Najdaljša 10ka

 kar sem jih kdaj koli odtekel na kaki tekmi se je zgodila preteklo soboto v Radnecih. 

Ampak gremo od začetka. Od tega, da smo v petek popoldan prišli v Radence, nafilali hladilnik v trgovini in nato šli po štartne številke, se mal sprehodili naokoli, nekaj spili in šli spat. V soboto nas je zjutraj pričakalo nekaj dežnih kapelj in nato oblačnost med katero se je že kazalo sonce, ki je nakazovala na še eno tipično tekmo v Radencih, kjer bo precej toplo in soparno. Sam se s  tem nisem dosti obremenjeval, kar me je na koncu drago stalo. Ob poti do štarta srečamo še nekaj sarih znancev, ki se vedno udeležujejo tekaških prireditev stisnemo par rok, se malo pomenimo.

In že je tu štart in že tečemo, vroče je za crknit ampak prvi kilometri kar letijo, nad pričakovanji hitro a kot se je kasneje pokazalo so bili ravno ti kilometri povod za to kar se je zgodilo proti koncu. Pa da ne dolgovezim z Tatjano sma tekla skupaj nekje do 8,5 kilometra, ko sem ja že videl, da bo do cilja kar težko priti v takem tempu, do devetega sem še nekako zdržal, nato preklopil na hojo in 500 metrov pred ciljem obležal za cesto, kjer so mi najprej pomagali navijači, nato pa naslednje kar je bilo je bil šotor nad menoj n kup ljudi okoli mene. 

Nato sem do poznega večer preživel na opazovanju na urgenci v Murski Soboti, od koder so me po tem, ko so me nafilali z fizijoloišlo in glukozo, ter naredili ene 10 različnih priskav le spustili domov.

Je pa Živa odtekla svojo prvo uradno petko, Tatjana pa za par sekund izboljšala svoj čas iz Radencev na 10 kilometrov. Kar se mene tiče pa bopm rabu kak dan ali dva, da mal pozabim na vse skupaj preden se postavim na štart kakega teka spet. 

Bom pa doma veselo brusil copate še vedno, ker tak pač sem.




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 2

Malo obujamo spomine