto pred tem, torej za moj trideseti rojstni dan, sem pokadil zadnjo cigareto in tako nezavedno stopil na pot, ki bo v eni točki prešla v obsedenost, obsedenost z športom, obsedenost z kilami, z kilometri in še čim. Ampak, začnimo na začetku. Torej malo pred Veliko nočjo leta 2004 sem šel mimo lekarne v Zrečah. Kako slabo leto sem bil že na svojem in bolj ali manj živel sam, z redkimi obiski takratne punce, ki pa je bolj ko ne živela pri njenih starših. Torej lekarna. Stopim notri, kupim žeton za tehtnico in stopim gor, sprintam listek, na katerem je na mojo srečo teža bila za odtenek pod stotimi kilami a res za odtenek, indeks telesne mase, pa raje niti ne omenjam, a na mojo višino, ki je na dober dan 173 centimetrov si lahko vsak zase izračuna. Torej z listkom grem domov in si ga prilepim na hladilnik z obljubo, da bom do poletja imel 75 kil. Ob omembi mojega parim ljudem so me malo čudno gledali a rekel ni noben nič. T

se pa trudim, da bi vedel veliko, predvsem o tem kako si polepšati življenje, kako si kako stvar v življenju olajšati in predvsem kako si kako stvar olepšati. In danes je to res enostavno, vse kar je potrebno je to, da znaš izluščiti prave informacije, ki pa jih je danes roko na srce res ogromno in je tako res malo težje priti do tistih, ki niso samo navaden "bulšit".  Torej, malo truda je potrebno in  včasih malo iznajdljivosti in človek lahko pride do čuda dobrih nasvetov. In tukaj se jaz potem sprašujem kako to, da enim nikakor ne rata priti do tega, kljub temu, da non stop visijo na telefonih, skrolajo po družabnih omrežjih in novičarskih portalih a kot rečeno jim nikakor ne rata, da bi prišli ali vsaj naleteli na kako informacijo, s katero bi si malo olajšali svoje življenje... Ja a zakaj ne? Odgovor je preprost kot le kaj, vse tisto po katerem jih večina brska, to pa je predvsem to kako drugi živijo, so informacije, ki žal ne prinesejo nič pametnega, nič takega torej s