Načrti vedno so,
kljub temu, da mi je šport v zadnjih letih le nekakšen filter za spihat dušo in ob enem krepiti telo in, da so tekmovalne ambicije že zdavnaj zamrle. A okvirni plani se vedno porušijo. Ko sem ob prijavi na Frontex že kalkuliral izgubo enega meseca na kolesu še pojma nisem imel, da bo udarila korona in, da bomo vsi prisiljeni v spremembe predvsem pri načinu življenja. Tako smo se v trenutku veliko nas prelevili v fultajm bejbi siterje in učitelje in eto po zlu so mi sli kolesarski kilometri. Ko sem v preteklosti nemalo kateri dopoldan, ko sem bil doma nameni kolesarski turi, sem le te sedaj moral prestaviti na popoldan, ko se je vrnila Tatjana iz službe, pa še to ni šlo vedno skozi, in tako sem kar v zaostanku z kolesarskimi kilometri. A nič hudega bodo pa tisti, ki pridejo sedaj toliko bolj z užitkom.
Ampak, kot vedno je vsako slabo za nekaj dobro. Treninge sem preusmeril v vadbo notri z utežmi, kettlebelom, gumicami in TRXom in sem glih tako naredil nekaj za sebe, kolo pač koliko je šlo, edino kar pa gre po "planu" je tek. Namreč v začetku leta sem rekle, da bom hodil tečt dvakrat na teden vsaj 10 km in tempo držim brez prestanka od začetka leta.
A kot rečeno vsaka slaba stvar je za nekaj dobra in tudi v tej korona izolaciji smo potegnili samo dobre stvari. Čeglih sma oba delala nemoteno pa smo preostali čas res preživeli skupaj, hodili na sprehode, se vozili s kolesi ali otroci z rolerji, večere pa preživeli ob gledanju kake dobre serije.
In na koncu se spet izkaže, da smo ljudje prilagodljivi in, da je res malo potrebno, no vsaj mi smo taki, da se naštimamo na novo situacijo in potegnemo iz nje ta najboljše.
Včasih bi se temu reklo NNNP, malo starejši vemo kaj to pomeni.
In, kot vedno na koncu, razmišljajte s svojo glavo.