Hitro mal apdejta
še o športu o katerem ne pišem več tako pogosto, kar pa ne pomeni, da ga zanemarjam, to pa nikakor. Je pa res, da je tale november sedaj bolj moker in se moram držat bolj na suhem, ko pa se pokaže prilika pa hiter skok na kolo, da pritišim do planiranih 6 jurjev.
Je pa bil FB tolk prijazen, dame je opomnil, da je par dni nazaj minilo točno 10 let od kar sva se spoznala z Tatjano, seveda kje drugje kot na teku. Sladkih 6 je bil tisti usoden tek, še sreča da traja 6 ur in sma imela dober zgovor za druženje, kako je šla zgodba dalje si lahko mislite glede na vse skupaj.
Pred 10 leti.
Torej kar se teka tiče je ta sedaj res čisto v ozadju a to še ne pomeni, da ne športamo. Jaz sem se sicer letos prav zavestno odločil, da zmanjšam količini ur namenjeno športu in sem sedaj po moje nekje na 10 ur tedensko in kmalu bo 3 leta od kar me zdravje tako služi, da sem vsak lahko vsak dan, no včasih tud dvakrat na dan naredil, kot se reče nekaj zase. Res se počutim pravega srečkoviča, da mi zdravje in telo to omogoča, čas pa že dolgo ni razlog za to, da se to nebi dalo. Pravzaprav lahko rečem, da sem egoist kar se tega tiče, saj vedno gledam, da imam prvo planiran čas zase šele potem pridejo na vrsto drugi, ja tudi družina. A verjamem, da je to dobro za vse naj, saj sem tudi jaz potem veliko boljši.
Kakor koli že jesen se preveša v zimo in vsi doma že nestrpno čakamo na sneg, oprema je kupljena, saj se ve kako je pri otrocih, da zdrži eno leto, no a smo že opravili menjave velikosti, tako da smo perajat.