JAZ IN...

se v Sloveniji vztrajno širi. Ko sem pred leti kar veliko poslušal tuje podkaste, pa danes komaj sfolgam z vsemi našimi. Zbirka se skokovito veča in za vsak okus se najde nekaj, tako je sedaj pokrita skoraj vsa tematika, od znanosti, športa, recenzije filmov, nadaljevank, knjig, glasba, torej v eni besedi vse. Stalnica na tej sceni je itak mreža Apparatus s svojimi podkasti, ki sta se ji pridružila podkast o košarki, ki ga še nisem uspel poslušati, in pa novi podkast O.B.O.D ., podkast o serijh, filmih in knjigah. Potem je tu SOS odmev , ki ga vodi že legendarni podkaster Slavko Jerič, ki ga poznamo že iz podkasta Številke. Skoraj bi pozabil zanimiv podkast Zakulisje , ki obravnava uspešne podjetniške zgodbe. No zapustil nas je odličen nogometni podkast Ofsajd a voditelj Jaša se je pojavil z novim , to je  Pop n dekl , ki skupaj z še dvema novinarjema Večera obravnava dogodke predvsem v Mariboru.  Med stalnicami pa še vedno zelo visoko kotira Opazovalnica , katere vsebina je

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev. Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico. In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne

bi se lahko reklo obdobju v katerem živimo. V medijih beremo in poslušamo, kako država že ne vem koliko četrtletij zapored ustvarja presežek v proračunu, kako se veča BDP in, da so tudi napovedi za vnaprej vzpodbudne.   Ti isti mediji ponujajo poplavo ponudb za vsemogoče dobrine, od nakupa novih stanovanj, avtomobilov, da niti ne omenjam kupa reklam za vsemogoče, ki vsakodnevno polnijo naše poštne predale. Seveda se to širi tudi po vsemogočih družabnih platformah, ki so pa itak v tem času za večino najrelevantnejša   pot do raznih informacij pa čeravno je od tega velika večina »fejk njus« a nič za to, še vedno se vse lajka pa šera in ne vem kaj še vse. Torej, živimo v času debelih krav. Pa a so res tako debele? Dejstvo je eno, če bi kar na enkrat bila taka blaginja potem bi nas velika večina tistih, ki delamo to najprej občutila na dohodkih, ki si jih z delom zaslužimo. Tako pa že v štartu ugotovimo, da se blaginja že takoj konča, saj ne jaz ne ostali ki jih poznam ne poročajo o k

a skupaj z umetnim bo počas dovolj za spodoben tek na smučeh tud na Rogli. Danes je bilo možno tečt samo še na stadionu, bo pa najbrž že jutri nared malo večji krog cca. 1 km, ki bo dovolj, da se ti ne začne vrtet v glavi od kroženja po stadionu. No mene tud to ne ustavi, slaba ura in pol in skor 20 km je kar OK za prvič v tej sezoni.

še prej pa se lahko malo ozrem nazaj. Kot že nekaj let zapovrstjo je tudi to leto minilo prehitro, to je v bistvu stalnica, ki se mi zdi, da se potencira s starostjo, bolj ko si star hitreje čas drvi mimo. Kar se tiče nas, smo preživeli lepo leto, brez prevelikih pretresov, zdravi smo kot dreni in to na koncu največ šteje, če pa poleg tega še nimaš prevelikih želja, je sreča na dosegu roke. Če se malo ozrem še po športnih dosežkih, lahko rečem, da je za menoj uspešno in produktivno leto. Ker številke že dolgo več niso merilo s katerim merim dosežke je vse skupaj še veliko bolje a, če vseeno malo dam v številke, potem so se te ustavile nekaj pod 7000 km na kolesu, nekaj čez 600 v teku v bistvu je povprečje nekje 11 ur športa na teden. Na koncu pa še malo služba, ki ji čedalje težje rečem kariera. Ko sem imel v preteklih letih občutek, da stagniram, se je sedaj ta prevesil v to, da nazadujem. Ker pa sem rekel, da se bom raznih komentarjev o tem izogibal, ker mi pač to povzroča še

pred koncem leta. Torej še ena v seriji Harija Holea, za vse ki imate radi žanr kriminalk vas tudi ta ne bo razočarala. Tokrat je to Odrešenik, ki je za nas mogoče še malo bolj zanimiva, ker se zgodba prepleta tudi z našo sosednjo državo Hrvaško in vojnimi grozotami Vukovarja.