Grčija z avtodomom

 v parih besedah, najboljši dopust ever.

Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe.

Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico.

Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov cijazili uro in pol. O prometu v takih situacijah ne bom zgubljal besed. Z eno besedo kaos, vsi se rinejo levo desno, vozijo po odstavnem pasu, o kaki varnostni poti ni ne duha ne sluha. Največji absurd pa je bil da sploh ni šlo za neko hudo nesrečo. A po uri in pol pridemo mimo in nadaljujemo proti Leskovci, kjer smo poiskali gostilno Groš, ar tudi ni bilo pretirano težko. Na cesti že kar čaka človek, ki usmeri na veliko parkirišče, kjer bi se dalo tudi prespati po moje.

V glavnem gostilna res prava, ambijent in postrežba super, mesne dobrote pa itak kot se za ta kraj spodobi. Torej padli so čevapi in na koncu še palačinke.

Pot smo nadaljevali, do planiranega postanka za spanje dobrih 30 kilometrov naprej ob motelu Predejane. Vsi, ki planirate tako pot je to odlična lokacija za počitek. Za avtodome imajo urejeno parkirišče z v odo in elektriko, možna je tudi uporaba sanitarij v bližini pa je še trgovina, kjer se lahko založite z hrano in pijačo. Takoj ob prihodu na parkirišče srečamo prijaznega Beograjčana, ki nas takoj zasliši kam gremo. Ko mu povemo kam smo namenjeni, nam takoj ponudi kar nekaj informacij glede naše lokacije, seveda smo jih s pridom upoštevali. 

Torej po prespani noči se spakiramo in nadaljujemo, do meje z Severno Makedonijo je še dobrih 70 kilometrov. Tudi tu prehod mine doka gladko, čakamo kake tri četrt ure. Makedonijo prečkamo v esni sapi v slabih dveh urah in že smo v Gevgeliji, kjer si privoščimo kosilo v meni že znani restavraciji Elenni in v trgovini nakupimo še malo lokalnih dobrot, beri Skopsko pivo.

Tudi prehod Grške meje gre kot po maslu in že pičimo proti Solunu, pa potem po zelo prometni obvoznici mimo, naša smer je drugi prst Halkidikija, Sithonija. Torej vozimo v smeri polotoka Sithonija in naša lokacija je že nekako začrtana, iščemo znak za zaliv Azapiko, ko ga najdemo brez pomisleka zavijemo na plažo, kjer je bilo parkiranih že kar nekaj avtodomov, najdemo prostor in parkiramo. No, takrat nismo vedeli, da bo dobra družba in odlična plaža z veliko sence povod, da bomo tam ostali kar 6 dni. Torej naslednji dan spoznamo družino iz okolice Ivančne gorice, otroci so se takoj poštekali, prav tako pa mi tastari in že smo združili mize in stole in zabava se je začela. Tretji dan ponoči sta se v našo bližino sparkirala še dva avtodoma Gorenjcev, s katerimi smo takoj naslednji dan navezali stike in organizirali piknik, ki je trajala pozno v noč. Pa da ne omenjam še družbe družine in Nemčije in iz Nizozemske, pa seveda Grkov, ki so ravno v tem času na veliko dopustovali, ker je bil pri njih praznik.

Torej nekaj slik iz tega zaliva je spodaj.

V ponedeljek smo se kar s težkim srcem poslovili od zaliva in druščine a morali smo še malo raziskati polotok. Torej smo nadaljevali proti jugu, najprej z namenom, da najdemo kako taverno z grško hrano in potem, da z kaki dan sparkiramo v kak kamp. Torej prva misija, najti taverno ni trajala dolgo že po slabe pol ure smo zavili v eno od vasic ob poti in se do sitega najedli suflakijev.

Po kosilu pa nadaljevali pot okoli polotoka in na drugi strani najdli kamp Katerina, kjer smo sparkirali za naslednje tri noči. Kamp nič posebnega a ima vse kar potrebuješ, čiste sanitarije, majhno trgovinico s pijačo in dostavo svežih pekovskih dobrot vsako jutro. Za večjo trgovino se je bilo treba sprehositi kakih 500 metrov, tam pasi dobil vse kar človek potrebuje na dopustu. Najbolj pomembno pa je bilo, da smo bili sparkirani v veliki senci, ker na soncu temperature niso bile ravno prijazne, saj po mone nikoli niso padle pod 35, na trenutke pa je bilo tudi 38 stopinj. Tako, da smo dneve preživljali v senci in se kratkočasili z igranjem remija.

V četrtek pa smo odrinili nazaj proti severu, naslednji cilj Nea Kalikratea, kjer smo bili zmenjeni z mojim prijateljem iz Avstrije Klausom s katerim sma se spoznala leta 2013 na Frontexovi misiji na Hrvaškem. In ker je sedaj v Grčiji je kaj hitro padel dogovor, da se dobimo in se malo podružimo, pa ker vem, da je v tem času dobro navezal stike z lokalci, nam je zrihtal še 20 litrov prvoklasnega olivnega olja. Preživeli smo lep večer, šli nekaj pojest in se posladkat.

Ker smo še imeli nekaj dolgov, ki jih je treba v Grčiji obvezno narediti, smo poiskali tudi taverno z girosi in grškimi kavami. Tako, da smo vse obveznosti odkljukali.

Zjutraj po jutranjem teku pa smo krenili proti domu. Prvotni plan je bil priti nekje čez mejo z Hrvaško in tam prespati in nato naprej a so se plani kmalu porušili. Ker smo vedeli, da petek ni ravno optimalen dan za potovanje, smo se usmerili proti mejnemu prehodu Doirani, k

i smo ga res prečkali brez težav, naredili kratek postanek v Dojranu na Makedonski strani in nato pičili čez Makedonjo, kjercsmo na meji že doživeli prvi zastoj, ki pa je trajal kako urco in pol. Pot smo nadaljevali preko Srbije in ker se je bližal čas kosila smo se odločili za postanek v Predejanha, kjef smo se najdeli in se malo spočili.

Že tu smo začeli opazovati razmere na Srbsko - Hrvaški meji, ki niso bile nič obetavne, saj je pislao da se čaka 5 ur. Noč počasi nadaljujemo pot a kaj kmalu naletimo na kar tri konkretne delovne zapore na avtocesti, kjer se začne ponavljati stara zgodba vrivanja voznikov, vožnja po vsem močnih pasovih, pa tud po travi, če ni šlo drugače, z eno besedo kaos. V temi pridemo pred Beograd, katerega pa smo začuda prečkali brez večjih težav. Malo po Beogradu se ustavimo in proučujemo razemere. Nikakor nismo mogli razvozlati kaj bi bilo bolje ali naprej po avtocesti ali zaviti dol in se peljati proti mejnemu prehodu Tovarnik. Jaz sem malo gledal na gužvo na cestninskih, ki so bile vedno skoraj prazne a kot se je izkazalo kasneje sem se krepko uštel, malo po zadnji cestninski smo se postavili v vrsto za prečkanje meje in v tej koloni prebili naslednjih 7 ur in pol. O dogajanju med vozniki nima smisla zgubljati besed. Tatjana in Živa sta šli spat jaz in Miha pa sma spredaj drug drugemu delala družbo, malo jedla malo pila, malo dremala in nekako dočakal prehod meje. Torej prišlo je jutro in mi smo na poti čez Hrvaško, kjer po slabih 50 kilometrih zapeljem na počivališče, Tatjana je skuhala močno kavo, malo sem se sprehodil se malo osvežil in rekel, gremo dalje, če pa ne bo člo pa grem spat. Kava je rijela in že pred 11 smo bili na mojem mejnem prehodu. Na kratko smo se še ustavili v Rogatcu, na tamkajšnjem PZAju, ki je mimogrede lepo urejen in priporočam postanek za kaki dan in ogled okolice. Torej tus smo še počistili WC in spraznili odpadno vodo in malo čez 12 bili doma.

Če na kratko povzamem, naslednje leto gremo spet v Grčijo z razliko, a bomo šli prej, se pravi takoj v konec junija, tja in nazaj bomo potovali v začetku tedna, da se izognemo gužvi. Če smo letos bili v kampu tri dni bomo naslednje leto samo po plažah. Malo smo videli, kaj še potrebujemo s seboj in česa ne.

Prepotovali smo 2800 kilometrov in za pot porabili dobrih 800 evrov, kar je ob enem tudi največji strošek tega dopusta. Avtodom se je izkazal, na poti in v času bivanje je vse delovalo brezhibno, tako, da nismo imeli nobenih zapletov. In sedaj z zagotovljenostjo lahko rečemo, da je bil nakup avtodoma res najboljša odločitev za nas.