Kulturno, športni

 podaljšan vikend, smo si tokrat privoščili v Ljubljani in Gorenjskem.

Ker smo doma veliki ljubitelji Queenov, nas je lepo razveselila moja sestra z nakupom vstopnic za koncert Queen simphony, ki je bil v ljubljanskih Križankah, seveda smo takoj sklenili, da bomo pač izrabili priliko in bomo preživeli podaljšan vikend v osrednjem koncu Slovenije. Kot naročen pa je ravno v soboto potekal tudi Triglav tek na Brdu pri Kranju in tako je bila odločitev še bolj enostavna in smo se pač prijavili na tek. No vsi razen Miha, ki ga tek nekako še ne zanima.

Okvirni načrt je bil da v četrtek popoldan krenemo proti Ljubljani, parkiramo na PZA za Bežigradom, nekaj malega pojemo in potem lepo peš do križank. Na moje presenečenje je bilo na parkirišču vse polno avtodomarjev, ampak smo najdli svoj plac, skočli v trgovino, se okrepčali in potem hajd na koncert, ki je bil navdušujoč, sploh glede na to, da je poleg standardnih štirih izvajalcev bila še številčna zasedba lahko kar rečem cel simfonični orkester, pa še cel kup back vokalov in pa za nameček še operna pevka, ki je skupaj s pevcem odpela Barcelono. Pod črto res dober koncert. Po koncertu še malo druženja s Sergejem in Tatjano in pa s sošolko iz osnovne Magdo ter njeno družino a ker je bila ura že dokaj pozna, nas pa je še čakalo pol ure hoje do avtodoma smo jo kar hitro mahnili v smeri postelje.

Petek je bil namenjen pohajkovanju po Ljubljani, seveda, sem jaz pred tem še ne malo več kot eno urni počasen tek. Torej malo smo se sprehodili po naši prestolnici, ki je res postala prava prestolnica. Toliko turistov, saj toliko turistov, kot jih je tu v enem dnevu jih Maribor ne spravi skupaj po moje v pol poletja. 

Popoldan smo se odločili, da gremo na Brdo in dvignemo štartne številke, da se ne bomo rabli potem v soboto gužvat pred štartom, po dvigu pa smo se sparkirali v PZA v Šenčurju. 

Sobota je bila namenjena teku, tako smo se zjutraj najprej prestavili nazaj na Brdo in se tam v miru pripravili za tek, ki je bil za moj okus malo pozno, saj je bil štart šele ob 10.45. Urco pred štartom smo krenili proti prizorišču, Miha je še v varstvo, ki je bilo organizirano, ki pa na štart teka. Jaz sam sem šel na tek tako umirjeno, brez kakih ambicij, predvsem lepo v svojem ritmu odtečt 10 kilometrov, brez naprezanja ali stresa. Tak je bil tudi dogovor z Tatjano, ki pa se ga seveda ni čisto držala. 

Torej štart, kot vedno hektičen, tu še mogoče malo bolj, saj je cesta kr ozka, pa še na začetku se že takoj začne vzpenjati, res da najprej skoraj neopazno a že pred prvim kilometrom sledi prvi kar konkreten klanec in tu so seveda eni že hodili, no in ravno teh ne razumem zakaj se tiščijo tam v ospredje na štartu in potem delajo gužvo po nepotrebnem. Sam sem začel umirjeno, nisem hotel preveč prehitevati in skakati levo desno, le ko je bilo to nujno potrebno. Tudi na uro nisem gledal, saj zaupam sam vase in vem kdaj imam pravi tempo. Ko se je stvar nekoliko umirila je do mene pritekla Tatjana in seveda takoj potegnila naprej, toliko o najinem dogovoru, hahahaha. Tako sma tekla ona kakih 50 metrov spredaj jaz pa zadaj, ampak oba v istem tempu, s tem, da moram povdariti, da je bilo do nekje dobrih štirih kilometrov kar nekaj vzponov in spustov in kakega enakomernega tempa sploh ni bilo možno držati. Malo pred petim kilometrom sma se združila in od okrepčevalnice, ki je bila na malo več kot petem kilometru tekla nato skupaj, seveda pa ne v dogovorjenem tempu, pač pa kr kake pol minute hitreje. Ja in lahko bi tud še hitreje, ampak zakaj bi, za mene je vseeno ali pridem v cilj v eni uri ali v 55 minutah, važno je, da se imam fajn, in da vem, da lahko ležerno pretečem 10 kilometrov.

Kakor koli tek je minil, po teku smo se lepo okrepčali, se malo povaljali v senci, nato pa počasi do naslednje postojanke, Zbiljsko jezero.

Torej popoldan smo parkirali v kampu ob Zbiljskem jezeru. Prijeten miren kamp, na naše presenečenje tudi kar velik. Torej smo popoldan pač namenili relaksaciji v senci, seveda pa ni šlo tudi brez stresa. Miha je videl, da se da supat, torej je bilo potrebno napihniti sup. Vse je bilo super, dokler se ni malo povečal tok in ga je najbrž malo zgrabila panika in je padel s supa, to pa tako nesrečno, da si je spotoma na nečem ostrem porezal še peto, seveda, je bila potem panika še večja, no k sreči e je vse srečno končalo, no skoraj, saj bo imel sedaj kak teden ali dva ob hoji pač spomin na supanje. Seveda vsega tega lahko tudi nebi bilo, če bi fant obul copate za v vodo in oblekel rešilni jopič, vse to ima, ampak kaj čemo.... Mogoče pa v bodoče le bo kaj od tega tudi uporabil.

No, da je tok kar močen sem se prepričal potem v nedeljo zjutraj tudi sam, saj sem seveda tudi jaz šel malo na sup, če sem ga že napihnil. Ko sem supal proti toku sem do točke do katere je dovoljeno porabil 18 minut, nazaj pa za isto pot več kot pol manj.

Ampak, kot vedno je vsega lepega prehitro konec, tako smo se po kosilu spakirali in se odpeljali proti Štajerski  prestolnici.

Še malo slikovnega materiala.