JAZ IN...

 bo počas mimo od kar mi uspeva vsak dan biti športno aktiven. To pomeni, ne samo, da se več kot uspešno izogibam poškodbam in boleznim, kar je v bistvu v času, ki je za nami, se pravi postpandemiji res kar pravi čudež. Po tem takem se mi je uspelo izogniti torej vsem nevarnostim današnjega časa. Seveda ne smemo pozabiti, da jaz žal niti v enem trenutku nisem bil med tistimi, ki bi lahko bil zaprt doma v zavetju štirih sten in čakal da vse skupaj mine, ampak sem ves čas hodil v službo, bil v enem delu celo v tujini in delal tam. In ko vse to tako pogledam za nazaj, mi to, da sem vsak dan športno aktiven najbrž ni škodovalo, ampak kvečjemu koristilo.  Prav zavedam se kako sem srečen, da lahko to počnem iz dneva v dan, da lahko grem ven, sem v naravi, se razgibam in se zaradi tega počutim odlično. Pa seveda priznam, da so tudi dnevi, predvsem jutra pred službo, ko se vstanem že pred tretjo, pa mi včasih najbolj ni, a mi nato nikol ni žal da sem se dvignil in opravil.  No v sedmih letih s

 ki se po premoru vrača v naše kraje glede na vremensko napoved, je pač taka kot je. Med tem, ko je december začel zelo obetavno z snegom vsaj višje pa se je njegov konec in začetek januarja prevesil v bolj pomladno varjanto, a kot rečeno se zima počasi vrača. No jaz sem vesel, da sem december dobro izkoristil za snežne radosti in tako bil kar nekajkrat na tekaških in tudi na alpskih smučeh tako, da mi sedaj ni tako težko čakati na novo snežno pošiljko. Se je pač treba prilagoditi in sem potegnil sedaj iz kleti gorca in z njim naredil prav voženj, kar pa tudi ni slabo. Iz vsega napisanega je vsakemu jasno, da šport še vedno ostaja hobi številka ena, čeprav sem sedaj malo bolj spet zagrabil tudi branje knjig in bi sedaj najraje bral kr kake tri na enkrat. Ampak ostanimo pri športu. Vodilo je še vedno da vsak dan namenim športni aktivnosti vsaj eno uro, pa naj bo to tek ali treningi za moč ali kolo ali pa v tem času kaj na snegu, no tu pa tam pa je kombinacija večih aktivnosti a pretirav

 knjig je na mojem bralniku. Začel sem z prvo knjigo, ki jo lahko najdete tudi na Biblosu Poslednje kraljestvo . Za mene, ki imam rad take zgodovinske zgodbe v stilu GoT me je res pritegnila, če po pravici povem, po dolgem času knjiga, ki sem jo pogoltnil. V bistvu sploh nisem vedel v kaj se spuščam dokler nisem prebral knjige do konca in nato ugotovil, da v bistvu gre za obsežno zbirko, ki sem jo najdel potem na spletni strani avtorja . No spotoma sem ugotovil, da je že posneta o tem tudi serija, ki jo lahko gledaš Netflixu . Žal pa je v e obliki kar se knjig tiče samo prvi del, se pa z malo guglanja najdejo ostali deli v e obliki v angleščini. Seveda sem potegnil dol že naslednja dva dela in sem se branja že lotil.  Pa malenkost še o zgodbi, gre v bistvu za življenje na severu Evrope v letih 800 in naprej, ko so ljudstva s severa osvajala ozemlja današnje Velike Britanije, Predvsem zaradi tega, ker so hoteli osvojiti ozemlje z bolj rodovitno zemljo, kot je tam od koder prihajajo. Zgo

 kar na polno z mojimi razmišljanji. za tale zapis danes je kir začetek poslušanja enega podkasta z zdravnico, ki se je pohvalila kako se je v nevem kolkih letih število zaposlenih podvojilo v enem od zdravstvenih ustanov, pa kako majo zaposlene ne vem kake vse strokovnjake za ne vem kake vse vrste bolezni. Seveda ni pozabila omeniti kako so si bli boki v času kovida in tako dalje in tako naprej. Seveda si ob tem ne mkorem kaj, da se nebi začel spraševati kam je šla ta družba. Ob tem, ko se v Sloveniji v parih letih število prebivalstva ni povečalo za enkrat pa na drugi strani potrebujemo enkrat več ljudi, ki tako ali drugače "skrbijo" za nas. Pa ni to kritika na zdravnike o katerih te dni poslušamo skoraj na vsakem koraku, ampak je to kritika za nas vse, za družbo kot celoto.  Kljub vsemu "napredku" ki je namenoma v navednicah pa potrebujemo vedno več ljudi da skrbijo za nas. Ali smo res tako nemočni, da ne znamo tudi vsaj malo poskrbeti za sebe, ali res ob vsakem

 so v tem času glavna tema, a še preden jih nekaj zapišem je prav, da kaj povem tud o letu, ki je za menoj. Predvsem mirno je minilo to leto, brez kakih pretresov, čeprav sem konc leta zopet menjal delovno mesto ali bolje rečeno se vrnil na prejšnje, vse ostalo pa res tako zelo umirjeno. Tud korona je mimo in prvi hajp, ki je nastal februarja ob napadu na Ukrajino se počasi umirja. Ampak kaj ma to sploh veze z nami, razen seveda to, da marsikaj plačujemo dražje na račun takih in drugačnih kriz, pa seveda ne smemo pozabiti, da bodo spet eni napolnili žepe do vrha, ker vsaka kriza je pač po drugi strani za nekoga dobičkonosna.  A če pustimo politiko in vse ostalo ob strani, je kot rečeno leto minilo mirno, kar pomeni, da ni bilo nobenih pretresov v familijskem smislu. Vsi smo zdravi in sedaj, ko sem vedno bližje 50ki se mi zdi, da je zdravje res vrednota, ki mi vedno več pomeni. Koliko k temu pripomore to, da vsak dan malo poženem kri po žilah z neko športno aktivnostjo ne vem, sem pa zi