JAZ IN...

Zapis, ki se lahko navezuj em z zadnjim zapisom nekaj dni nazaj. Torej dejstvo je, smo potrošniška družba in o tem sem že marsikdaj, marsikaj napisal. Bom pa o tem potrošništvu pogledal sedaj še z druge strani. Kaj pa če pogledamo, kako na vse to lahko gledajo delodajalci. Namreč moje mnenje je, da je divje potrošništvo in posledično tudi zadolževanje voda na mlin prav njim in, da se to prav dobro tudi zavedajo. Zakaj tako mislim? To pa za to, ker če se postavim v njihovo vlogo bi to še kako izkoriščal. Gre za to, da ima človek, ki dela tudi kak kredit, no pa da ne posplošujem, vsaj velika večina jih ima. Pa težava ni v tem, da ima kredit, ampak bolj v tem, da je ta kredit na maksimumu od maksimuma in, da je plača že v naprej izkalkulirana do centa in v tem tiči problem. Če se tega zavedam jaz kot navaden človek, bi se tega toliko bolj še zavedal kot nekdo, ki nekomu daje delo. Torej igra je preprosta, imam delavce, ki so zaposleni in kot rečeno zadolžen in po vsej verjetnos...

zgodba. ki je tako nora, da bi lahko bila mogoča, sploh v teh časih, ko je pehanje za velikimi nagradami del vsakdana, da je temu res poglejte kup resničnostnih šovov in kaj vse ljudje v njih pripravljeni narediti za denar in slavo. Ampak vrnimo se k knjigi. Torej zgodba opisuje veliki pohod stotih mladeničev, katerega cilj ni znan nikomur, so pa določena jasna pravila, ki pomenijo, da bodo na koncu skoraj vsi umrli, no razen tistega, ki pride na cilj. A vmes se med pohodom napletajo razne zgodbe med udeleženci, spletajo prijateljstva in sovraštva... Kot rečeno zgodba je tako neverjetna, da bi se prav lahko tudi resnično zgodila. slika: bukla.si

je vprašanje predvsem, ko gre za vprašanje lastništva nepremičnin. A takoj na začetku naj povem, da smo tudi sami "ponosni" lastniki nepremičnine. Pa gremo k začetku, namreč vse skupaj se začne že daleč nazaj v čas, ko so naši starši bili mladi in pač živeli v časih, ko je bilo zgraditi bajto nekaj samoumevnega. No pa to ne kar kako bajto ampak nekaj podobno bloku z kletjo in še vsaj dvema štukoma  nad njo v površini vsaj 100 kvadratov, torej tako na brzino vsaj 300 kvadratov uporabnih površin. No potem je šel sicer trend malo v smer zmanjševanja, ampak hiše so se še vedno gradile, predvsem z razlago, da bo še plac za otroke, ko zrastejo. No resnica je seveda nekje drugje, da so se otroci odselili vsak na svoj konec. Razlogov za to je več, službe, družina ali največkrat oboje. Življenje v mestu je vedno bolj popularno in ne zgubljati časa še z transportiranjem je v tem času velika prednost. No kakor koli, zavest o tem, da je potrebno biti lastnik nepremičnine in, da...

je bila letos odločitev za najin sedaj že lahko rečemo tradicionalen čas, ko si privoščiva par dni sama brez otrok. Torej letos je to bilo tretjič in destinacija Istra. Nekako sva iskala kraj, kjer boma lahko malo kolesarila, si spotoma tudi kaj ogledala in se v glavnem imela fajn. In Istra, se pravi okolica Novigrada ponuja vse to in še več. Res je preteklo že kar nekaj časa od zadnjega obiska Istre in v tem času se je marsikaj spremenilo in to na bolje. Res sva bila oba presenečena nad skokom, ki ga je ta del Hrvaške naredil v zadnjih letih. Mesta in mesteca lepo urejena, infrastruktira od cest do kolesarskih stez poštimana, kampi in v njih mobilne hiške kar tekmujejo kdo bo lepši in bolj urejen. V glavne izhodišče sva imela v Novemgradu oz. naselju hišk Kastanija. in potem od tam malo raziskovala okoli. Prvi dan malo po dolini Mirne pa do Grožnjana, ki je res lepo mestece na vrhu hriba z lepim razgledom in še lepšimi starimi hišami in ulicami. Drugi dan sva malo zavila naj...

na 10ki. S Tatjano sva se zopet udeležila konjiškega teka, na 10 kilometrov seveda. V bistvu gre bolj za to, da grema skup malo polaufat in da se imama fajn, kakih tekmovalnih ambicij pač nimama, že dogo ne. Proga pač stari tekaški poligon, ki sem jo pretekel neštetokrat, ko sem še bil v Zrečah, prvi del navzgor im drug del navzdol in to je to za 10 kilometrov. Malo sma bla počasnejša kot lani, pa kaj saj sma tud leto starejša a ne.   Drugače pa izkoriščamo lepe jesenske dni, popoldan pohajkujemo po mest ali pa smo na igrišču, jaz pridno vozim kolo, saj sem že dobro čez 5 jurjev in kot rečeno nič presenetljivega se nam ne dogaja.