Iz leta v leto

 je težje sem slišal včasih, ko sem se s kom pogovarjal o teh nočnih službah. No, jaz zdaj rečem, da mi je težje iz dneva v dan. Pa ni samo to, da moram bedet ponoči, to je v bistvu še najmanj, bolj je to ko moram poslušat stvari ali brat o njih, stvari, ki se meni zdijo nepojmljive.

Gre namreč za to, da si bomo morali na eni točki priznati, da smo popolnoma zatajili, tako družbenem, kot družabnem področju. Toliko vrst nasilja in nestrpnosti, kot jih poznamo v tem času nismo še nikoli. Pa imamo nasilje v družini, pa nad ženskami, pa nad otroki, pa med vrstniško, no zadnje je sedaj aktualno nasilje nad starejšimi, pa ziher je še kako... Na tej točki bo nekdo rekel, da se nasilje pojavlja že cel čas, čez vso človeško zgodovino in ja prav ima, ni se potrebno ozreti daleč nazaj in lahko vidimo kake vrste vse nasilja je možno sproducirati človeštvo, a je mogoče sedaj majhna razlika, da pa je bilo v preteklosti malo več spoštovanja. ravno tega pa v zadnjem času ni več na nobeni ravni. Nihče ne pokaže niti malo tega čemur se reče spoštovanje ali pa bolje spoštljiv odnos. Ja, in ravno to je razlog, da postajamo družba taka kot smo sedaj. Ne spoštujemo se med sabo, še manj znamo pokazati strpnost drug do drugega in pa ne znamo si vzeti čas drug za drugega. Kaj je napisal Šifrer v svoji pesmi "si je treba čas vzet, se poveselit in kdaj znat potrpet", če bi znali narediti točno to, potem meni v službi nebi bilo treba poslušati raznih nebuloz ob prijavah, kaj vse koga moti in podobno.

Pa še ena pomembna stvar je, ki se je očitno večina ljudi ne zaveda. Nihče ne bo na svetu za večno in vse to kopičenje in grabljenje na vse konce in kraje ima za vse isti konec, konec v luknji, ki jo nekdo izkoplje za nas. Dajmo se tega zavedati, bolj ko se bomo, lažje nam bo in mogoče bo naša pot do te luknje veliko manj naporna, pa ne samo za nas, ampak tudi za vse okoli nas.

In ko sem ravno pri minljivosti, je prav, da omenim, da se je od tega sveta poslovil Sašo Hribar, oseba o kateri je bilo napisanega toliko, da nima smisla, da še jaz tu nakladam. Vsi, ki smo spremljali njegovo delo ga bomo zelo pogrešali, za vse ostale pa samo to, da vam je lahko žal, da ga niste.

Pa ostanite zdrave, predvsem zdrave pameti.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 2

Malo obujamo spomine