JAZ IN...

 leta so za nami in s tem tudi dopusti in počasi se spet začne šola in ko sem ravno začel razmišljati, da kaj napišem o svojem športnem udejstvovanju, pa sem zjutraj na poti na Valu202 slišal prispevek iz para olimpijskih igre, ki se te dni odvijajo v Tokiju.  Me je postalo kar malo sram, nekaj zaradi tega, ker sem se hotu nekaj hvalit s tem kolk sem prešportal v tem letu, nekaj pa zaradi tega, ker se v bistvu teh športnikov skoraj ne omenja. Ja, res po eni strani mi je lahk mal nerodno, ker sem zdrav kot riba in to, da vsak dan naredim nekaj za svoje zdravje v obliko športa sploh konec koncev ni neki dosežek, sploh, ko se primerjam z športniki invalidi. Še bolj žalostno je, da vsi kujemo v zvezde športnike, ki so popolnoma zdravi, no saj ne rečem, tudi oni se veliko odrekajo za doseganje vrhunskih dosežkov a v primerjavi z para olimpijci so nula.  Torej kar pustim lepo na strani moje športne dosežke in črto potegnem konec leta.  Če pa še grem malo na aktualne dogodk...

od tega, da je lahko življenje lepše. In do tega je prišlo včeraj, ko sem se spet zapletel v neplodno debato na Twiterju, pa kljub temu, da se poskušam izogibati temu sem včeraj spet padel v eno in po njen dokončno zbrisal profil in naredil temu konec. Namreč ne samo, da vem, da so te debate itak nesmiselne, sploh ko gre za družabna omrežja, pa so te še toliko bolj butaste, ko se spustiš v debato z ljudmi o stvareh, ki so is, da ta ko rečem iz mojga "foha" pa na koncu ne morem prit do konca.  Torej kaj se zadnje čase dogaja, tu mislim predvsem na Twiter, ki je iz omrežja, ki je še pred nekaj leti ponujal, kratke domislice, tu pa tam kako dobro povezavo, do kake vsebine, je danes prešel, na to, da vsak vsem vsiljuje svoje mnenje o stvareh o katerih nima pojma, da je komentatorstvo, ki je včasih bila domena predvsem športnih kavč selektorjem, prišlo na nivo, da je vsak, zdravnik, policaj, politik, učitelj, farmacevt, imunolog, prehranski guru, in ne vem kaj še vse. Glavna stvar...

 kot lani. Torej avgust je tu in že se vrstijo pozivi k temu, da se naj vsi vrnejo domov do 15. avgusta in s tem omogočijo normalen začetek šole in podobno. A seveda je še živ spomin na lansko leto, ko so se prav tako vrstili taki pozivi a vsi vemo kaka je nato bila realnost. Šola se je res začela a kaj kmalu tudi končala no vsaj kaj se tiče šole v šoli. Sledili so meseci zaprtja, meseci, ki so in bodo pustili nezavedne posledice še leta na ljudeh. In kako je danes, imamo sicer cepivo ki je sedaj vsem prosto dostopno, kar pomeni, da se lahko cepiš kadar koli in si tudi sam lahko izbiraš s čim se boš cepil a vseeno ljudi ne znajo prepričat k temu, da bi se tega posluževali. Tako smo na slabih 40% precepljenosti kar pa je veliko premalo, da bi lahko preprečili ponovni izbruh epidemije. Torej realnost je taka, da nas ponovno čaka isti scenarij kot lani a ob enem se postavlja kar nekaj vprašanj. Kaj bo recimo s temi, ki pa so se cepili a bodo deležni istih ukrepov oz. bodo(mo) prav tak...

 in še enkrat od domačega avtorja, tokrat je to Jaka Tomc . Gre za dve knjigi in o eni zgodbi, ki opisuje življenje Davida Locka, zgodba, ki je polna dogajanja, ki pa se na koncu izkaže, da gre predvsem za dogajanje v glavi junaka in  za zelo kratke trenutke realnosti. Torej zgodba opisuje življenje študenta, ki je nadpovprečno dobre pisatelj, ženskar, in na koncu še voditelj odporniškega gibanja, ampak čisto na koncu pa preobrat a to boste prebrali sami. Seveda tudi ta knjiga prebrana na e bralniku.                                                                  vir: proksima.si