JAZ IN...

 naj bi se po predlogu vlade delalo v prihodnosti. Seveda ne vsi, bi pa podjetja imela možnost uvesti tak delavnik v kolikor bi se za to odločila. Priznam, da ne vem ali predlog že obstaja, tako da ne vem kako bo s pravicami delavcev, ki bodo delali tak delovnik. Pri tem imam v mislih predvsem pravice ob upokojitvi. Vem pa nekaj, da tisti, ki delajo predvsem v proizvodnji, delajo veliko in, da naporno delo pusti dolgoročne posledice na telo. Seveda tu ne bom pozabil na tiste, ki po cele dneve sedijo v pisarnah, ki niso sicer fizično tako obremenjeni, so pa izpostavljeni nenehnemu psihičnemu stresu. Zavedam se, da je težko ovrednotiti katero delovno mesto je bolj obremenjujoče za človeka a ko potegnemo črto je vsako delo po svoje naporno in vsako na tak ali drugačen način pušča posledice Iz lastnih izkušenj po slabih 31 letih delovne dobe pa lahko povlečem nekaj zaključkov. Seveda bodo ti zaključki zelo specifični, saj večino dela opravljam v turnusu, kot bi se reklo 24/7, zato je prav,

 najboljši šport? Za vse, ki se šele odločate o tem, da bi se začeli rekreirati je tek najbrž najboljši šport a pri tem ne zanemarite nekaj dejstev.  Kot prvo, za začetek ne potrebujete ne hudih tekaških copat ne udih oblačil za tek. Skoraj vsak ima doma kratke hlače in majico, pa tudi kake športne copate, če pa nimate tega pa bo oprema, ki jo kupite v Hoerju, Lidlu ali kaki športni trgovini, kjer ne ponujajo samo zvenečih znam popolnoma dobra. Tudi kar se tiče nakupa tekaških copat, ne pretiravajte pri nakupu copat z kako hudo tehnologijo, ki se sedaj dobi na trgu. Z lahkoto boste boste našli za sebe udoben copat, ki bo zadostil vaše potrebe v začetno spoznavanje s tekom. Edino na kar bodite pozorni, da je copat res udoben za vašo nogo in naj bo kake pol številke večji, saj imejte v mislih, da noga malo "zraste" ko jo malo bolj obremenite. Kar se samega začetka tiče je dobro, če se pridružite kaki skupini, kjer vas bodo naučili osnovnih prvin teka, se pravi tehnike samega te

 je moto, ki se ga probam držati pri slogu življenja. Pri tem imam v mislih predvsem razna nakupovanja, pa naj bo to oblačila, hrana ali pa kaki pripomočki. Pozorno oko bo to opazilo že ko bo vstopilo v naše stanovanje, ne, da je prazno a se mi zdi da je v njemu ravno to kar potrebujemo za naš način življenja. Ampak, danes sploh nima namena govoriti o kupovanju in ne vem čim še vse, pač pa bi malenkost nadaljeval temo od zadnjič. Me je pa za to vzpodbudilo poslušanje zadnje epizode Fejmičev , kjer je bil gost Matej Praprotnik, ki ga mnogi poznate iz Val-a 202, kjer ima kar pomembno vlogo in kjer se je po dolgem času tudi vrnil, kot voditelj v torek zjutraj. Torej Matej je t.i. kolesarski župan Ljubljane in promovira vožnjo s kolesom v mestu, tako da enkrat na teden vodi kolo bus, prav tako pa veliko opozarja na dobre in slabe lastnosti kolesarske infrastrukture v mestu. Gre namreč za to, da je potrebno čim več ljudi navdušiti za to, da se po mestu premikajo na lasten pogon in kolo je v

 je moto, ki mi te dni gre po glavi. Te dni, ko smo spet na pragu volitev za župane in poslušam vse sorte nebuloz, ki jih kandidati za župane trosijo po medijih in na soočenjih. Že samo to, da kandidira za župana nekdo, ki sploh ne živi v mestu je svojevrsten paradoks in prav zaradi tega potem lahko poslušamo o stvareh, ki nimajo nobene logike. Pa da takoj razčistimo, nimam prav nobenih preferenc pri županih oz. mestni oblasti, za mene je važno, da kdor koli že je, da dela za mesto in za ljudi, ki živijo v njemu. Ker pa sedaj že zadnjih 13 let živim v Mariboru, pač z lahkoto vidim, kdo do sedaj je kaj naredil za mesto in za ljudi, ki v njem živijo. In tu moramo priznati vsi, ki živimo v mestu, da so se začele stvari premikati šele v zadnjem mandatu, pa kot rečeno zarad mene je vseeno kako se piše župan, dokler dela za meščane. Torej vsak Mariborčan bo moral priznati, da toliko kot se je naredilo v tem času se ni prej v desetletjih , pa tu ne gre samo za ureditev samega jedra, pač pa tu

pišem na tem blogu, ki je v prvotnem bil namenjen ravno temu, pisanju o športu in prav je, da se tu pa tam vrnem tudi k tej temi. Šport, ki je meni veliko dal, ne samo v smislu dobre kondicije, ampak tudi v tem, da znam bit potrpežljiv, da se znam iti velikokrat preko bolečine, ker je ukvarjanje s športom tudi to, da te kdaj pa kdaj tud kaj boli. na splošno se mi zdi, da sem zaradi tega boljši človek, ob enem pa je tudi res, da mi je ob kakih večjih športnih dosežkih zrasel ego in tako popolnoma razumem vrhunske športnike, ki so za navadne smrtnike velikokrat čudaki. V glavnem danes je stvar drugačna, šport je moj način življenja, je način življenja cele družine, je stvar, ki nas združuje in nam popestri dni, dni ko nekateri ne vejo kaj bi delali si mi najdemo neko aktivnost, pa če ne drugega gremo s kolesi okoli mesta ali pa z žogo na igrišče za košarko ali nogomet, pa če res nič drugega pa gremo peš krog po mestu. V bistvu je to ne samo način življenja ampak v neki meri tudi odvisnos

službenih hlač mi točno povedo, kako je stanje z mojimi kilami. Pas, ki ga imam že več kot 20 let v hlačah je doživel mnoge pretrese, od tega, da mi je bil kratek, do tega, da sem moral na njega dodati kar tri dodatne luknje. No to so bili res ekstremni časi, ko sem bil že kar malo (pre)suh. No zadnje čase mi je pas zopet začel pripovedovati, da je čas, da bi na njemu zategnil kako luknjo več. Ja vsi vemo, da je enostavno dobiti par kil, znebiti pa se jih je mnogo težje. Pa ne, nisem na lovu za kakršno koli manekensko postavo, ampak samo za tem, da se moja teža giba v okvirih, ki so primerni za mojo višino, seveda bo to prispevalo tudi k boljšemu počutju, pa ne, da se ne počutim dobro. Za enkrat mi gre kar vredu, a vem, da je lahko še bolje. Torej, tale odsotnost od doma in res reden ritem službe, ki mi ga omogočajo in olajša, da sem uspešen na poti izgube parih kilogramov viška, ki so se mi nabrali v zadnjem letu ali dveh. Ker k izgubi kil gre z roko v roki prehrana in gibanje, sem ka

ki sem se jo lotil bolj silom prilike, če sem pošten, ker sem pač šel od doma brez svojega bralnika, se je pa na koncu vse skupaj izkazalo za dobro stvar, saj sem tako sprobal malo tudi ta način "branja". Roko na srce je največ odvisno od tega, kdo knjigo bere in, če ti odgovarja glas bralca in je to po meje najbrž celo bolj pomembno od same vsebine knjige. Kakor koli prva je za mano in prav je, da nekaj povem o knjigi, ki ima zelo pomenljiv, če ne že provokativen naslov. Devica, kraljica, vdova prasica, ki jo je napisala Erica Johnson Debeljak. Povod za nastanek te knjige je smrt njenega moža in najbrž tudi vse kar se je dogajalo po njegovi smrti, tako vsaj predvidevam. Knjiga je v bistvu spopad z izgubo, z izgubo partnerja, prijatelja, moža, sočloveka, izgubo, s katero bomo vsi na neki točki soočeni. Avtorica opisuje sam proces kako se sprijazniti z praznino, ki nastane, ko izgubimo nekoga, ki nam je res blizu, ob enem pa kako se spopasti z vsemi govoricami, kot se je to do

po skoraj več kot dveh letih, zopet malo od doma ali bolje rečeno na delu v tujini, ki pa tokrat ni tako daleč, ker sem pri sosedih in se na trenutke počutim kot doma. Ampak, to sploh ne bo povod za moje pisanje, ker o tem kaj delam, kje sem in tako dalje sploh nebi bilo zanimivo pisat. Mogoče je bolje, da malo povzamem zadnja dogajanja, ker smo zakorakali že globoko v jesen, saj je že oktober in so počitniški dnevi za nami, ter smo znova pahnjeni bolj ali manj kruto realnost. No tu ne mislim čist dobesedno kruto, ker vsaj moji družin prav nič ne manjka. Pa naj bo to gledano z katere koli strani, tako materialno, kot kar se tiče zdravja in vsega ostalega. Je pa zanimivo, kako se obnašamo drug do drugega in pri tem imam v mislih neznance s katerimi sobivamo s katerimi se srečujemo na cesti, ulici v mestu.... Tu pa vidim, da je vedno huje, predvsem kako se obnašamo drug do drugega, kako si eni mislijo, da se mora kar svet ustaviti, ker so se oni pojavili na enem mestu. No, tem sporočam,

 nova v zbirki knjig Avgusta Demšarja. Ni kaj, še v zbirki dobrih kriminalk izpod peresa našega avtorja. Akterji so enaki, kot v predhodnih knjigah le s to razliko, da je glavni junak sedaj v pokoju, kar pa ne pomeni, da ni vpet v razreševanje primera. Primer, ki je sprva zdi enostaven in hitro rešen, pa se kaj kmalu izkaže da le ne bo tako. Najbrž vas ni malo, ki je nestrpno čakalo na novo knjigo, ki se jo da dobiti tudi v e verziji na biblosu.                                                                     slika: pivec.si

 pri meni se še kar nadaljuje. Že nekaj časa se športu posvečam res najprej z mislijo, da to delam za to da si krepim zdravje in ne da si ga uničujem. Ja, roko na srce ni vsako ukvarjanje s športom tudi zdravo in pretiravanje sigurno ni zdravo, tu pa imam v mislih svoje lahko bi se reklo izlete v ravno te vode, se pravi pretiravanje. Da zaradi tega še danes čutim posledice in jih bom najbrž do konca življenja nima smisla izgubljati besed. No se pa ta napredek pozna tudi pri tem kako rekreacijo sedaj dojemam med dopustom. Ko sem še pred kratkim s seboj na dopust vlačil cel kup rekvizitov, od copat za tek pa za telovadbo, pa kolo, pa ketlbel, pa sem letos seboj imel samo tekaške copate, telovadno podlago, TRX in gumico. Res je, da sem vsak dan malo pomigal, izmenjaje malo telovadb ali malo teka, a je to v primerjavi z parimi leti nazaj res minimalno. Lahko bi se reklo le toliko, da sem malo pognal kri po žilah, tek pa sem ob enem izrabil tudi za raziskavo okolice. Ko sem doma, torej v no

 tak imam občutek vedno, ko se podam po Mariboru, pa na bo to z kolesom ali peš. Veliko smo v mestu in radi imamo mestni utrip, ok, priznam včasim mi malo gre na jetra promet, predvsem vozniki, ki divjajo po ulicah, a če to odštejem mi je vse ostalo super. Že 12 let živim v Mariboru in veliko krožimo okoli pa še vedno opazim kaj novega, kak detajl, kot recimo kak ornament okoli okna na kaki stavbi ali kako poslikavo, ali kako dvorišče, ki se skriva za vrati momo katerih sewm šel že velikokrat pa so bila vedno do sedaj zaprta.  In ravno za to, ker vedno najdem kaj novega se počutim kot turist v lastnem mestu. Spodaj pa še nekaj slik, ki nastanejo med pohajkovanji, več pa jih lahko najdete na IG sorijih, ki jih redn objavljam.

 nadaljevanka, ki človeka ne pusti ravnodušnega, no vsaj zame lahko tako rečem. Čeprav se zgodba vrti okoli trenerja nogometne ekipe je nadaljevanka vse prej kot posvečena nogometu. Serija, ki v človeku lahko v enem delu vzbudi premnoiga čustva, od žalosti, do veselja, od sreče do jeze, predvsem pa je to serija o mečloveških odnosih in o tem, da smo ljudje socijalna bitja, ki nas premnogokrat nosijo čustva. Res je težko najti besede navdušenja nad serijo, mogoče bo dovolj samo preprosto dejstvo, da sem obe sezoni pogledal v dveh dneh.

 v parih besedah, najboljši dopust ever. Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe. Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico. Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov c

 sem prebral. Se pozna, da sta bili veliko krajši in pa seveda za spremembo v slovenščini.  Prva ima naslov Pandemija in spada v tako imenovan žanr post-apokaliptičen triler, no vsaj tako se mu je reklo leta 2011, ko je izšla. danes temu lahko rečemo kruta realnost. Torej v Rusiji začne razsajati smrtonosen virus, ki se širi bliskovito hitro, kar spravi v beg pred njim družino Anje in Serjoža, vmes pa se jima pridruži še pisana druščina, ki na poti doživi vsemogoče. Knjiga ima tudi nadaljevanje.                                                                      slika: bukla.si Naslednja pa je druga knjiga avtorice Irene Svetek, ki jo bralci poznamo že z Rdečo kapico, tokrat pa je knjigi naslov Beli volk. Zgodba je zapletena in napeta, glavni junaki, ki jih poznamo že iz prve knjige pa rešujejo umor dekleta, ki je bilo najdeno v kočevskem gozdu z prerezanim vratom.                                                               slika: bukla.si

 a vendar se. A kaj ko zadnje čase berem samo knjige, ki so reees dolge pa še v angleščini za povrhu. No, je pa res, da v angleščini berem e skoraj tako hitro kot v slovenščini a vseeno več kot 1000 strani dolga knjiga vzame določen čas. Torej, uspelo mi je prebrati še tretjo iz zbirke Stoletje Kena Folletta, Rob večnosti je njen naslov, a ker al še ni v e obliki sem bil primoran tretji del prebrati v angleščini, kar je verjetno še bolje, kot pa prevod. Torej tretji del nadaljuje spremljanje družin iz prvih dveh delov, dogajanje se začne na začetku hladne vojne v Evropi in z izgradnjo zidu v Berlinu v Ameriki se začne zatiranje temnopoltih, Rusija pa izseljuje disidente v Sibirijo. Tako se zgodba prepleta med temi tremi kraji, opisuje življenje družin v tem času, vse skupaj pa je prežeto z zgodovinskimi dejstvi tistega časa. Nekako bi lahko rekle, da se prepleta fiktivno življenje družin z resničnimi zgodovinskimi dogodki. O sami vsebini samo še to, da se konča z izvolitvijo prvega tem

 je za nami in prav jer, da malo pogledamo kako in kaj smo ga preživeli. Pa, da se ne ponavljam skoz, se bom danes malo bolj namenil pisati o lepih stvareh v zadnje pol leta. Ne vem če je smiselno, da se skoz ponavljam o tem, da se trudim, da vsak dan naredim nekaj za sovoje zdravje... No pa vseeno poglerdam malo številke. Torej do sedaj mi je uspelo preteči malo čez 600 kilometrov, prekolesaril sem nekaj čez 1300 kilometrov, ostali čes sem zapolnil z vajami z ketlbelom ali utežbmi ali pa kr z vajami za moč. Torej kar se tiče tega je vse po starem. Ker je sedaj čas počitnic in dopustov smo tudi malo bolj aktivni pri potovanju z avtodomom. No ravno prejšnji teden, smo se vrnili iz dober teden dopusta, kjer smo se malo namaklai po Prlekiji, potem smo bili malo na Koroškem, za finiš pa še v Prekmurju. Seveda pa načrtujemo še kar nekaj krajših pobegov, do glavnega dopusta, ki pa bo, če bo vse po planu nekje v Grčiji. Torej, če pustimo ob strani aktualno politiko, gospodarske zadeve, pa kor

energetska kriza in še kup drugih izrazov, ki jih te dni slišimo na vsakem koraku. Mogoče jaz osebno česar ne razumem, ampak če ke to recesija, potem gre za neke vrste čudno recesijo. Že res, da se vse draži ali bolje rečeno, da so se močno podražili energenti, posledično pa nato vse ostalo, od hrane, oblek in storitev, kar ima za posledico rekordno inflacijo. Ampkak za razloko od recesije ki je bila med 2008 in 2010 je več kot očitno denarja na pretek, neka seveda na račun kovida in zmanjšane potrošnje, veliko pa na račun tega, da podjetja v večini delajo v nespremenjenem tempu, mogoče se čuti upad v podjetjih, kjer potrebujejo polprevodnike a verjamem, da se bodo tudi tam stvari umirile. Za razliko od prve recesije, ko je tovorni promet drastično upadel, saj se je upad dejansko poznal v vseh branžah, pa je sedaj ta nespremenjen ali pa bi lahko rekel, da se v trendu, ki je že dolgo trajen skoz po malem povečuje. To lahko zatrdim z gotovostjo, ker delam na takem delovnem mestu, kjer im

 in času, ko bo spet vse bolj sproščeno. A pred tem je prav, da se malo ozremo na dogajanja v bližnji preteklosti.  Dobili smo novo vlado, ki vleče prve okostnjake iz omar, ki se bori z nesmiselnimi kadrovskimi potezami prejšnje vlade, ki se bori z odpravo posledic ob deljenju bomobonjer in še bi se dalo naštevati. Prve spremembe nas lahko, no ali pa če govorim samo za sebe, me lahko navdajajo z nekaj optimizma, kadri, ki se na novo postavljajo so zopet tisti, ki se spoznajo na svoje delo in samo upamo lahko, da ni samo barva članske izkaznice edino vodilo za zaposlitev. Pa pustimo politiko in se malo ozrimo še na geopolitično situacijo. Vojna v Ukrajini se nadaljuje, sam priznam imam ob tem mešane občutke, je pa nekaj res, da vpliv čutimo vsi. Napoveduje se energetska kriza, lahko da bo prišlo tudi do pomanjkanja raznih surovin in hrane. Poleg tega pa se močno zvišuje tudi inflacija, ki ima vpliv na vsevečje podražitve na vseh področjih, obrestne mere, ki so se do sedaj vseskozi zniže

 bo te dni mogoče komu prišel prav, ko se nam napoveduje prvi vročinski val in ker bo treba na nek način nadomestiti izgubljeno tekočino. Seveda pa je lahko slabo če bi veliko žejo vsak dan gasili z velikimi količinami piva, je potrebno najti kako alternativo in pivo brez alkohola je pač ena od možnosti. Torej kot prvo je prav, da imamo v glavi, da ne pijemo pivo ampak pač osvežilno pijačo z okusom piva in tako nam bo mnogo lažje. Je pa seveda dokaj nehvaležno tako ocenjevanje, saj pač imamo ljudje različne okuse in to kar je meni dobro ne pomeni, da bo tudi komu od vas. A vseeno, jaz pač bom napisal svoje ugotovitve in občutke. Pa še ena stvar, do sedaj sem preizkusil pet različnih vrst te pijače, ko najdem še kako novo bom spisek dopolnjeval. Pa začnimo, Najprej Unionov izdelek. Najbrž gre za najstarejšo tovrstno pijačo pri nas, sam se spomnim, da smo to pijačo dobili že ko sem služil vosjko in od tega je že krepko čez 30 let. Torej, najprej embalaža, za moje pojme všečna pločevinka,

 kar sem jih kdaj koli odtekel na kaki tekmi se je zgodila preteklo soboto v Radnecih.  Ampak gremo od začetka. Od tega, da smo v petek popoldan prišli v Radence, nafilali hladilnik v trgovini in nato šli po štartne številke, se mal sprehodili naokoli, nekaj spili in šli spat. V soboto nas je zjutraj pričakalo nekaj dežnih kapelj in nato oblačnost med katero se je že kazalo sonce, ki je nakazovala na še eno tipično tekmo v Radencih, kjer bo precej toplo in soparno. Sam se s  tem nisem dosti obremenjeval, kar me je na koncu drago stalo. Ob poti do štarta srečamo še nekaj sarih znancev, ki se vedno udeležujejo tekaških prireditev stisnemo par rok, se malo pomenimo. In že je tu štart in že tečemo, vroče je za crknit ampak prvi kilometri kar letijo, nad pričakovanji hitro a kot se je kasneje pokazalo so bili ravno ti kilometri povod za to kar se je zgodilo proti koncu. Pa da ne dolgovezim z Tatjano sma tekla skupaj nekje do 8,5 kilometra, ko sem ja že videl, da bo do cilja kar težko priti

 po dolgem času in to priporočila za zapolnitev prostega časa. Najprej dva podkasta iz domačih logov. Prvi je Polstrokovnjaka , kjer Žan in Vid obdelujeta vsemogoče teme, malo recenzirata in malo komentirata aktualne dogodke. Mislim, da si zaslužita, da jima date priložnost.  No drugi pa je še en v vrsti nogometnih podkastov, le, da je ta malo poseben, ker ga delajo Prekmurci in je seveda v prekmurščini, tako, da bo znal imeti kdo malo težave s kakimi besedami. Torej gre za podkast Doj se prosi . Epizode najdete pod zavihkom članki. Glavni protagonist je njihov predstavnik za odnose z javnostjo Smiljan, ki skupaj s sogovorci obdeluje teme, ki se tičejo NŠ Mure in dogajanje v prvi ligi.  Sedaj pa še ena serija po dolgem času. Gre za serijo Snowfall , ki je v poplavi vsega za moje pojme ena boljših, ki sem jih pogledal oziroma jih gledam v zadnjem času. Če na hitro malo opišem za kaj gre in, da ne izdam preveč za tiste, ki si jo boste ogledali. Dogajanje je postavljeno v osemdeseta, kjer

 leta je za nami in prav je, da se malo ozrem tudi na moje športno udejstvovanje.  Z veseljem lahko ugotovim, da mi zdravje še vedno dobro služi in, da lahko vsak dan namenim del dneva za šport. Seveda je zime že zdavnaj konec in sem sedaj pač spet več na kolesu, je pa res, da bo kilometrina veliko manjša glede na pretekla leta, saj cestaka nimam več in tako kilometre nabiram samo na gorcu, pri katerem pa je kilometrina drugotnega pomena, gre pa bolj za nabiranje višinskih metrov, ki pa roko na srce tudi niso nekaj ekstremni. No kar se teka tiče sem zadovoljen, saj mi je do sedaj vse mesece uspelo preteči več kot 100 kilometrov, tako, da sem sedaj krepko nad 400 pretečenimi kilometri. Kakor koli pa je glavni cilj biti vsak dan aktiven vsaj eno uro, kar pa mi uspeva v celoti. Veseli me tudi, da imam povprečje prehojenih korakov čez 16,000, kar je tudi nek dosežek. V glavnem pa sem najbolj srečen, da me zdravje služi, da sem lahko aktiven ia tako poleg boljše fizične kondicije izboljšuje

 sploh napram zadnjim dvema, sem prebral tole knjigo. Torej za spremembo sem malo prešaltal spet na kriminalke in na zbirko Daniela Silve. Druga v zbirki v kateri je glavni lik Gabriel Allon, ki je poleg tega, da je izraelski agent še restavrator slik. In prav ta zgodba je močno povezana s slikami, ki jih hoče vrniti ostareli švicarski bankir, slike pa so bile pridobljene med 2. svetovno vojno, kot rezultat kolaboracije bankirja z nacisti. Gabriela povabi bankir k sebi domov pod pretvezo obnove ene od njegovih slik a z namenom, da bi mu izročil slike iz 2. svetovne vojne, a ob prihod Gabriel najde bankirja mrtvega. Od tu naprej se zgodba razvije v intenzivno kriminalko in tudi to je eden od razlogov, da sem jo prebral v parih dneh. Kot vse knjige v zadnjem času sem tudi to prebral na e bralniku a moram priznati, da jo nisem kupil kot prvo ampak sem izvod najedel na internetu, pravzaprav kar celotno zbirko, tako, da nadaljujem s tretjo v seriji.                                          

 je danes in ker se obnašamo ali bolje rečeno delamo z njo, kot bi se reklo "svinja z bučami" je mogoče prav, da se vsaj na ta dan malo zamislimo in se vsaj ta dan malo zadržimo in prispevamo k temu, da bo naši ljubi Zemlji tud en dan malo lepše. Kar ne morem verjet, ko poslušam razne statistike, ena naprimer, da se je v času lokdauna ogljični odtis zmanjšal za 7 do 9 %, pa da bo jasno, nisem za to, da se nas zapre in, da bomo posledično tako izboljšali stanje našega planet. Je pa res, da se tu vidi, da bi se z določenimi ukrepi dalo narediti veliko, ne pa da smo sedaj to ne samo dosegli pač pa že presegli. In prav to nam kaže, koliko nam pomeni kje in kako živimo, še bolj pa kae na to koliko nam je mar kako stanje bomo pustili za tiste, ki bodo prihajali še za nami. Pretresljiv je podatek , da v Sloveniji pridelamo 489 kilogramov odpadkov na prebivalca. Ko številke malo pomnožiš so te res grozljive a se jim ne gre čuditi. Kot že večkrat premleta tema na tem blogu je tema o t

 v Istri smo si privoščili. Štiri dni morja in odklopa je vsekakor dobro delo vsem nam. Istra pa itak ne razočara in je glede na svojo bližino več kot odlična destinacija za par dni odklopa. ud nekaj nismo eksperimentirali, ampak smo se odločili za že preizkušeno zadevo in šli v kamp Sirena v Novi grad. Res lep kamp, super parcele za vse, za tiste, ki so radi čist ob morju, pa za one, ki so radi pod drevesi. Tudi ostale zadeve v kampi štimajo, od sanitarij naprej vsek kot mora biti. Pa tudi cena, sploh sedaj, ko sezona še ni v polnem zamahu več kot sprejemljiva. Tud z vremenom smo kar trofli, razen nekaj vetra v nedeljo pa je bil glede vreme čist solidno, na soncu kar prijetno toplo v senci pa je tud kak pulover prav prišel. Drugače pa standard, midva vsako jutro malo športa, potem pa kak sprehod, pa mini golf pa kaj smo spekli pa so dnevi minili kot za šalo. In še enkrat se je potrdilo, da je bil nakup avtodoma res odlična odločitev. Res omogoča dopust brez stresa, hrano nabavimo dan