JAZ IN...

 mesec, ko dobim občutek, da enih hočejo nadomestiti vse tisto kar jim nikakor ne uspe skozi leto. Trgovine bojo vsak čas poknile pod težo vsega ljudstva, ki se zgrinja in nakupuje vse živo, največkrat točno to, kar nikoli ne bodo potrebovali, ampak ker je december je pač treba. To se potem odraža na kupih smeti, ki se kopičijo z rekordno hitrostjo. Pri nas imamo pet ogromnih kant za ločevanje odpadkov, plastiko se prazni v sredo, seveda so te kante že par dni prej polne ali bolje rečeno prepolne plastike. Ko jih smetarji končno odrešijo, so že po parih urah zopet že skoraj do polovice nafilane s plastiko, naslednji dan so polne do vrha in nato se do naslednjega polnjenja samo še dela kup.  In pol se mi čudimo zakaj so take temperature konec decembra, torej v času, ko bi se morali zavijat v bunde in kape, mi pa na okoli hodimo v lahkih oblačilih, ki so vse prej kot zimska. A brez skrbi, bo narava že skompenzirala tudi to in nas bo najbrž še zelo zeblo, preden bo pomlad.  ...

 ker se bliža konec leta in še letni čas je ravno pravšnji za branje dam na brzino še mal priporočil za vse ljubitelje knjig. Najprej eno slovensko. Mojca Širok je napisala nov roman, ki se tokrat dogaja v okolju inštitucij EUja. Čeprav je knjiga dokaj kratka pa tako preskakuje med udeleženci in mesti, da je potrebna popolna koncentracija. Naslednja je mnogo daljša a ne tako naporna za branje, gre za drugi del romana Simona Scarowa. Nadaljevanje zgodbe o policijskem detektivu, ki poleg tega, da rešuje kriminalne primere, mora krmariti tudi v delikatnem obdobju začetka II. sv. vojne. Knjiga idealna za vse, ki so ljubitelji kriminalk in zgodovine predvsem v obdobju II. sv. vojne. Sedaj pa še tretja. Ta pa je Folletova iz serije Kingsbridge z naslovom The Armur of light. Knjiga opisuje obdobje začetka industrijske revolucije in življenje v času, ko so v delo začeli uvajati stroje in avtomatizirati delo. Prav tako se dotakne Francoske revolucije in Napoleonovih osvajanj. Tore, če poteg...

 ki sem jih začel letos pisati so do nadaljnjega na mrtvi točki, nekako nimam volje do pisanja, je pa tu odlomek iz tega, kar sem do sedaj uspel napisati.... V prepad. Čeprav sem šele dobro začel s svojo tekaško kariero, če gledam to kako dolgo sem do takrat tekel, pa sem bil glede kilometrov, ki sem jih pretekel in raznih tekov, ki sem se jih udeležil do sem že pravi veteran. Ko sem za namene tega pisanja šel malo čez beležke svojih tekov, sem ugotovil, da sem mesečno redno tekel čez 500 kilometrov in kako vem, da je to res veliko, se bo kdo vprašal. No, če kdo naleti na kak pogovor z kakim bolj profi tekačem pogovor redno nanese tudi na kilometrino, ki jo pretečejo in se številke vrtijo med sto pa tja do sto šestdeset kilometrov, jaz sem jih redno delal krepko preko sto in sem tako gledano striktno po tem veljal že za veterana, če pa sem pošten do samega sebe pa sem bil takrat nekdo, ki je dobesedno zasvojen z tekom. Tako, da tega maja sem poleg vsega začel tudi malo kalkuli...