Po navadi tega ne delam

 a tokrat sem moral. Prekopiral bom namreč zapis ki je bil objavljen v Dnevnikovi kolumni, samo v razmislek vsem in vsakomur o teh časih katere živimo, nekateri pa žal životarijo.

Matjaž Figelj, dr.med., spec. interne medicine: Dolce vita (sladko življenje) 

(Dnevnikova kolumna, 30.12.2020)

Leto 2020 zaključujem v stilu: z virozo, katere pomen je bil letos povzdignjen na pediestal nad-bolezni. Glede na to, da imam pri svojih letih še precej dober spomin, letošnja viroza ni popolnoma nič drugačna, kot vsakoletna v tem času, ko mi pade službeni adrenalin in začne telo funkcionirati na nižjih obratih. Podobne izkušnje ima 99,97% ljudi, ki je prebolelo to "nad-bolezen". Nekaj jih seveda te sreče tudi nima, a tako je bilo vsako leto, ne samo letos. 

Ni več skrivnost, da je propagandni stroj ljudi po celem svetu pripeljal do masovne histerije, katere rezultat je popolna degradacija družbe kot smo jo poznali. Celotna družba je pahnjena v temni srednji vek, kjer je vera samo ENA IN EDINA, vse dvomljivce pa je potrebno sežgati na grmadi. Sodobna grmada je lahko eksistenčno uničenje z odtegovanjem možnosti zaslužka in pristajanjem na drobtinice državne pomoči, ki jo dobiš, če si dovolj "priden", lahko je strokovna grmada, na kateri se bodo zdaj zdaj znašli srčni zdravniki, ki opozarjajo na slepo ulico, v kateri smo se znašli, ali pa najbolj katastrofalna in izprijena grmada, na katero smo vrgli našo prihodnost - naše otroke - z odtegovanjem normalnega razvoja vzorcev, ki so ključni za bodočo zdravo, stabilno in zadovoljno družbo.

Medicina je od nekdaj veljala za del našega življenja, ki naj bi vzbujala spoštovanje, saj njeni osnovni postulati temeljijo na pomoči sočloveku. Pri nekaterih ljudeh celo strahospoštovanje. Strah je tisti, ki ljudi pripelje do točke, ko so pripravljeni skloniti glavo, ter se odpovedati življenju, kot ga poznajo. Oblasti po celem svetu so na podlagi diktata korporativne hobotnice po vseh letih vojn in drugih propagiranih strahov, našle sveti gral upravljanja množic - medicinskega. Stroka je tu pokleknila v svojem lastnem napuhu strokovne večvrednosti, ne vedoč, da je bila brutalno posiljena in da bo na koncu enako kot vsi ostali, žrtev na oltarju nove normalnosti.

Z raztrganimi jadri in s skorajšnjim brodolomom nam je vendarle uspelo prijadrati do konca nenavadnega leta. 300.000-letna evolucija in pridobljeno znanje homo sapiensa sta v letu 2020 privedla do revolucionarnega odkritja: z dihanjem, ki nam omogoča življenje, lahko škodimo sočloveku. Zaradi novoodkritega paradoksa so nam meje naše svobode postavili pred nos in usta. Novoodkriti paradoks je postal generator tudi vseh drugih utrujajočih nenavadnosti iztekajočega se leta. In kot se za prednovoletni čas spodobi, naredimo obračun leta.

Politiki so izkoristili epidemijo in zdravstvenim delavcem ukradli medicino. Oholo so določili nova pravila triažiranja bolnikov, nova pravila diagnosticiranja, samooklicali so se za epidemiološke strokovnjake in poteptali pravila medicinske etike. Samo še kanček korajže jim je zmanjkalo, da bi za svojim imenom pripisali dr. med. in njihova predrznost bi bila popolna. Njihova neskončna domišljavost jih pokopava. Z »bistroumnim« ciljem, da bodo premagali virus, so si že na začetku epidemije postavili zanko okoli vratu. Večina zdravstvenih delavcev se na vsiljeno politično medicino ne odziva. Izgubili smo samospoštovanje. Brez ugovorov smo sprejeli nova, z medicinsko doktrino skregana pravila igre in celo dovolili, da je zdravstvo postalo represivni organ. Življenje je preprostejše, če se ne upiraš. Dolce vita.

Videti je, da se tudi odločevalci letos niso pretirano vznemirjali. Zakaj bi se. Naj bo dovolj le vtis, da se razmišlja. Maske in šale gor, šale dol. Tudi maske dol. Zaprte meje, odprte meje. Glavna vrednota družbe je javno zdravje. No, občasno so glavna vrednota družbe vikendi na Hrvaškem. Zaprimo to, zaprimo ono. In virus se je pojavil ravno tam, kjer smo pustili odprto. Pa zaprimo še tam. Znanje? Ah, dajte no, kdo ga potrebuje. Iznajdljivost in zveze štejejo. Šole lahko zapremo takoj in za večno. Moramo ljudem vsako spremembo utemeljiti, pojasniti? Moramo. Zadoščajo tudi bebava pojasnila. Dolce vita.

Šolarji, dijaki in študentje so doma. Epidemiolog Mario Fafangel se ni vznemirjal. Z zlaganim sočutjem je povedal, da bi šolarji morali v šolo, toda kaj, ko epidemiološka slika vrnitve v šolo ne dopušča. Očitno se mu ni zdelo vredno, da bi pregledal/predstavil analize, ki so čedalje bolj jasno kazale, da vrnitev šolarjev v šole nima vpliva na potek epidemije covida-19. Predstavniki šolnikov so se zavzeli za naše otroke z nekaj neuspešnimi sestanki z odločevalci in z objavami v medijih. Starši smo zleknjeni na kavče, kamor nas je pošiljal kot presta zvit premier, zasipali družbena omrežja z ogorčenimi objavami. Seveda nam je bilo ves čas jasno, da borba s kavča našim otrokom ne bo povrnila odvzetih pravic. Na kaj več nismo bili pripravljeni. »Otroci bi morali v šolo, kljub epidemiji. Toda nimamo dovolj epidemiološkega znanja, da bi to lahko zahtevali,« so se pilatovsko odzvali moji kolegi zdravniki. »Odlok moramo spoštovati,« je poenostavil ravnatelj. Res je, odloke moramo spoštovati. Toda odloke, ki našim otrokom škodijo, smo dolžni spremeniti. Potrebno bi bilo veliko truda. Za letos smo pač izbrali dolce vito. Otroci in njihove pravice lahko počakajo.

Bolnišnice so ahilova peta vsake epidemije. Čuvajmo jih. Ostanimo doma, ne širimo virusa, da se bo v bolnišnici našla prosta postelja, ko jo bomo potrebovali. Bolnišnice so vzdržale. Tudi finančno. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije nameni za bolnišnično oskrbo povprečnega internističnega bolnika dobra dva tisočaka. Država iz proračunskih sredstev namenja za oskrbo bolnika s covid-19 pljučnico dobrih 16 tisočakov, za oskrbo bolnika s covidom-19, ki potrebuje umetno ventilacijo, pa dobrih 46 tisočakov. Dolce vita. Zaposleni v bolnišnicah smo z letošnjimi plačami zadovoljni. V opravičilo 65-odstotnemu dodatku k osnovni plači za vse zaposlene v bolnišnicah in obljubljenemu še 30-odstotnemu dodatku za vse, ki delajo na covid oddelkih, smo pred kamerami morali potarnati o naši utrujenosti. Dolce vita.

Sladko življenje je slajše, če ga omogočimo tudi drugim. Zato smo bili letos dobrodelni. Ni bilo potrebnega veliko truda. Zaprli smo trgovine in šole ter ustvarili finančno dolce vito tudi Amazonu in Zoomu. S testiranji in še več testiranji in množičnim testiranjem in hitrimi testi se je finančnih sladkosti življenja naužila tudi farmacevtska industrija. Celo prostovoljno smo pripravljeni nastaviti svoja žrela farmacevtski industriji in vsem njenim iznajdljivim posrednikom za ustvarjanje njihovih dobičkov.

Letos smo zavozili. Dnevnikov kolumnist Leon Magdalenc je v začetku decembra omenjeno ubesedil s fenomenalno prispodobo: z golfom brez navigacije smo se znašli v slepi ulici, poti naprej več ni. Strinjam se. A dejstvo, da se zavoženega leta in napak zavedamo vsi, zbuja upanje, da bomo pravo pot vendarle znali poiskati. Zato veselo nazdravimo na razum in na pogum. Da bomo ob koncu prihajajočega leta pod črto obračuna ponovno lahko zapisali: dolce vita. Brez sarkazma in ponosno. Pa srečno.