Filozofiranje

 o vsem mogočem bo tole, kar sledi. Pač je preveč vsega in se mi ne da ravno obdelovati več vsake teme posebej.

Torej, kje drugje bi začeli kot z (ne)smiselnostjo ukrepov, ki smo jim priča v teh časih. Ravno poteka Festival Lent in ko takole hodim od prizorišča do prizorišča in gledam peščico stolov, ki so namenjeni publiki za spremljanje raznih koncertov in nastopov se mi prav milo stori, ko se ob enem spomnim pred časom cerkvenega praznika in ljudi, ki so se tiščali, da bi videli svojo ljubljeno Marijo. Sam imam rad glasbo in kulturo na sploh a se bi sedaj prav smilijo vsi, ki se s tem preživljajo, ker tako kot pa po domače rečeno "jebejo" njih pa je skoraj nenormalno in prav sprašujem se kaj je razlog temu, ker korona pač ne more biti za vse kriva, je pa odličen izgovor. 

Se pa vidi, da je počasi konec sezone in, da so se vsi pomembneži naužili morja in tako je naenkrat nam preljuba Hrvaška postala smrtno nevarne prenašalka virusa, pa čeprav smo celo poletje brali kake so številke na Hrvaškem ob enem pa so ptički na vejah čivkali da bo karantena nekje po 15em avgustu, kar je v bistvu po svoje kar smešno, če bi bil zloben, bi rekle, da se je vse skupaj malo zavleklo, ker je moral Kaco če bazen spucat. No seveda je naša ljuba vlada dobrohotna in je za vse, ki so še na morju rok podaljšala za 24 ur in tako smo vsi čakali kdaj se bodo začele pojavljati deset in več kilometrske kolone proti naši ljubi deželici, a glej ga zlomka kolon nikjer. Sedaj se vsi čudijo kje je 150.000 Slovencev, da niso kje zaprosili za azil na Hrvaškem...

No nas kot familije ni letos mučila preganjavica vlade, ker pač nismo imeli v planu dopusta pri sosedih pač pa smo imeli malo drugačne plane, no kar se tiče avgusta pa kot že nekaj let smo bili tudi letos v Prekmurju in take gužve, kot je bila letos ne pomnimo. Ležalniki so bili razgrebeni že do 10 ure, res večina gužve je bila na račun Slovencev a tudi tujci ne manjkajo a glej ga zlomka nikjer nikogar, ki bi kontroliral varnostno razdaljo, ki jo tudi pri najboljši volji nisi mogel vzdrževat.

Pa da malo skrenemo. Zadnjič sem se udeležil "družinskega" piknika, na katerega je eden od udeležencev prikolesaril s 170 kilometrov oddaljenega kraja in bil nato občudovan s strani vseprisotnih, razen mene. Ne, nisem mu bil "fouš", če kdo misli, ker nekomu, kateremu se na kilometer vidi, da ni v formi pri 30 plus stopinjah pač ne privoščim, da se na kolesu muči 7 in več ur. Mej je pa to spomnilo na krizo srednjih let in vse, ki se na tak način z njo spopadajo. Dajte prosim, glede na to da so to srednja leta v katerih postajaš malo pametnejši to krizo raje prebrodit na malenkost bolj normalen način, saj je prav možno, da vas taka kriza in tako početje lahko spravita v grob. Za nekoga, ki je do sedaj kolesarje 40 let gledal po TVju je lahko tako početje smrtno nevarno. 

Sam se s športom ukvarjam že celo življenje, na smučeh sem stal praktično, ko sem shodil, potem smo nabijali nogomet cele dneve, v šoli sme tekel celo na šolskih krosih, z tekom na smučeh sem se začel ukvarjati še takrat, ko večina ljudi sploh ni vedela, da to obstaja... Ja res, da sem vmes imel tudi obdobje, ko sem bil malo da ne zasvojen z športom in vesel sem, da je bilo tako, saj sem za amaterja dosegle lepe rezultate in se marsikaj naučil, tudi o tem kako je včasih potrebno trpeti. In sedaj, ko svojih športnih aktivnosti ne obešam na velik zvon me vsi sprašujejo a ti še kaj tečeš, a še kaj kolesariš? Ja folk, tečem, ja tud kolesarim, pa še kaj, ampak to včasih delam, ko vi še spite, in ne to ne počnem sredi dneva pri 30 plus stopinjah, ker se ne rabim nikomur dokazovati, ker jaz svojo krizo premagujem na drugačen način.

Bo zadost za danes, torej mislite s svojo glavo in do naslednjič.