JAZ IN...

je tema o kateri sem začel pisat, pa sem po parih vrsticah vse skupaj zbrisal, ker nima smisla več zgubljati besed o PCTju, koroni, okužbah in vsemu kar nam vsak dan lansirajo novičarski portali in mimo česar ne moreš pa tud, če bi bil slep in gluh, bi ti po moje na nek način poskušali informacije vcepit v podzavest.  Ampak, ker je mantra današnjega časa držati ljudi skoz malo v šahu, smo sedaj dobili še inflacijo in energetsko krizo. Cene skokovito rastejo v trgovinah, kriza z energenti je vse večja, temu primerno tudi rastejo cene le-teh. Kitajci, ki so glavni dobavitelji polprevodnikov so ustavili dobavo in tako avtomobilska industrija ustavlja linije in pošilja delavce na cesto. Smo pred vrati nove krize, to je dejstvo, ali je sedaj zaradi tega potrebno zganjati paniko pa drugo vprašanje. Vsi, ki vsaj malo spremljamo dogajanje na svetovnih trgih nam je že zdavnaj postalo jasno, da so obdobja rasti in obdobja padcev in ker smo po zadnji ekonomski krizi bili deležni stalne rasti z ma

 najin jesenski dopust v dvoje, no letos pa nama je spet uspelo. In ker nima smisla popravljati tistega kar ni pokvarjeno in ker se nakup avtodoma še mal odmika sma se pač zopet odločila za Istro, bolje rešeno za Novigrad.  Najem mobilne hiške je več kot odlična rešitev, sploh zdaj ko res ni neke gužve in je bilo čisto mirno popoldan, tako da sma lahko v miru poležavala pri bazenčkih in malo lenarila. Dopoldneve, kot vedno do sedaj pa sma malo izkoristila za raziskovanje Istre na kolesih. In res je kaj videt po teh malih vasicah, ki so polne lepih hišk, ene namenjene bivanju, velika večina pa preurejene v luksuzne apartmaje z bazeni, kjer se tudi v sezoni da najti svoj mir. Istra je res lepa in še se bomo vračali.

 bojo rekli eni, ko bojo prebrali tale zapis. Ka pa vem mogoče pa res, vsak naj presodi sam.  Torej pisati vedno in vedno o tem, kako bi bil svet lepši, če bi se vsak sklonil in pobral smet pa če tudi je ni sam odvrgel na tla, nima več smisla, ker jasno je, da enim niti na kraj pameti ne pride, da bi storili kaj takega, no in isto je, ko pogledam, kako se ljudje obnašamo drug do drugega, ko pride do prometa v mestu. Pa ne tem mestu ne bom zopet načenjal vprašanja, kaj gre po glavi tistemu, ki brezglavo divja po prepolnih ulicah mesta, ker je stvar jasna, da tam ni drugega kot prepih. Pa dajmo malo še o drugih nevarnostih, ki prežijo v mestu na nič hudega slutečega pešca ali kolesarja med tem, ko se prebija čez množico pleha skozi mesto. Pa to ne bo kar nekaj napamet, ker se po mestu premikam v 99 procentih peš ali s kolesom in to počnem že nekaj časa vem, da so to čisto objektivna opažanja. Kot prvo so tu vozniki mestnih avtobusov, o tem, da vozijo po mestu z hitrostjo, ki je za vozila

 je še ena od trilogij Kena Folletta. Gre za kar obsežne knjige od katerih sem prebral prva dva dela, ki sta dosegljiva tudi v e obliki, tako, da na tretji del še malo počakam ali pa ga bom moral prebrati pač v klasični verziji. Torej prvi del se začenja globoko pred drugo svetovno vojno in opisuje razmere v Angliji in Nemčiji, Ameriki in Rusiji od koder izvirajo glavni junaki. V bistvu knjiga prepleta zgodbe namišljene oseb z osebami, ki so krojile zgodovino tega časa. Kot rečeno zgodba se začenja pred prvo svetovno vojno in se pri del zaključi z prvo omembo Adolfa Hitlerja, od tam se zgodba nadaljuje v drugem delu, ko se svet zopet zavrti v objemu skoraj neverjetnih stvari raznih političnih gibanj, ki nato prinesejo drugo svetovno vojno. Torej je drugi del predvsem opis dogajanja pred in med drugo vojno, zgodba je ob enem žalostna in srečna. liki doživljajo stvari, ki jih nebi privoščil nikomur v današnjem času in so lahko ob enem v poduk vsem nam, da se kaj takega nikoli ne ponovi.