JAZ IN...

 in to obe od Slovenskih avtorjev. V obeh primerih gre za neke vrste kriminalko, pri čem je prva od Karlovška z naslovom Še sem živa, taka bolj enostavna in res prav primerna za poletno branje, ko včasih tudi nisi čisto 100% zbran pri branju. Zgodba ni zahtevna je pa vseeno zanimiva in se lepo bere. Je pa nato druga od Irene Svetek, Črni princ, popolno nasprotje. Ne samo, da se dogajanje tako prepleta, da zahteva popolno koncentracijo pri branju, zelo pomaga tudi, če si prebral prejšnje knjige, ki jih je avtorica napisala, saj se zgodba povezuje. Zopet je glavni lik tožilec Aureli, ki tokrat preiskuje umor njegove sestre, no vsaj tako misli. Več pa boste izvedeli, če boste vzeli knjigo v roke. Vsekakor priporočam celotno zbirko. Obe sta na voljo na Biblosu.                                                                 ...

sem začel sestavljati zapis, po moje sem prišel nekje do polovice. Ne rečem da ga kdaj ne bom objavil, ampak za enkrat ne. Pa ne zato, ker se ga nebi upal ali pa zato, ker bi se bal, da bi se zopet nekdo prepoznal v njem, ker vem da bi se, pač pa preprosto za to, ker po prespani noči vidim, da ni vredno, enostavno ni vredno posvečati pozornost ljudem, ki tega niso vredni. Življenje je eno a ne. Torej, te dni za potrebe osebnega projekta malo pregledujem zapise o tekih izpred deset let in več. Kar zmrazi me, ko vidim koliko sem pretekel, še bolj pa, ko vidim v kakem tempu. zaradi tega sem se odločil, da zopet nekaj napišem o teku. Nekaj časa nazaj sem se odločil, da naredim nekaj več tekaških kilometrov ob enem pa tudi, da bom sedaj nekaj časa prav pazil da bom to res delal koliko se da v nizki intenzivnosti.  Takoj sem naletel na dve težave, ki sta mogoče bolj specifični za mene, mogoče pa še za koga. Prva je ta, da jaz delal turnus in to pomeni, da iz nočne grem velikokrat teči a ...

je opazka, ki jo mnogokrat slišimo, ko beseda nanese na države naše bivše domovine. Kar nekaj let imam priliko vsake tolko iti na ta naš "zaostali" Balkan in vedno bolj se sprašujem ali smo res mi tako napredni in ali je to kar mi živimo res tako super.  Tokrat bom mesec dni preživel v Srbiji, natančneje v Vojvodini. In že po parih dneh se opazi res velika razlika med tem kako živimi mi in kako se živi tukaj. Najprej kar opazi človek je to, da ljudje še vedno uporabljajo za premikanje po mestu noge, veliko ljudi se po mestu premika peš ali s kolesom a res izjeme si pri tem pomagajo z elektriko. Kot rečeno veliko je sprehajalcev od mladih do starih, ki hodijo na okoli po opravkih ali pa samo tako malo na sprehod. In druga velika razlika je, da velika večina mladih na sprehode vodi svoje otroke s katerimi se igrajo v parkih in posedajo naokoli, le izjemoma vidiš kakega sprehajalca, ki sprehaja zraven sebe psa. Za razliko od nas, ki pa veliko od ljudskih bitij naokoli vodimo svo...

 pravijo, da je božja mast. Jaz se tega zadnje čase poskušam naučit skoz šport. Torej nadzor srčnega utripa predvsem pri teku zahteva kar nekaj napora, če pa že ne tako veliko napora držati nizek pulz, kar je v bistvu lahko prav prijetno, ker se pač ne mučiš tolko, če tečeš pri pulzu med 130 in 140, kot pa če tečeš pri pulzu med 150 in 160, težje je ko vidiš, da to pomeni tempo bližje 6.30 kot pa 5.30, kar pa je lahko kar boleče za tekača. V bistvu bi bilo daleč najbolje, da bi glede na izkušnje, ki jih imam enostavno odložil uro, se zrihtal za tek in šel ven, brez ure, brez gledanja na številke. Za enkrat mi to nekako še ne uspeva a ko bom prišel do te faze bom po moje najsrečnejši človek na svetu.  Bom pa zdaj en mesec zaradi objektivnih okoliščin malo več tekel, kot bi, če bi bil doma. Za en mesec sem zopet od doma in tokrat nisem sabo vzel kolesa, bom pa poskušal najti kak fitnes in iti tu pa tam na kako sobno kolo, da malo razbijem rutino. Mam pa sabo ketlbel tak, da kar ...

 so res v vrhu kar se tiče literature. Ugibam, ampak zna bit, da je to zaradi dolgih obdobij, ko je zunaj tema in imajo ljudje več časa, da so vsake toliko sami s sabo ali pa s svojimi mislimi in idejami, ki jih potem prelijejo na papir.  No na Biblosu sta sedaj na voljo dve knjigi Pomladna plima in Tretji glas, ki se dogajata na Švedskem. Glavna junakinja je dekle, ki je na policijski akademiji oz. ko je v drugi knjigi že zaključila in čeravno še sploh ni policistka, je ključni faktor pri rešitvi primerov v obeh knjigah. O sami vsebini obeh knjig ne bom zgubljal besed, a za obe rečem, da sta berljivi in bralca kar močno pritegneta, torej vsekakor priporočam posebej ljubitelje skandi krimičev. Kot rečeno sta obe na voljo v e obliki, seveda pa sta tudi na knjižnih policah.

 vedno znova navduši s svojo kuliso in izborom izvajalcev. Tokrat smo šli na koncert Vlada Kreslina. Doma imam nekaj plošč a še nikoli mi ga ni uspelo poslušat v živo. In doživeli smo presenečenje in to kako. Vlado ni več v rosnih letih, letos bo napolnil 70 in postregel nam je z skoraj dvema urama neprekinjene muzike skupaj z bendom. In s sem mislim res neprekinjene, nobenih vmesnih govoričenja, nič, samo iz pesmi v pesem iz hita v hit. Tudi vreme nas je pobožalo in doživeli smo res lep večer.

 kot so jeza, žalost, nemoč in še kas se zadnje dni kopičijo v meni, še posebej se mi to dogaja po nočnih službah, kjer se zadnje čase kot po pravilu ukvarjamo res z izmečki, ki jih je naplavilo to človeštvo. Poslanstvo, da bi naša služba morala ljudem pomagati pa je že dolgo izgubilo svoj pomen. Ukvarjamo se samo še res z izmečki, pa pardon za te besede. Žal pa je res tako, kaj pa je še huje je to, da večina se sama zavestno odloči da bo taka, le manjši del jih je v to nekako vržen ali pa jih je sistem ali na splošno življenje prisililo v to. Kaj s tem mislim, da dam primer ali te sistem prisili v to, da po mestu polnem ljudi divjaš z avtom, po moje ne, ali pa ali je sistem tisti, ki te prisili v to, da med štirimi stenami pretepaš svoje bližnje, jaz temu ne verjamem. Pa še cel kup je tega, da ne nakladam predolgo. Torej sistem ni tisti, ki je za vse kriv v večini primerov smo ali bolje rečeno so posamezniki tisti, ki se zavestno odločijo da bodo pač navadni izmečki, s katerimi pa...