Hvala bogu, da so počitnice,
je stavek nemalo katerega starša v teh dneh. Ja, kodo bi si mislil, da bomo to kdaj izgovarjali, predvsem tisti, ki delamo, kot, da nič ni ko smo v službi in ko smo doma živimo v najglobji krizi "vojnem stanju", kot so to eni poimenovali in kot kaže se to stanje podaljšuje globoko v maj, če ne kar do konca šolskega leta. Prav imam me, da bi se še jaz priklopil na voz socialnih priseskov in imel doma otroke jih po malem šolal in si vmes čohal po riti za nameček pa vsake tolko dobil krizni dodatek za nedelo od države. Res mi gre na kozlanje,
A ker sem se zaobljubil, da s tem bentenjem neham, se raje posvetimo lepšim stvarem, april je skoraj pri koncu in je bil prečudovit, pravi štart v pomlad, lepo vreme, dežja skoraj nič, torej več kot dovolj, da smo ga izkoristili v polni meri glede na dane razmere. S Tatjano sma malo prilagodila svoj urnih aktivnosti a na splošno ni sile, razen to, da pač jaz grem kolesarit popoldan drugih sprememb ni. Migamo na polno in smo polni energije. Miha in Živa sta sedaj skoz na rolrjih, jaz se jih izogibam, ker pač sem nerodne sorte, Tatjana sicer zna rolat a se tudi ne sili, tako, da sma to dejavnost prepustila otrokom. Seveda pa še vedno skupaj kolesarimo. Torej počasi gremo v maj, za nami je prvi praznični del, sedaj sledi mal premora pa še en paket praznikov, ki so zame žal delovni a bomo vseeno izrabili čas ko smo skupaj, da ga kvalitetno preživimo.
Torej smo v pričakovanju rahljanja korona ukrepov, predvsem tega, da se bodo sprostile občinske meje, ne pa, da se počutim ob vožnji preko občin, kot, da prehajam mejo v starih jugo časih.
Nadaljevanje bo še zanimivo, predvsem p zna biti pestra jesen in prav lahko se ponovi kako leto 2012, jaz ga še nisem pozabil, ker sem veliko dogajanja videl čisto iz prve vrste.
Ostanite zdrave pameti in mislite s svojo glavo.