Spomini

 ki sem jih začel letos pisati so do nadaljnjega na mrtvi točki, nekako nimam volje do pisanja, je pa tu odlomek iz tega, kar sem do sedaj uspel napisati....

V prepad.

Čeprav sem šele dobro začel s svojo tekaško kariero, če gledam to kako dolgo sem do takrat tekel, pa sem bil glede kilometrov, ki sem jih pretekel in raznih tekov, ki sem se jih udeležil do sem že pravi veteran. Ko sem za namene tega pisanja šel malo čez beležke svojih tekov, sem ugotovil, da sem mesečno redno tekel čez 500 kilometrov in kako vem, da je to res veliko, se bo kdo vprašal. No, če kdo naleti na kak pogovor z kakim bolj profi tekačem pogovor redno nanese tudi na kilometrino, ki jo pretečejo in se številke vrtijo med sto pa tja do sto šestdeset kilometrov, jaz sem jih redno delal krepko preko sto in sem tako gledano striktno po tem veljal že za veterana, če pa sem pošten do samega sebe pa sem bil takrat nekdo, ki je dobesedno zasvojen z tekom.

Tako, da tega maja sem poleg vsega začel tudi malo kalkulirati kako bi mi uspelo spraviti maraton pod magične tri ure. Prav zaradi tega sem se odločil, da grem v Trst. To je bil zame drugi tek, ki sem se ga udeležil v tujini. Prvega sem se marca tega leta udeležil v Gradcu, kjer sem tekel na polovički odličnih uri in dvaindvajset, kar je bil res dober obet za maraton.

Za Trst se naj se zbrala druščina štirih, ki smo odšli na pot dan prej, prespali na obali in zjutraj odšli na štart. Samo dogajanje na startu je bil kar mali kulturni šok, saj za razliko od tekov, katerih sem se udeleževal do sedaj, na tem ni bilo nikogar, ki bi se hotel drenjati v prvem boksu, tako sva jaz in kolega iz Koroške kar malo sramežljivo stopila v boks, ki je bil namenjen tekačem za čas tri ure. Do nekje tridesetega kilometra ali še malo čez sva tekla skupaj in imela tempo za tri ure, tam pa je moj sotekač ugotovil, da mu tempo ne bo znesel mi res zelo kolegialno še dal svoj gel ter me vzpodbudil, da potegnem do cilja. Žal sem v cilj pritekel v času enajst sekund čez ti ure. Čas, ki je sicer bil odličen, ampak ni bil pod tri ure in na račun tega časa sem nato še velikokrat dobil vprašanja „Ti koliko pa si tekel v Trstu?“

Od tega trenutka pa do naslednjega mejnika, ki pa je bil šele leta 2010 pa je šlo samo še navzdol. Kljub temu, da sem pretekel enormne količine kilometrov, za nameček jih še enormno več prekolesaril, pa je forma strmo padala in rezultati so se začeli močno slabšati. Gledano iz današnjega zornega kota so mi razlogi za to popolnoma jasni, takrat pa mi ni bilo jasno popolnoma nič. Ko takole gledam razpredelnice tekov, ki sem ji delal v tistih časih se mi danes kar malo zamegli pogled. Vsi kilometri, ki sem ji naredil v teh mesecih se niso razlikovali po ničemer. Ni bilo nobene razlike ne v tempu ne v dolžini, no bile so razlika a tako majhne, da ni vredno zgubljati besed. Danes vem, da je potrebno v tekaške treninge uvesti kar se da različne teke. To pomeni, da je potrebno izvajati krajše teke, ki so hitri, se pravi z hitrostjo ciljnega tempa na tekmi, ali pa teke, kjer se spreminja hitrost in kjer recimo tečemo določen čas počasi in nato zopet določen čas hitreje in te ponavljamo, od vsega pa so najpomembnejši dolgi teki, ki pa morajo poleg tega da so dolgi, biti tudi primerno temu počasni, saj niso namenjene ničemur drugemu, kot temu, da se pač navadimo, da tečemo neko določeno časovno obdobje. Torej za maraton, bi lahko bil dolgi tek tam med trideset pa mogoče do petintrideset kilometrov s tem, da je tempo res počasen, pri čemer pa je pomembno predvsem, da kontroliramo svoj srčni utrip, ki je v veliki meri pokazatelj tudi našega splošnega počutja. Čeprav se je meni že v teh časih tudi malo svitalo, kako naj bi treningi izgledali v teoriji pa mi to na noben način ni uspelo spraviti v prakso. Proti koncu sem jaz šel še v en ekstrem in namesto, da bi za nekaj mesecev vsaj zmanjšal tako kilometre, kakor tudi tempo sem jaz v želji po izboljšanju rezultatov začel hoditi še na stadion in tam začel nabijati intervalne teke. Vsak, ki vsaj malo pozna principe treninga ve, kaj intervali pomenijo. To naj bi bili ekstremno hitri teki z vmesnimi pavzami. Za maratonce bi lahko bile to dolžine recimo deset krat šesto metrov ali deset krat tisoč pri čemer mora biti tempo hitrejši od tempa za tekme. No najhujša oblika pa bi bila tako imenovana piramida, kjer si začel recimo z dvesto, in potem naslednji štiristo, pa osemsto tisoč dvesto in tisoč šesto, nato pa nazaj v obratnem zaporedju. Seveda je bil to zame samo še zadnji žebelj, ki sem si ga zabil v krsto svoje pripravljenosti, kar se je jeseni 2009 pokazalo najprej v Pragi, kjer sem na povabilo Češke policije tekel na maratonu in v cilj prišel z do tedaj najslabšim časom izmed vse maratonov, ki sem jih pretekel, saj je bil čas tri ure in osemnajst minut, ter namesto, da bi užival v enem najlepših maratonov v tem delu Evrope, celo pot trpel in mi od maratona razen piva v spominu ni ostalo ni. Ko sem ga letos gledal po televiziji in sem malo obudil spomin, ki pa je še vedno grenak po vseh teh letih- Sem pa nato izkušnjo še nadgradil v Ljubljani, kjer sem del maratona tudi prehodil in prišel v cilj z časom tri ure in štiriindvajset.

Seveda pa k tem vse prej kot dobrim rezultatom ni pripomoglo niti dejstvo, da sem v zimskem času preživel še ogromne količine časa na tekaških smučeh. S tem sem celotno situacijo samo še poslabševal. Tek na smučeh je že sam po sebi dokaj naporen šport, če pa k temu dodaš še nadmorsko višino, saj Rogla je razmeroma visoko, je to na koncu bila smrtonosna kombinacija. Verjetno bi ob pravilno zastavljenih treningih preko zime, ki bi vsebovali bazične teke, kar bi pomenilo, da bi moral teči počasi v kombinaciji s prav tako bazo na tekaških smučeh konec zime bil pripravljen za piljenje forme in bi ob dodatku malo intenzivnejših tekov dvignil formo na zavidljiv nivo, sem jaz konec zime bil popolnoma iztrošen.

Z veseljem pa lahko potem povem, da so se zadeve začele izboljševati in za to je odgovorna ena oseba, ki je nato postala tudi moja žena.