JAZ IN...

 tak imam občutek vedno, ko se podam po Mariboru, pa na bo to z kolesom ali peš. Veliko smo v mestu in radi imamo mestni utrip, ok, priznam včasim mi malo gre na jetra promet, predvsem vozniki, ki divjajo po ulicah, a če to odštejem mi je vse ostalo super. Že 12 let živim v Mariboru in veliko krožimo okoli pa še vedno opazim kaj novega, kak detajl, kot recimo kak ornament okoli okna na kaki stavbi ali kako poslikavo, ali kako dvorišče, ki se skriva za vrati momo katerih sewm šel že velikokrat pa so bila vedno do sedaj zaprta.  In ravno za to, ker vedno najdem kaj novega se počutim kot turist v lastnem mestu. Spodaj pa še nekaj slik, ki nastanejo med pohajkovanji, več pa jih lahko najdete na IG sorijih, ki jih redn objavljam.

 nadaljevanka, ki človeka ne pusti ravnodušnega, no vsaj zame lahko tako rečem. Čeprav se zgodba vrti okoli trenerja nogometne ekipe je nadaljevanka vse prej kot posvečena nogometu. Serija, ki v človeku lahko v enem delu vzbudi premnoiga čustva, od žalosti, do veselja, od sreče do jeze, predvsem pa je to serija o mečloveških odnosih in o tem, da smo ljudje socijalna bitja, ki nas premnogokrat nosijo čustva. Res je težko najti besede navdušenja nad serijo, mogoče bo dovolj samo preprosto dejstvo, da sem obe sezoni pogledal v dveh dneh.

 v parih besedah, najboljši dopust ever. Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe. Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico. Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov c

 sem prebral. Se pozna, da sta bili veliko krajši in pa seveda za spremembo v slovenščini.  Prva ima naslov Pandemija in spada v tako imenovan žanr post-apokaliptičen triler, no vsaj tako se mu je reklo leta 2011, ko je izšla. danes temu lahko rečemo kruta realnost. Torej v Rusiji začne razsajati smrtonosen virus, ki se širi bliskovito hitro, kar spravi v beg pred njim družino Anje in Serjoža, vmes pa se jima pridruži še pisana druščina, ki na poti doživi vsemogoče. Knjiga ima tudi nadaljevanje.                                                                      slika: bukla.si Naslednja pa je druga knjiga avtorice Irene Svetek, ki jo bralci poznamo že z Rdečo kapico, tokrat pa je knjigi naslov Beli volk. Zgodba je zapletena in napeta, glavni junaki, ki jih poznamo že iz prve knjige pa rešujejo umor dekleta, ki je bilo najdeno v kočevskem gozdu z prerezanim vratom.                                                               slika: bukla.si