JAZ IN...

 je kot tradicionalno namenjeno temu, da se ozremo nazaj v preteklo leto in si, kot bi se reklo nalijemo čistega vina, čeravno me je to leto naučilo, da se le tega naliva res po kapljicah in, da se vedno bolj dela in govori z figo v žepu ali, kot bi lahko rekli v oči me gleda in laže. Ampak, kot bi lahko rekli, če ne kaj drugega pa sem bogatejši za eno izkušnjo več pa čewprav je pustila kar veliko grenkega priokusa, pa sem na koncu poskušal delovati po reku vsako slabo je za nekaj dobro in sigurno bo na koncu tudi v tem primeru tako. Drugače pa je leto minilo res mirno, kar je najvažneje. Kljub razmeram, pri čemer imam v mislih predvsem trenutne pandemićne razmere nam je vsem uspelo ostati dobrega zdravja, nekaj temu pripisujem tudi to, da smo kot vedno aktivni in poskušamo izkoristiit čim več časa za to, da smo v naravi, da se gibamo. Kar se športnih aktivnosti tiče pri meni, sem res vesel, da sem skozi celo leto aktiven, da se lahko gibam in, da temu posvetim vsaj eno uro na dan, pa

 kar ni videti konca. Sedaj je po novem največje leglo virusa stojnica na kateri ponujajo hrano in pijačo v času veselega decembra. Najprej so bile na udaru stojnice v Ljubljani, ki so jih morali zapreti, nato so jih odprli a kaj hitro zopet zaprli, ker pač kar se tiče inšpekcije je ta sila učinkovita, še posebej po tem, ko je o smiselnosti odloka na glas podvomil tudi ljubljanski župan. No, glih berem, da je ista usoda doletela mariborske hiške. No, ne vem kako je bilo stanje v Ljubljani, lahko pa povem kako je bilo v Mariboru. Torej v Štajerski prestolnici je bilo nekaj hišk postavljenih na Grajskem trgu, nekaj pa na Trgu Leona Štuklja. Vse so imele ograjene dostope in postrežba je bila mogoča samo pri mizah, ki so bile nameščene na predpisanih razdaljah, prav tako so se striktno preverjali PCT pogoji. Torej, upoštevali so se vsi ukrepi kar se tiče t.i. korona predpisov a kljub temu ne smejo obratovati. Zadeva je še bolj absurdna saj sta na Grajskem trgu samo lučaj od hišic dva lokal

 knjiga o pustolovščinah Kata in Makra, no tokrat bolj Kata, ker Makro se je s svojo izbranko, potem ko je zapustil legije odpravil v Britanijo. Torej tokrat je Kato moral na Sardinijo rešiti otok pred divjimi staroselci, ki so ropali po vaseh in napadali ljudi, spotoma pa je tja moral odpeljati še cesarjevo ljubico.. Vmes na otoku izbruhne nalezljiva bolezen, ki kar malo namiguje na čase v katerih živimi mi. Zgodba se zaključi z vrnitvijo Kata in cesarjeve ljubice v Rim, ki pa ga bodo morali že v naslednji knjigi zapustiti, ker je Klavdija, kot je ime nekdanji ljubici cesarja v smrtni nevarnosti. In kam bodo šli, ja v Britanijo vendar.                                                                      slika: feliks.si

 ki jih sejejo predstavniki stroke nimajo konca. Pa, da najprej začnem z novo različico korone, ki si je zaslužila novo grško črko, tokrat gre za omikron, ki naj bi bila še bolj nevarna in oh in sploh, kar pa je najhuje, cepivo, ki trenutno obstaja naj nebi bilo učinkovito. Vsaj po prvih izjavah je bilo tako a so se le te začele kaj hitro spreminjati v prid cepiva, kljub temu pa naj bi farmacevti začeli prilagajati cepivo. Kakor koli pa se seveda še vedno bolj ali manj neuspešno poziva ljudi k cepljenju. No sedaj se na veliko razpravlja o obveznem cepljenju in se o tem sprašuje politike, ki pa so vsi po vrsti nasprotujoči a razlog je seveda povsem praktičen, smo namreč pred volitvami in nihče si ne bo upal na glas povedati kaj v resnici misli, to nam je vsem jasno. Je pa najbolj neumna izjava glavne "strokovnjakninje" za korono pri nas, da naj bi necepljeni sami plačali stroške hospitalizaceje . Mati božja kake izjave imajo ti ljudje, me prav zanima ali sploh kaj pomislijo pr

 bi poslušal ene par podkastov, če jim nebi namenil vsaj nekaj malega denarja in jim s tem pokazal, da cenim trud in čas, ki ga namenjajo za ustvarjanje vsebin s katerimi si poslušalci krajšamo čas, širimo obzorja, se nasmejemo in izvemo veliko novega. Tokrat se mi zdi, da je prav, da jih izpostavim ene par, ki res izstopajo s svojo vsebino. Zanimivo pa je, da ob enem pokrivajo široko področje vsebin, od športa, politike, kulture, eni še celo gredo v znanstvene sfere... Torej prvi sigurno Ofsajd , kjer Jaša in Žiga obdelujeta, slovenski nogomet, nehote ali pa hote se malo več zadržita pri lokalnem NK Maribor a vseeno korektno obdelujeta tudi ostale klube in, kot bi se reklo nikomur ne ostaneta dolžna. Prav kultni so polurni uvodi in pa seveda z pop kulturnimi zaključki. Naslednji je politični LDGD , kjer štirje komentatorji obdelujejo trenutno stanje v naši politiki, pri tem ne preferirajo ne bele ne rdeče, ne leve ne desne, kritični so bili do delovanja prejšnje vlade, se iskreno nade

 spet ena v vrsti knjig slovenskih avtorjev. Tokrat je to Jernej Dirnbek, ki je najbrž mnogim bolj znan kot eden od ustanoviteljev in frontmenov glasbene skupine MI2. Gre za komični krimič, kjer sta glavna junaka prišla na tako zamisel, ki je tako nora, da bi v bistvu lahko bila celo resnična. Knjiga je res lahkotno branje in človeka večkrat spravi v smeh, kar je sploh dobra stran branja v teh časih. Najbolje pri vsem pa je, da kriminalni zaplet na koncu pomaga rešiti junak iz kriminalnih romanov drugega prav tako popularnega avtorja. Na koncu pa postreže tudi z dobrim moralnim naukom, ki bi ga moral vsak prebrati zelo pozorno, najbolje pa kar dvakrat. Knjiga je na voljo tudi v e obliki.                                                                      slika: emka.si

 bi se lahko reklo glede na rezultate testiranja na covid v šolah. Po podatkih iz medijev se je 18.11 testiralo 135.100 učencev, pozitivnih je bilo 300, koliko je bilo dejansko potrjenih z PCR testom se ne ve, pa tudi če vseh 300 je odstotek zanemarljiv. Vsekakor pa ni zanemarljivo število testov, ki se jih porabi na teden zaradi obveznega samo testiranja in prav želim videti obraze dobaviteljev testov. Torej kot prvo država zapravlja denar na mestu za katerega se je izkazalo, da je popolnoma nepotreben, ne bom šel v to, da zopet pri vsem tem najbolj nasrka prav šolski sistem na katerega se prelaga velika odgovornost in breme a je bolj ali manj vse delo brez pomena, ker kot prvo žarišča okužb kot se lahko vidi niso šole in kot drugo, otroci tudi če se okužijo v veliko večini brez težav prebolijo korono. Torej so "strokovnjaki" zopet kot bi se reklo brcnili v temo in bi sedaj po tem, ko so rezultati tu pač enostavno rekli, da to testiranje za enkrat nima smisla, če pa ne to pa

 je časovnica poklica, ki je v tem lasu daleč najbolj obiskan. Kot že vsi vemo gre to za delavce v zdravstveni negi, katerim so po enih podatkih dvignili plačo celo za šest plačilnih razredov, kar niti ni tako malo. A vendar se sprašujem, če je samo denar oz. premalo tega edini motiv ki odganja kar nekaj zaposlenih v zdravstvu pa ne samo v zdravstvu ampak v vseh poklicih, kjer si v delo vpet vse dni v letu ne glede na uro ali datum. Ker tudi sam že kar nekaj časa delam v takem tempu lahko iz prve roke povem, da se z denarjem pač ne da kupiti vsega, še posebej pa ne časa, ki ga zamujaš med tem ko si v službi v času je večina doma in prosta. Torej delo ponoči, delo za praznike, delo med vikendi in z njimi ves čas, ki ga zamujamo s tem, da smo lahko z tistimi, ki nam nekaj pomenijo v življenju pač velikokrat odtehta ves denar na svetu. Najbrž bo kdo rekel, da pač vsak, ki se odloči za tak poklic tudi ve kaj to potegne za sabo in s tem se popolnoma strinjam, a je res tudi to, da če dvajset

 se te dni dogaja, da bi človek temu sploh mogel slediti. Tu so spet in spet novi ukrepi za zajezitev COVIDa, ti se v bistvu spremenijo že preden začnejo veljati, kar pač seveda ni nič novega, potem imamo tud interpelacije politikov eno čez drugo, kar tud ni neki čudež, saj od tega, da nekdo pač ne plača dajatev pri gradnji hiše, do tega, da bi nekdo komu jajca strl in še in še, tako, da je tudi temu skoraj nemogoče slediti. No, pa ne pozabimo na očitno nesposobnega ministra za zdravje, ki ni niti trenil, ko se je zvedelo, da so zdravniki hodili na delovno mesto samo štemplat kartico, delali pa so kje drugje, do tega, da še vedno nimamo zadostnih kapacitet za bolnike z covidom. Ne bom pa omenjam 5 milijardne luknje v proračunu, ki jo bodo morali krpati najbrž še naši otroci. Ampak, če dam vse to na stran, sem zadnjič enostavno izračunal, da si kratko malo zaslužim 13. in 14 plačo. A zakaj? Torej vsak dan v povprečju namenim dobro uro športu, najbrž to posledično pripomore tudi k boljše

 oz. napačna interpretacija, so rekli po tem, ko so se vrnili iz sestanka z vlado, ki se je mimo grede končal v po moje rekordnem času v prej kot eni uri. Torej, ko gre za sestanek med vlado in posvetovalno skupino za covid v času, ki je zopet kar napet se le ta konča v prej kot eni uri in glede na to, da so v javnost pišle informacije o sklepih "strokovne" skupine, ki naj bi predlagala 10 dnevno zaprtje države o tem ni bilo po sestanku z vlado ne duha ne sluha, še več, šlo naj bi za napako v zapisniku. Kdo se dela norca iz koga je menda tu jasno, skoraj sigurno ni bilo nobene napake v zapisniku, ampak je pač vladna garnitura kratko malo to možnost zavrnila, kar pa nas sploh ne more čuditi. V prvi vrsti imamo kar veliko skupino ljudi, ki so se cepili in se trudijo kolikor se da upoštevati ukrepe in vsem je jasno kako bi se ti ljudje počutili, ko bi spet prišlo do lock downa, seveda tudi ne smemo pozabiti, da je za kar nekaj odlokov, ki so omejevali pravice ljudi med zaprtjem

 knjigi namreč. Tokrat sem prebral knigi ali bolje rečeno eno zgodbo v dveh delih avtorice Kristine Ohlsson .  Zgodba se napleta okoli glavnega junaka Martina Brennerja, ki je odvetnik v Stokholmu, kateremu vržena kost v obliki iskanja pravice za že umrlo Saro Texas kmalu iz idiličnega življenja uspešnega odvetnika naredi celo zmedo. Dogodki se zapletajo in ljudje na veliko umirajo a na koncu se izkaže, da je to le posledica dogodkov iz preteklosti, ki so se vrnili kot bumerang. Torej dvojček z naslovom Zakopane laži in Izrečene laži, še ena v vrsti skandinavskega krimi žanra, vsekakor priporočam.                                                                    sliki: emka.si

je tema o kateri sem začel pisat, pa sem po parih vrsticah vse skupaj zbrisal, ker nima smisla več zgubljati besed o PCTju, koroni, okužbah in vsemu kar nam vsak dan lansirajo novičarski portali in mimo česar ne moreš pa tud, če bi bil slep in gluh, bi ti po moje na nek način poskušali informacije vcepit v podzavest.  Ampak, ker je mantra današnjega časa držati ljudi skoz malo v šahu, smo sedaj dobili še inflacijo in energetsko krizo. Cene skokovito rastejo v trgovinah, kriza z energenti je vse večja, temu primerno tudi rastejo cene le-teh. Kitajci, ki so glavni dobavitelji polprevodnikov so ustavili dobavo in tako avtomobilska industrija ustavlja linije in pošilja delavce na cesto. Smo pred vrati nove krize, to je dejstvo, ali je sedaj zaradi tega potrebno zganjati paniko pa drugo vprašanje. Vsi, ki vsaj malo spremljamo dogajanje na svetovnih trgih nam je že zdavnaj postalo jasno, da so obdobja rasti in obdobja padcev in ker smo po zadnji ekonomski krizi bili deležni stalne rasti z ma

 najin jesenski dopust v dvoje, no letos pa nama je spet uspelo. In ker nima smisla popravljati tistega kar ni pokvarjeno in ker se nakup avtodoma še mal odmika sma se pač zopet odločila za Istro, bolje rešeno za Novigrad.  Najem mobilne hiške je več kot odlična rešitev, sploh zdaj ko res ni neke gužve in je bilo čisto mirno popoldan, tako da sma lahko v miru poležavala pri bazenčkih in malo lenarila. Dopoldneve, kot vedno do sedaj pa sma malo izkoristila za raziskovanje Istre na kolesih. In res je kaj videt po teh malih vasicah, ki so polne lepih hišk, ene namenjene bivanju, velika večina pa preurejene v luksuzne apartmaje z bazeni, kjer se tudi v sezoni da najti svoj mir. Istra je res lepa in še se bomo vračali.

 bojo rekli eni, ko bojo prebrali tale zapis. Ka pa vem mogoče pa res, vsak naj presodi sam.  Torej pisati vedno in vedno o tem, kako bi bil svet lepši, če bi se vsak sklonil in pobral smet pa če tudi je ni sam odvrgel na tla, nima več smisla, ker jasno je, da enim niti na kraj pameti ne pride, da bi storili kaj takega, no in isto je, ko pogledam, kako se ljudje obnašamo drug do drugega, ko pride do prometa v mestu. Pa ne tem mestu ne bom zopet načenjal vprašanja, kaj gre po glavi tistemu, ki brezglavo divja po prepolnih ulicah mesta, ker je stvar jasna, da tam ni drugega kot prepih. Pa dajmo malo še o drugih nevarnostih, ki prežijo v mestu na nič hudega slutečega pešca ali kolesarja med tem, ko se prebija čez množico pleha skozi mesto. Pa to ne bo kar nekaj napamet, ker se po mestu premikam v 99 procentih peš ali s kolesom in to počnem že nekaj časa vem, da so to čisto objektivna opažanja. Kot prvo so tu vozniki mestnih avtobusov, o tem, da vozijo po mestu z hitrostjo, ki je za vozila

 je še ena od trilogij Kena Folletta. Gre za kar obsežne knjige od katerih sem prebral prva dva dela, ki sta dosegljiva tudi v e obliki, tako, da na tretji del še malo počakam ali pa ga bom moral prebrati pač v klasični verziji. Torej prvi del se začenja globoko pred drugo svetovno vojno in opisuje razmere v Angliji in Nemčiji, Ameriki in Rusiji od koder izvirajo glavni junaki. V bistvu knjiga prepleta zgodbe namišljene oseb z osebami, ki so krojile zgodovino tega časa. Kot rečeno zgodba se začenja pred prvo svetovno vojno in se pri del zaključi z prvo omembo Adolfa Hitlerja, od tam se zgodba nadaljuje v drugem delu, ko se svet zopet zavrti v objemu skoraj neverjetnih stvari raznih političnih gibanj, ki nato prinesejo drugo svetovno vojno. Torej je drugi del predvsem opis dogajanja pred in med drugo vojno, zgodba je ob enem žalostna in srečna. liki doživljajo stvari, ki jih nebi privoščil nikomur v današnjem času in so lahko ob enem v poduk vsem nam, da se kaj takega nikoli ne ponovi.

 je nova beseda v tem času, ko naši vladajoči lahko obvladujejo nastalo situacijo samo še z odloki, ker pač noben zakon zaradi pat pozicije v parlamentu ne gre več skozi glasovanje. Naslednja mantra tega časa pa je PCT oz. PC pogoj, ki je  povzročil veliko nezadovoljstva med ljudmi, ki se kaže na način, da so se začeli ljudje pred parlamentom v znak protestov zbirati poleg petka še v sredo. Kdo vse so pobudniki in kdo v resnici stoji za določenimi sferami v vrstah protestnikov nebi bilo pošteno špekulirati a temno rdeča barva s katero je naša država, kot edina obarvana na evropskem zemljevidu, ki označuje število okužb kaže na to, da nekaj očitno ne deluje. Ampak, to v bistvu sploh ni namen mojega teksta, ampak bom nadaljeval z priporočilom in po malem tudi z nasvetom. Ker že stara modrost pravi pomagaj si in bog ti bo pomagal bom tokrat dal priporočilo glede naložbe financ predvsem za boljšo prihodnost oz. za tretje življenjsko obdobje. Torej poslušajte podkast Mony-How . Gre za podka

"prostovoljni mus" , kot bi včasih temu rekli je namreč tale saga z cepljenjem in način kako držav na vse možne načine poskuša prisiliti prebivalce k cepljenju. Zadnji primer je izjava ministra Hojsa o tem, da v službo lahko hodijo samo policisti, ki so preboleli ali bili cepljeni proti Covid19, ostalim pa bi kar odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Ni kaj kar pogumna izjava, sploh glede na to, da v policiji po nekaterih podatkih niti polovica ni cepljena in glede na to, da je zasedenost operative nekje na po moje slabih 75 procentih. Ampak, pustimo to in se raje dotaknemo dejstva, da je Slovenija z eno najnižje, če kar najnižjo stopnjo cepljenih v EU in ob enem takoj vprašanje zakaj je temu tako. Še prej pa obvezno pojasnilo, da to ni nikakršna propaganda za cepljenje, čeprav sem se sam dal cepiti in bom tudi pojasnil zakaj, sam še vedno zagovarjam svobodo odločanja vsakega posameznika, ki pa se mora zavedati, da bo moral nositi svoje breme odgovornosti. Torej najprej, da pojasni

 nadaljevanka, ki je najlažje dostopna na Netflixu, verjamem pa, da tudi kje drugje vas bo kot je mene potegnila vase. Priznam, da sem se na začetku kar malo mučil z gledanjem a vse skupaj postane s časom vedno bolj zanimivo in napeto. Gre za vrhunsko domišljen scenarij, čeprav na prvi pogled zgodba mogoče nebi bila zanimiva, ko človek sliši, da se je skupina roparjev zaprla v nacionalno tiskarno denarja in sedaj tiskajo denar in ga bodo poskušali ukrasti, ampak na kak način pa se vse skupaj zapleta in razpleta pa nam da vedeti da gre za res prefinjeno domišljeno zgodbo, ki se nato še nadaljuje. V glavnem, če se dolgočasite ob večerih, ki bodo čedalje daljši se vam splača pogledat, zna bit, da boste pogledali več ko en del na enkrat...                                                         slika vir: google.si

 leta so za nami in s tem tudi dopusti in počasi se spet začne šola in ko sem ravno začel razmišljati, da kaj napišem o svojem športnem udejstvovanju, pa sem zjutraj na poti na Valu202 slišal prispevek iz para olimpijskih igre, ki se te dni odvijajo v Tokiju.  Me je postalo kar malo sram, nekaj zaradi tega, ker sem se hotu nekaj hvalit s tem kolk sem prešportal v tem letu, nekaj pa zaradi tega, ker se v bistvu teh športnikov skoraj ne omenja. Ja, res po eni strani mi je lahk mal nerodno, ker sem zdrav kot riba in to, da vsak dan naredim nekaj za svoje zdravje v obliko športa sploh konec koncev ni neki dosežek, sploh, ko se primerjam z športniki invalidi. Še bolj žalostno je, da vsi kujemo v zvezde športnike, ki so popolnoma zdravi, no saj ne rečem, tudi oni se veliko odrekajo za doseganje vrhunskih dosežkov a v primerjavi z para olimpijci so nula.  Torej kar pustim lepo na strani moje športne dosežke in črto potegnem konec leta.  Če pa še grem malo na aktualne dogodke tega časa. V zadn

od tega, da je lahko življenje lepše. In do tega je prišlo včeraj, ko sem se spet zapletel v neplodno debato na Twiterju, pa kljub temu, da se poskušam izogibati temu sem včeraj spet padel v eno in po njen dokončno zbrisal profil in naredil temu konec. Namreč ne samo, da vem, da so te debate itak nesmiselne, sploh ko gre za družabna omrežja, pa so te še toliko bolj butaste, ko se spustiš v debato z ljudmi o stvareh, ki so is, da ta ko rečem iz mojga "foha" pa na koncu ne morem prit do konca.  Torej kaj se zadnje čase dogaja, tu mislim predvsem na Twiter, ki je iz omrežja, ki je še pred nekaj leti ponujal, kratke domislice, tu pa tam kako dobro povezavo, do kake vsebine, je danes prešel, na to, da vsak vsem vsiljuje svoje mnenje o stvareh o katerih nima pojma, da je komentatorstvo, ki je včasih bila domena predvsem športnih kavč selektorjem, prišlo na nivo, da je vsak, zdravnik, policaj, politik, učitelj, farmacevt, imunolog, prehranski guru, in ne vem kaj še vse. Glavna stvar

 kot lani. Torej avgust je tu in že se vrstijo pozivi k temu, da se naj vsi vrnejo domov do 15. avgusta in s tem omogočijo normalen začetek šole in podobno. A seveda je še živ spomin na lansko leto, ko so se prav tako vrstili taki pozivi a vsi vemo kaka je nato bila realnost. Šola se je res začela a kaj kmalu tudi končala no vsaj kaj se tiče šole v šoli. Sledili so meseci zaprtja, meseci, ki so in bodo pustili nezavedne posledice še leta na ljudeh. In kako je danes, imamo sicer cepivo ki je sedaj vsem prosto dostopno, kar pomeni, da se lahko cepiš kadar koli in si tudi sam lahko izbiraš s čim se boš cepil a vseeno ljudi ne znajo prepričat k temu, da bi se tega posluževali. Tako smo na slabih 40% precepljenosti kar pa je veliko premalo, da bi lahko preprečili ponovni izbruh epidemije. Torej realnost je taka, da nas ponovno čaka isti scenarij kot lani a ob enem se postavlja kar nekaj vprašanj. Kaj bo recimo s temi, ki pa so se cepili a bodo deležni istih ukrepov oz. bodo(mo) prav tako mo

 in še enkrat od domačega avtorja, tokrat je to Jaka Tomc . Gre za dve knjigi in o eni zgodbi, ki opisuje življenje Davida Locka, zgodba, ki je polna dogajanja, ki pa se na koncu izkaže, da gre predvsem za dogajanje v glavi junaka in  za zelo kratke trenutke realnosti. Torej zgodba opisuje življenje študenta, ki je nadpovprečno dobre pisatelj, ženskar, in na koncu še voditelj odporniškega gibanja, ampak čisto na koncu pa preobrat a to boste prebrali sami. Seveda tudi ta knjiga prebrana na e bralniku.                                                                  vir: proksima.si

 tokrat je prišla na vrsto knjiga Tri sekunde, pod njo sta se podpisala dva švedska avtorja in že pregovorno to pomeni, da bo šlo za dobro branje. Kot rečeno, dober krimi triler, ki opisuje življenje infiltratorja, ki ga je policija nanovačila, da se je infiltriral v kriminalno združbo, kar ga je nato privedlo do tega, da je moral tudi v zapor, kjer naj bi poskrbel za razpečevanje droge. A ker je že malo tudi slutil, da stvari lahko gredo narobe, se je pred odhodom temeljito pripravil. No to naj bo dovolj o zgodbi, več pa ko jo boste prebrali.  Kot večina v zadnjem času pa je tudi ta bila prebrana na e-bralniku.                                                                        slika: bukla.si

 in tokrat nekaj o delu, službi, stresu na delovnem mestu zaradi dela ali zaradi ljudi, ki te obkrožajo pri delu. Ja vem, ni ravno poletje čas, ko bi se na veliko razmišljalo o delu, zdaj je čas, ko se ljudje sproščajo, so na dopustih ali malo delajo med tem, ko čakajo na dopust in podobno. A vseeno, me je lastna izkušnja pripeljala do določenih spoznanj in jaz pač ne morem drga kot, da o tem nekaj napišem.  Kot rečeno, vse to je moja izkušnja, moje razmišljanje in čisto mogoče je, da ne delite mojega mnenja ali pa da imate drugačne izkušnje, a kot rečeno moja je pač takšna.  Torej pol mesca nazaj sem se vrnil na staro delovno mesto, ki je na mojo srečo veliko manj stresno, kot je bilo prejšnje, no mogoče še na tem mestu povem, da ni zaradi tega nič bolj ali manj plačano, kar je svojevrsten absurda, ampak pustimo to. Torej vrnitev nazaj na staro delovno mesto in samo dva tedna sem potreboval, da sem videl, da je lahko delo prav sproščujoče, sploh, ko se človek več ne rabi obremenjevati

 torej še ostajam pri domačih avtorjih in tokrat je na vrsti avtorica Irena Svetek, do sedaj zame še neodkrita pisateljica, tako da sem takoj prebral njen najnovejši roman Rdeča kapica, gre za krimič, v katerem avtorica lepo prepleta zgodbo med glavnimi liki, se vrača v njihovo preteklost in to nato lepo povezuje s sedanjostjo.                                                                           vir: biblos.si Naslednja je prav tako krimič in to spet Slovenska avtorica Meta Osredkar, tudi na njo sem naletel med listanjem po biblosu in je bila kot večino knjig prebrana na e-bralniku. Knjiga ima naslov Zločin v Stari Fužini. Zgodba se dogaja v idiličnih krajih v okolici Bohinja v času znamenitega tekme Triatlon jeklenih, tudi v tej se spretno prepletajo dogodki iz preteklosti in sedanjosti. Knjiga je odlično branje za na plažo.                                                                    vir: biblos.si In še zadnja, to pa je Švedska kriminalka, ki naj bi bila napisana po resni

 še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Kot vas velika včina ve, ki me pozna sem sredi junija doživel hladen tuš, ko sem po več, kot šestih letih bil vrnjen nazaj na staro delovno mesto. Pa, da se razumemo, to, da sem moral nazaj me sploh ne boli, bolelo pa je spoznanje, da so mi določeni lagali v faco, me trepljali po rami in mi ob enem tiščali nož v hrbet, ja tak odnos pa zaboli. Ta isti, pa imajo polna usta integritete in teike in morale. Ko bo, če bo zgodba kdaj dobila tudi pravi epilog potem bom o tem napisal kaj več, dokler pa je tako kot je, pa naj bo za enkrat to vse. V bistvu je škoda mojega časa, da bi se še tukaj v teh pisanjih ukvarjam z njimi. Torej poletje se je začelo in mi smo po načelu ne popravljaj to, kar ni pokvarjeno vžali isti sistem dopusta kot lani, torej najprej pet dni Rogle in potem še pet dni v Zrečah. Na Rogli v dobri družbi, kjer smo čas izkoristili s sprehodi, igranjem nogometa in obveznim roštiljanjem in pivom, v Zrečah pa bolj na izi v družinskem krogu, kje

 in med tem, ko najbrž eni pogledujejo na to stran in jih zanima moj odziv na zadnje dogodke, pa jim lahko z veseljem povem, da se za enkrat ne bodo našli v teh zapisih, ne rečem, da ne v bližnji prihodnosti, ko se stvari malo postavijo na svoje mesto, zdaj pa ziher ne. Je pa za mene fajn zopet neka nova izkušnja, ko vidiš kak je to, ko te nekdo z eno roko treplja po ramenih z drugo pa ti istočasno tiši nož v hrbet, in te gleda v oči in ti laže.  Je pa kot rečeno poletje pri nas, temperature so se kar na enkrat povzpele čez 30 in kljub vsesplošnemu jamranju ob nizkih temperaturah v maju smo takoj preklopili na jamranje o vročini, hahaha, res smo prav smešni a ob enem žalostni, vedno nezadovoljni, polni jamranja, kot, da se nikoli nič ne naučimo, no vsaj tu bi se lahko, kar se narave tiče, ki nam nikoli nič ne ostane dolžna, enkrat da, pol mal vzame in na koncu je to to. Torej poletje, je pred vrati, in tudi prvi del dopustov, no men se je nenačrtovno začel dopust že malo prej, ampak ni

 sedaj še z drugo dozo, ki pa mi je dala dan po cepljenju dala vedeti, da sem dejansko bil cepljen, ker sem se dejansko počutil, kot da bom vsak cajt faso neki, no pa se je po parih urah tud to zluftalo. Torej sedaj sem cepljen, cepljen zato, da bom lahko šel, če bom hotu it na koncert al pa na bazen al pa nekam v tujino, v glavnem za to, da si vzamem nazaj del svobode, ki so mi jo z raznimi ukrepi vzeli. Dobro tu je še drugi razlog in to je, da sem naredil nekaj za širše družbeno dobro, torej, da nas bo čim manj zbolelo, da če bomo zboleli, da bomo to lažje prenesli in tako ne bomo obremenjevali zdravstva, ker kot vemo, država oz. institucije bodo itak spet zatajile in bodo iskale krivce na vseh koncih, ko bo spet zagustilo. Torej, jaz priznam, cepil sem se zaradi tega, da mogoč pa le zlezemo iz tega primeža ukrepov, ki nam jih vsiljuje država, pod veliko pretvezo epidemije, da se rešimo ponovnega šolanja od doma, da otrokom pustimo, da se družijo, da so lahko športno aktivni in, da j

 Golek dol. Po dolgem času sem šel zopet na hrib, ki je bil v bistvu začetek mojega športnega udejstvovanja, hrib, na katerega sem šel včasih vsak dan in to velikokrat tudi dvakrat na dan. No zdaj v bistvu mi uspe še samo par krat na leto, ampak je vedno fino. Tokrat me je pritegnila tabla za čas, ki ga rabiš za spust iz tega hribčka nazaj v Zreče, na kateri je bil zabeležen čas 1 ura in 5 minut. Ker pa sem šel na breg iz nočne in sem v bistvu res že v startu rekel, da ne bom šel čist na polno gor, roko na srce se mi ful gnat niti ne da več, pa sem ob pogledu na štoparico bil res zadovoljen, ko sem videl, da za vzpon od parkirišča term še vedo rabim malo čez 33 minut, kar je v bistvu pol časa ki je predviden za spust. Torej nisem še za v  kanto. No spust, ki je na trenutke kar zahteven in z rahlim dodatkom pa mi je uspel v 31 minutah, torej gor in dol prej kot v predvidenem času spusta. Ni slabo res ne.

 je naslov knjige, ki sem jo prebral skor tak kot da bi čez njo tekel oz na dušek bi se temu reklo. Res, da ni dolga in se jo da prebrat na hitro, ampak še bolj za to, da sem jo prebral tako hitro je kriva zgodba, ki kar vleče bralca iz poglavja v poglavje. Zgodba, ki opisuje kako ti lahko en sam dogodek zaznamuje in spremeni življenje a ne samo tebi pač pa celi družini. Zgodba o moči vpliva, zgodba o korupciji.... Prebrano pa seveda na e-bralniku.                                                                    slika vir: bukla.si

 tud jaz. In sedaj se lahki vsi zgražate, ker sem skoz bil bolj ali manj prosi cepljenju. No sedaj, ko bom pa napisal zakaj sem se dal cepit pa boste lahko šele nergali.  Torej, cepil sem se, da bom mel mir pred vsemi, da bom lahko šel tud kam na dopust in ne bom odvisen od nenehnega testiranja, ki je pri nas tak kot, da bi igral loterijo, kot se lahko bere non-stop o teh lažno pozitivnih in potem ostaneš pred vrati hotela ali česar pač, kot kaka budala. Da bom lahk šel na kak koncert ali kako tekmo in, da mi bodo dali mir tud na šihtu. Po pravici povedano sem se cepil zarad ljubega mira, ker tudi jaz, tako kot še ena uporabnica tviterja verjame, da je dober imunski sistem lahko razlog, da se ne okužiš, če pa se že, pa je dober imunski sistem pripomore k temu, da te korona ne bo pokopala. Seveda, so se nad njo takoj usuli takšni in drugačni strokovnjaki in jo popljuvali do amena. Ampak, ženska je povedala kaj si misli o tem in je to povedala pošteno. Ampak, kot rečeno imeti svoje mne

 se moraš počutit... Ampak, najprej "disklejmer", ne jamram zaradi sebe, ker jaz sem se imel možnost cepit pa je nisem izkoristil. Torej, te dni na veliko beremo o tem kakšne ugodnosti imajo tisti, ki so bili ali cepljeni ali so preboleli korono, torej od prehodov meje, do tega, da lahk greš v gostilno in ne vem kaj še vse... No po drugi strani, pa cepivo ni na voljo vsem (no tukaj berem, da kmalu na bo več tako) pa vendar, trenutno cepivo ni na voljo vsem, ki se imajo željo cepiti, kljub temu, da beremo, da cepivo ostaja v skladiščih neporabljeno, ker se pač klicani ne odzovejo na cepljenje. A pa je res tako težko potegnit spisek ven in začet klicat tiste, ki so se že ne vem kdaj prijavili na cepljenje in ni hudič, da se jih nebi kar nekaj odzvalo na klic in bi lahko porabili to cepivo... Drugi absurd, ki pa je še večji pa so t.i. prebolevniki, ki imajo enake ugodnosti kot cepljeni, torej so v bistvu sedaj res v najboljšem položaju saj lahko s potrdilom o prebolelosti koron

 leta je za nami in prav je, da malo pregledamo, kako mi kaj gre na športnem področju. Prva in najbolj vesela novica je, da mi še vedno uspeva odtrgati vsaj eno uro za šport vsak dan, no v povprečju po moje sem nekje med uro petnajst do uro dvajset. Še pogledam malo številke sem nekje na tem, da sem pretekel malo man kot 390 km, prekolesaril 750 kilometrov in na smučeh pretekel 263 kilometrov, ostali čas porabim za premetavanje kettlebela in borbam z lastno težo.  Cilji so nekje isti kot lani, na kolesu 4000, preteči pa čez 1000, vse kaj bo več bo bonus. Glavna naloga pa je predvsem uživati v športu in s tem krepiti zdravje, ne pa ga uničevati.

še ena v vrsti prebranih knjig in spet Slovenski avtor. Tudi to knjigo je napisal Karlovšek. Zgodba, ki jo najbolj razumemo prav Slovenci, zgodba, ki bi lahko bila tudi resnična, zgodba o tegobah ljudi takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko so eni čez noč ostali apatridi in jih je lastna država v večini primerov ne po njihovi krivdi kratko malo zavrgla.  Zgodba Andreja, ki ga je pravni sistem pripeljal, do roba ali bolje rečeno ga pahnil čez, zgodba o tem, da smo v vsakem primeru le številka na listu papirja, še predvsem, ko se znajdemo v kolesju pravosodja in, da četudi smo še tako nedolžni nam lahko nekaj birokratov še kako zagreni življenje, kot rečeno zgodba, ki bila lahko bila tudi biografija nekoga...                                                                slika: bukla.si

 knjiga, ki te ne pusti ravnodušnega in čeprav je zgodba namišljena bi kaj lahko bila tudi resnična. Zgodba, ki je v bistvu prepis magnetograma, ki naj bi ga pisatelj posnel z novodobnim tajkunom in naj bi služil, kot pomoč pri pisanju biografije, torej cela zadeva deluje kot prepis tega monologa z krajšimi vložki pisatelja, kot njegovo razmišljanje o tem kaj je slišal.  Da gre za zgodbo, ki bi še kako lahko bila tudi resnična pričajo razna zgodovinska dejstva o dogajanju v naši bližnji preteklosti, še bolj možno pa bi bilo, da gre za preplet večih zgod o tajkunih, ki se jih je kar nekaj nabralo v tem obdobju od osamosvojitve. Knjiga je na voljo tudi v elektronski verziji.                                                                    slika vir: emka.si

 prebrana na njem. Torej kupil sem ebralnik Kobo . Po nekaj preučevanju in izkušnjah uporabnikov sem se odločil za tega, nalaganje knjig na njega iz biblosa je zahtevalo malo muke a ni bilo prehudo, no za vse tiste, ki bi jih to zanimalo je postopek sledeč, naložite Adobe digital edition in potem prenesete knjigo iz biblosa na računalnik, odprete v ADE in nato preko USB kabla prenesete na bralnik, simpl... Torej za vse, ki si bi imeli namen umisliti to stvar ga jaz priporočam, branje je res super, lepo nastavljanje velikost črk in osvetlitev, zaslon pa res prijazen očem bralcu. No pa še prva knjiga, ki sem jo prebral na braliku, gre za še enega slovenskega avtorja, tokrat je to Igor Karlovšek in njegova knjiga Sodišče. Ni kaj dobro napisana knjiga, ki bi po moje z lahkoto bila kar resnična zgodba, ki se dogaja točno v tem trenutku nekje v Sloveniji. Branje, ki me je kar potegnilo in sem jo pogoltnil v parih dneh. In lahko rečem, da to sigurno ni zadnja knjiga tega avtorja.            

 so že dolgo del neke moje rutine, kar se tiče spremljanja različnih tem iz življenja. Scena pri nas pa je tako močna, da tudi po najboljši volji ne moreš spremljati vsega kar te zanima in tako je kar težko najti čas za vse dobre podkaste, ki nastajajo iz tedna v teden. Za začetek pa samo mali pregled vsega, kar imam trenutno za nujno poslušanje. Tokrat bom poskušal pregleda narediti po tematskih sklopih. Najprej podkasti o športu: Ofsajd , podkast o nogometu slovenskem, ko t reče Jaša v napovedniku, res odličen podkast o nogometu in ga ne zamudim nikoli, potem je tu še tekaški podkast Zagret za tek , ki je še bolj na začetku a je štartal na polno s svojimi gosti in tekaškimi temami. Potem je tu SOS odmev , ki nastaja v produkciji nacionalnega radia in je prav tako vreden poslušanja. No če ostane kaj časa pa poslušam še Tajno društvo OFC  in Žoga je okrogla , pa še večerov Polcajt . Gremo naprej, o politiki oz. komentarju o političnem dogajanju je samo en in edini in ti je LDGD , tudi