JAZ IN...

pišem na tem blogu, ki je v prvotnem bil namenjen ravno temu, pisanju o športu in prav je, da se tu pa tam vrnem tudi k tej temi. Šport, ki je meni veliko dal, ne samo v smislu dobre kondicije, ampak tudi v tem, da znam bit potrpežljiv, da se znam iti velikokrat preko bolečine, ker je ukvarjanje s športom tudi to, da te kdaj pa kdaj tud kaj boli. na splošno se mi zdi, da sem zaradi tega boljši človek, ob enem pa je tudi res, da mi je ob kakih večjih športnih dosežkih zrasel ego in tako popolnoma razumem vrhunske športnike, ki so za navadne smrtnike velikokrat čudaki. V glavnem danes je stvar drugačna, šport je moj način življenja, je način življenja cele družine, je stvar, ki nas združuje in nam popestri dni, dni ko nekateri ne vejo kaj bi delali si mi najdemo neko aktivnost, pa če ne drugega gremo s kolesi okoli mesta ali pa z žogo na igrišče za košarko ali nogomet, pa če res nič drugega pa gremo peš krog po mestu. V bistvu je to ne samo način življenja ampak v neki meri tudi odvisnos

službenih hlač mi točno povedo, kako je stanje z mojimi kilami. Pas, ki ga imam že več kot 20 let v hlačah je doživel mnoge pretrese, od tega, da mi je bil kratek, do tega, da sem moral na njega dodati kar tri dodatne luknje. No to so bili res ekstremni časi, ko sem bil že kar malo (pre)suh. No zadnje čase mi je pas zopet začel pripovedovati, da je čas, da bi na njemu zategnil kako luknjo več. Ja vsi vemo, da je enostavno dobiti par kil, znebiti pa se jih je mnogo težje. Pa ne, nisem na lovu za kakršno koli manekensko postavo, ampak samo za tem, da se moja teža giba v okvirih, ki so primerni za mojo višino, seveda bo to prispevalo tudi k boljšemu počutju, pa ne, da se ne počutim dobro. Za enkrat mi gre kar vredu, a vem, da je lahko še bolje. Torej, tale odsotnost od doma in res reden ritem službe, ki mi ga omogočajo in olajša, da sem uspešen na poti izgube parih kilogramov viška, ki so se mi nabrali v zadnjem letu ali dveh. Ker k izgubi kil gre z roko v roki prehrana in gibanje, sem ka

ki sem se jo lotil bolj silom prilike, če sem pošten, ker sem pač šel od doma brez svojega bralnika, se je pa na koncu vse skupaj izkazalo za dobro stvar, saj sem tako sprobal malo tudi ta način "branja". Roko na srce je največ odvisno od tega, kdo knjigo bere in, če ti odgovarja glas bralca in je to po meje najbrž celo bolj pomembno od same vsebine knjige. Kakor koli prva je za mano in prav je, da nekaj povem o knjigi, ki ima zelo pomenljiv, če ne že provokativen naslov. Devica, kraljica, vdova prasica, ki jo je napisala Erica Johnson Debeljak. Povod za nastanek te knjige je smrt njenega moža in najbrž tudi vse kar se je dogajalo po njegovi smrti, tako vsaj predvidevam. Knjiga je v bistvu spopad z izgubo, z izgubo partnerja, prijatelja, moža, sočloveka, izgubo, s katero bomo vsi na neki točki soočeni. Avtorica opisuje sam proces kako se sprijazniti z praznino, ki nastane, ko izgubimo nekoga, ki nam je res blizu, ob enem pa kako se spopasti z vsemi govoricami, kot se je to do

po skoraj več kot dveh letih, zopet malo od doma ali bolje rečeno na delu v tujini, ki pa tokrat ni tako daleč, ker sem pri sosedih in se na trenutke počutim kot doma. Ampak, to sploh ne bo povod za moje pisanje, ker o tem kaj delam, kje sem in tako dalje sploh nebi bilo zanimivo pisat. Mogoče je bolje, da malo povzamem zadnja dogajanja, ker smo zakorakali že globoko v jesen, saj je že oktober in so počitniški dnevi za nami, ter smo znova pahnjeni bolj ali manj kruto realnost. No tu ne mislim čist dobesedno kruto, ker vsaj moji družin prav nič ne manjka. Pa naj bo to gledano z katere koli strani, tako materialno, kot kar se tiče zdravja in vsega ostalega. Je pa zanimivo, kako se obnašamo drug do drugega in pri tem imam v mislih neznance s katerimi sobivamo s katerimi se srečujemo na cesti, ulici v mestu.... Tu pa vidim, da je vedno huje, predvsem kako se obnašamo drug do drugega, kako si eni mislijo, da se mora kar svet ustaviti, ker so se oni pojavili na enem mestu. No, tem sporočam,