JAZ IN...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili.  Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem k

prvo spodobno nadaljevanko. V času hajpa takšnih in drugačnih nadaljevank, v času Netflixa in njemu podobnih platform v času, ko so vse države okoli nas in širše ustvarile vsaj eno super serijo, je tudi naši nacionalki uspel ta podvig. Gre za nadaljevanko, ki je včeraj dobila svojo premierno uprizoritev na TVju, no nekateri so si lahko že prej ogledali prva dva dela, ostali pa smo jo dočakali včeraj. Jezero namreč, serija po knjižni uspešnici o kateri lahko preberete nekaj tudi na teh, če boste malo pobrskali.  Hajp okoli nadaljevanke je po ogledu prvega dela upravičen, končno se vidi, da so si odgovorni za nastanek vzeli čas in spisali odličen scenarij, veliko je k temu pripomogla sama knjižna predloga. Najbolj pa vsaj mene navdušujejo posnetki, ki slikajo pokrajino. Kar se tiče igralske zasedbe mislim, da je odličen izbor najboljšega kar premoremo v Sloveniji in vsaj nas, ki gledamo tudi veliko danskih, norveških in podobnih serij nič ne moti, da se pojavijo igralci, ki so

sicer jo še ni po dolinah a hribi so že pobeljeni in tudi smučišča se že matrajo z zagonom prvih prog. Ja tudi nekaj malega se da polaufat na Rogli a sam še malo čakam na kak centimeter snega več, ki pa bo kot kaže že kmalu. Če bo vse ok bomo šli na sneg v nedeljo. No do takrat pa se še usedem na bicikl in grem naredit kako turco, sicer ne pretiravam nekaj z razdaljo a slabih 50 kilometrov v tem mrazu ni slabo. Jasnina pri okoli -2 ni glih ravno neka erotika ni pa tudi tako hudo, da se nebi dalo.

ki so na voljo, lahko mirno rečem gredo v bok z vso svetovno produkcijo in prekašajo večino Ameriškega štanca in gredo v bok z Skandinavsko produkcijo. Senke nad Balkanom so prava paša tako za oči, kot za ušesa. Jezik je ljudski in nič olepšan, kar pa se tiče kostumografije in ostalih rekvizitov, od vozil in ostalih pripomočkov do kulise je serija res top. Mogoče serija pritegne še bolj, ker se dogaja v nam znanem okolju v zgodovinskih časih, ki so nam blizu in tako je vsaj mene še bolj pritegnila.                                                                                                 vir: infomiks Naslednja, ki prav tako ne zaostaja za prvo pa je Ubice mog oca. Gre za čisto drug žanr, saj je to krimič, v ospredju pa mlad policist, ki v popolni zmedi osebnosti, rešuje primere ob enem pa išče tudi odgovornega za smrt svojega očeta. Serija je v vseh sezonah z dobro zgodbo in gledalca vseskozi drži v napetosti.

torej podkasti so sedaj že za veliko ljudi način kako poslušati radijske oddaje, ki imajo točno določeno vsebino, pa naj bo to šport, znanost, zgodovina, zdravje, film, itd. Scena se razvija skokovito in vse več je tudi pri nas odličnih podkastov, ki obdelujejo različne teme. Veliko od teh sem že omenil v mojih pisanjih, se pa vedno pojavi še kaj novega. Pa gremo najprej že k našim stalnicam, ena je mreža apparatus , ki zajema skoraj vse segmente, od športa, filmov, intervjujev in pa tudi tem kar tako. Potem je tu Val202 , ki je že veliko svojih oddaj prilagodil podkast obliki in jih je popolnoma enostavno najti. PA je tu še metina lista , ki prav tako obdeluje vsemogoče teme, pa še nekaj je akterjev, ki so že stalnica, ja da ne pozabim Ofsajda , ki je podkast o nogometu. Je pa tu še nekaj novih, ki sem jih jaz zaznal, torej s podkasti se spogleduje tudi časopis Večer , tudi oni obravnavajo kar nekaj različnih tem, od intervjujev, do športa, predvsem nogomet, potem je apropo

še o športu o katerem ne pišem več tako pogosto, kar pa ne pomeni, da ga zanemarjam, to pa nikakor. Je pa res, da je tale november sedaj bolj moker in se moram držat bolj na suhem, ko pa se pokaže prilika pa hiter skok na kolo, da pritišim do planiranih 6 jurjev. Je pa bil FB tolk prijazen, dame je opomnil, da je par dni nazaj minilo točno 10 let od kar sva se spoznala z Tatjano, seveda kje drugje kot na teku. Sladkih 6 je bil tisti usoden tek, še sreča da traja 6 ur in sma imela dober zgovor za druženje, kako je šla zgodba dalje si lahko mislite glede na vse skupaj.  Pred 10 leti. Torej kar se teka tiče je ta sedaj res čisto v ozadju a to še ne pomeni, da ne športamo. Jaz sem se sicer letos prav zavestno odločil, da zmanjšam količini ur namenjeno športu in sem sedaj po moje nekje na 10 ur tedensko in kmalu bo 3 leta od kar me zdravje tako služi, da sem vsak lahko vsak dan, no včasih tud dvakrat na dan naredil, kot se reče nekaj zase. Res se počutim pravega srečkoviča

Zapis, ki se lahko navezuj em z zadnjim zapisom nekaj dni nazaj. Torej dejstvo je, smo potrošniška družba in o tem sem že marsikdaj, marsikaj napisal. Bom pa o tem potrošništvu pogledal sedaj še z druge strani. Kaj pa če pogledamo, kako na vse to lahko gledajo delodajalci. Namreč moje mnenje je, da je divje potrošništvo in posledično tudi zadolževanje voda na mlin prav njim in, da se to prav dobro tudi zavedajo. Zakaj tako mislim? To pa za to, ker če se postavim v njihovo vlogo bi to še kako izkoriščal. Gre za to, da ima človek, ki dela tudi kak kredit, no pa da ne posplošujem, vsaj velika večina jih ima. Pa težava ni v tem, da ima kredit, ampak bolj v tem, da je ta kredit na maksimumu od maksimuma in, da je plača že v naprej izkalkulirana do centa in v tem tiči problem. Če se tega zavedam jaz kot navaden človek, bi se tega toliko bolj še zavedal kot nekdo, ki nekomu daje delo. Torej igra je preprosta, imam delavce, ki so zaposleni in kot rečeno zadolžen in po vsej verjetnos

zgodba. ki je tako nora, da bi lahko bila mogoča, sploh v teh časih, ko je pehanje za velikimi nagradami del vsakdana, da je temu res poglejte kup resničnostnih šovov in kaj vse ljudje v njih pripravljeni narediti za denar in slavo. Ampak vrnimo se k knjigi. Torej zgodba opisuje veliki pohod stotih mladeničev, katerega cilj ni znan nikomur, so pa določena jasna pravila, ki pomenijo, da bodo na koncu skoraj vsi umrli, no razen tistega, ki pride na cilj. A vmes se med pohodom napletajo razne zgodbe med udeleženci, spletajo prijateljstva in sovraštva... Kot rečeno zgodba je tako neverjetna, da bi se prav lahko tudi resnično zgodila. slika: bukla.si

je vprašanje predvsem, ko gre za vprašanje lastništva nepremičnin. A takoj na začetku naj povem, da smo tudi sami "ponosni" lastniki nepremičnine. Pa gremo k začetku, namreč vse skupaj se začne že daleč nazaj v čas, ko so naši starši bili mladi in pač živeli v časih, ko je bilo zgraditi bajto nekaj samoumevnega. No pa to ne kar kako bajto ampak nekaj podobno bloku z kletjo in še vsaj dvema štukoma  nad njo v površini vsaj 100 kvadratov, torej tako na brzino vsaj 300 kvadratov uporabnih površin. No potem je šel sicer trend malo v smer zmanjševanja, ampak hiše so se še vedno gradile, predvsem z razlago, da bo še plac za otroke, ko zrastejo. No resnica je seveda nekje drugje, da so se otroci odselili vsak na svoj konec. Razlogov za to je več, službe, družina ali največkrat oboje. Življenje v mestu je vedno bolj popularno in ne zgubljati časa še z transportiranjem je v tem času velika prednost. No kakor koli, zavest o tem, da je potrebno biti lastnik nepremičnine in, da

je bila letos odločitev za najin sedaj že lahko rečemo tradicionalen čas, ko si privoščiva par dni sama brez otrok. Torej letos je to bilo tretjič in destinacija Istra. Nekako sva iskala kraj, kjer boma lahko malo kolesarila, si spotoma tudi kaj ogledala in se v glavnem imela fajn. In Istra, se pravi okolica Novigrada ponuja vse to in še več. Res je preteklo že kar nekaj časa od zadnjega obiska Istre in v tem času se je marsikaj spremenilo in to na bolje. Res sva bila oba presenečena nad skokom, ki ga je ta del Hrvaške naredil v zadnjih letih. Mesta in mesteca lepo urejena, infrastruktira od cest do kolesarskih stez poštimana, kampi in v njih mobilne hiške kar tekmujejo kdo bo lepši in bolj urejen. V glavne izhodišče sva imela v Novemgradu oz. naselju hišk Kastanija. in potem od tam malo raziskovala okoli. Prvi dan malo po dolini Mirne pa do Grožnjana, ki je res lepo mestece na vrhu hriba z lepim razgledom in še lepšimi starimi hišami in ulicami. Drugi dan sva malo zavila naj

na 10ki. S Tatjano sva se zopet udeležila konjiškega teka, na 10 kilometrov seveda. V bistvu gre bolj za to, da grema skup malo polaufat in da se imama fajn, kakih tekmovalnih ambicij pač nimama, že dogo ne. Proga pač stari tekaški poligon, ki sem jo pretekel neštetokrat, ko sem še bil v Zrečah, prvi del navzgor im drug del navzdol in to je to za 10 kilometrov. Malo sma bla počasnejša kot lani, pa kaj saj sma tud leto starejša a ne.   Drugače pa izkoriščamo lepe jesenske dni, popoldan pohajkujemo po mest ali pa smo na igrišču, jaz pridno vozim kolo, saj sem že dobro čez 5 jurjev in kot rečeno nič presenetljivega se nam ne dogaja.

bi se reklo temu, ko sem v petek dobil dopis iz UKC-ja, da sem prišel na vrsto za operacijo pete. Namreč okoli leto in pol nazaj sem bil pri ortopedu, ki je takrat nekako ugotovil, da je za mojo peto edina rešitev, da grem pod nož ali bolje dleto. Saj bi mi del kosti odsekali in mi petnico premaknili navznoter, vse skupaj zašraufali in tako mi kost več nebi ribala ob tetivo. Tako naj bi bilo v teoriji, kako je v praksi jaz še za enkrat ne bom zvedel. Namreč dejstvo je, da kot prvo me še ne boli dovolj, ker kot pregovorno rečeno smo dedi bolj občutljivi in, če bi me res fejst bolelo pol bi danes že imel zadnje priprave pred posegom, tako pa očitno še bolečina ni tako huda in bom še trpel malo v upanju, da najdejo še kako boljšo metodo za rešitev takih težav.  V tem času čakanja sem prebiral vse sorte odzive ljudi, ki so reševali podobne težave in so pri tem bili bolj ali manj uspešni, seveda vse z mislijo, da je vsak posameznik zgodba zase in, da je težko primerjati ljudi ozir

gre za drugo knjigo o sedaj v bistvu stoena letniku, ki je izginil. Sem mislil, da ne more biti druga knjiga tako zabavna a sem se očitno zmotil, tudi v drugem delu se zgodba nadaljuje v enakem tempu kot je bila prva. Če je v prvem naš junak opisoval naključna srečanja z voditelji iz prejšnjega stoletja, pa sedaj po naključju posredno ali neposredno naveže stik z sedanjimi veljaki, kot so Putin, Merklova, Trump in Kim Džon-un.  Torej vse skrbi, da bi bila knjiga v čemer koli slabša je bil odveč, torej branje za zelo kratek čas, saj se knjiga prebere na eks, kot bi se reklo na Štajerskem. slika: bukla.si

sem prebral med dopustom. Res je, da nobena ni neko težko čtivo, sta pa obe dobre kriminalke in tisti, keri rad bere take knjige ne bo vrgel časa stran. Prva je Kemija smrti, ta je rez tako lahkotna in ne zahteva 100% skoncentriranega bralca, nezahtevna vsebina, brez zakopliciranih junakov a vseeno dobra krimi zgodba. Naslednja je za odtenek bolj zapletena a vseeno ne toliko, da se jo nebi dalo brati na hrupneam bazenu ali plaži, tudi ta ponuja zanimivo krimi zgodbo, ki se kar dobro zapleta, ponudi pa tudi dobro dobro obrobno zgodbo ki spremlja glavne junake, od glavnega detektiva, ki lahko, da se je okužil z hepatitisom pri tem, ko je varal partnerko, do detektivke, ki ima nasilnega partnerja in podoživlja travme skupaj z žrtvami kaznivih dejanj. Od te avtorice naslednja knjiga že čaka doma. No pred tem pa še nekaj bolj zabavnega a o tem naslednjič. vir za obe sliki: bukla.si

je tale nova Smrtonosna belina. Pa ne toliko po vsebini, kar ne pomeni, da knjiga in dobra, še zdaleč ne, teža se bolj nanaša na knjigo samo, ki ji z dobrimi 500 stranmi v trdi vezavi kar pravi zalogaj za držanje, še posebej pred spanjem v pojstli bi lahko bila nevarna. Torej težko pričakovan tretji del knjige detektiva Cormorana Strika in njegove pomočnice je zopet postregel z vsem, kar od take knjige pričakujemo, napeto zgodbo in odlično vzporedno zgodbo, ki opisuje tudi glavna junaka in njune osebne stiske. Ker je pisateljica kar dobro zabredla tudi v vzporedno dogajanje zna biti na trenutke kar naporno brati in te ima, da bi komu kar sam kaj povedal ali pa kerga vsekal na g... Pa tadnji del potem postane napet in skoraj ne izpusti bralca od nje. V glavnem še ena mojstrovina, za tiste, ki jim je ta žanr pri srcu. slika: emka.si

Poletja se je začela in tudi dolgo pričakovan drugi del dopusta, ki ga bomo standardno preživeli v za nas že lahko rečemo bazi v Moravskih toplicah. A o tem, ko bo. Redko kdaj kaj napišem o svoji službi in o vsem kar lahko človek doživi, ko opravlja tako delo, kot ga jaz, saj zna delo policista biti res zanimivo, naporno in včasih zgleda tud kot znanstvena fantastika. Najprej pa malo o poletju oz. od delu v poletnih mesecih, ki so za nas policiste že standardno kar naporni in se vzorec ponavlja že vsa leta. Namreč začetek poletja je vedno malenkost bolj umirjen, vsi samo čakajo začete počitnic in odhod v kak turistični kraj, kar saterije za zadnji del leta.e pozna tudi v mestih, kjer kar na enkrat ni več gužve, posledično temu pa je tudi malo manj dela za nas. Se pa zadeva začne obračati po prvem valu, ki mine nekje do prve polovice julija, ko se ji nekaj že vrne s prvega dela dopustov, pa tudi vročina, ki začne pritiskati naredi svoje. Število klicev na 113 se drastično pov

te zadnje dni. Male sem brskal po preteklosti tu na blogu, predvsem o tisti športni preteklosti. Kar ne morem verjet vsem tem dosežkom, ki se jih je nabralo za lep kup in se mi že sedaj nekateri zdijo kot fatamorgana. Ja res je fajn imeti tako na kupu zbrane spomine za deset let nazaj in se včasih vrniti v preteklost. No spanje na lovorikah je sicer prazno delo, je pa fino komu kaj pokazat, kako je blo včasih. No kar se športa tiče sem sedaj veliko bolj umirjen a verjamem, da aktiven bolj kot tri četrtine ljudi. Rezultati mi niso več prva točka a vseeno še vedno tu a tam primerjam kake številke. No letos mi gre kar vredu, na kolesu se bližam štirim jurjem, v teku sem malo bolj len kot lani a vse skupaj je odraz tudi to, da sem se zavestno odločil malo zmanjšati količino. Nekaj seveda tudi na račun učenja harmonike.... No ne obnavljam pa samo športne preteklosti, ampak sem začel gledati znova tudi najbolj gledano serijo vseh časov, Game of Thrones. Zanimivo, po moje edina seri

mi res niso pisani na kožo. No poletje je pregovorno že bolj tak čas za lenarjenje, ampak men se že pošteno vleče in tud prvi dopust mi ni kaj dosti pomagal. Boljšemu razpoloženju ne pripomore kaj tudi spet delovni ritem z nočnimi, ki pač niso kot bi rekli Angleži "my cup of tee" a tu se velik pomagat ne  da, le čudim se lahko tistim posameznikom, ki raje hodijo na šiht ponoč.  Pa čeravno sem tako kot že rečeno zmanjšal število ur posvečenih športu na povprečje nekje 10 ur tedensko pa še imam vedno težave s tem, da se zmotiviram, sploh za tek. Pa tud na morje že dolgo ne vlačim več kolesa in sem letos res minimalno časa posvetil športu in sem maksimalno lenaril, pa še vedno ne pomaga.  Je edina svetla stran to je harmonika njo se mi še da igrat, sploh zdaj ko zadeve res fino špilajo in imam še bolj motiv, ker je napredek res viden. Kakor koli že poletje je v polnem šusu, naš ritem je nekako umirjen, smo med dvema dopustoma in vmesni čas pač ni druge, kot da se z

kake dobre serije. Kljub poplavi serij je kar težko najdit kaj pametnega. No s Tatjano še kar v Orange is the new blac, čeprav nama ne gre prav hitro, jaz sem pogledal le obe sezone Killing eve , ki so jo v bistvu splača pogledat, nekaj med vohunsko serijo, ki je na trenutke malo tudi komična. Vse kar bom povedal, je to, da se obe sezone končata tak, da ena od dveh junakinj obleži ranjena. Ker mam na čakanju nekaj super knjig sedaj v vmesnem času berem že tretjo knjigo Jussi alder Olssena , najbolj hecno je to, da mi je uspelo popolnoma obrniti vrstni red in sem prebral najprej tretjo, nato drugo no sedaj prvo. Spodobni krimiči, ki so boljši, kot je ponavadi kak Ameriški stanc, torej, če še kdo ni prebral tega avtorja potem je za poletje odlična izbira. In zo je to v vmesnem čakanju na drugi del dopusta, ki nas čaka v drugi polovici avgusta.

očitno je danes vse na E. E-kolo, E-avto, E-skiro, E-rolka, tud država se ne more izogniti temu, tako imamo E-upravo, E-davke... Da ne pozabim, E-tehnice, E-hladilnika, E-pečice... Torej vse kar je danes novega mora biti na E drgač pač ne velja nič, E pomeni napredek, E pomeni da je to nekaj sodobnega, E pomeni evolucija. No pa se vrnimo tisočletja nazaj v čas takratnega napredka in ob enem evolucije človeštva. Človek je v enem trenutku splezal z drevesa in se postavil na dve nogi, ker s tem ni več uporabljal rok so se mu le te preoblikovale, postale so krajše, ker je moral loviti za preživetje se je naučil hitro premikati in izdelovati orodje, ko se je oblekel, mu je odpadla dlaka s telesa, no skoraj vsem hahaha, potem je izumil kolo, si naredil dom itd. V glavnem vse to je pomenilo napredek, vzpodbujalo človeka k razmišljanju, mu krepilo možgane in duha. Kaj pa prinaša E- evolucija. Za večino to, jih poneumlja, saj se premika namesto njih, razmišlja namesto njih in,

to najbrž pomeni, da sem že star al kako? Najbrž že, ampak v tem zapisu bom delal samo to, nergal namreč. Na tem svetu je kup stvari, ki mi grejo močno na jetra, da ne rečem še na kaj druga in s tem nerganjem ne verjamem, da bom kaj spremenil, mi bo pa veliko lažje, ko se bom malo izkašljal. Torej, kje naj začnem a bi spet pri smeteh, ne ne bom, tokrat ne, no mogoče samo malo, da se obregnem ob tiste, ki še sedaj ne ločujejo smeti, ampak za te verjamem, da obstaja poseben krog pekla, no upam, da je tako in bojo tam sortirali do onemoglosti. Bom pa tokrat najprej začel pri obnašanju v prometu, to, da se ne znamo obnašati v prometu je že stara resnica, ampak imamo pa ekstreme, katerih razmišljanje ne seže dlje, kot je razdalja od nosu do ust. V zelo kratkem času sem bil namreč priča dvema dogodkom. Obakrat je kreten za volanom divjal po eni najbolj prometnih ulic na Taboru, da ne omenjam, da je okoli tudi polno pešcev, saj je čisto zraven bolnica. No v glavnem obe prigodi sta se ko

avtor, ki ni čisto nov na knjižni sceni, je pa za mene to prva njegova knjiga, ki sem jo prebral. Gre namreč znanega odvetnika Petra Čeferina, ki pa se je očitno v penziji odločil napisati še kak roman. In v bistvu ni bila slaba odločitev. No, krivično bi bilo, če nebi omenil še soavtorja Vasje Jagra, ki ga poznamo, kot preiskovalnega novinarja. Zgodba je zelo spominja na kako odvetniško nadaljevanko, spremlja namreč dogajanje na obravnavah, vmes pa se dotakne še osebne zgodbe odvetnika. Kakor koli bi lahko bilo vse skupaj klišejsko, pa je zgodba na koncu zelo izvirna in primerljiva z vsemi podobnimi romani, ki jih lahko najdemo. Torej Sodni dnevi, knjiga, ki bo super plažno branje, priporočam vsekakor.

desetka in vsakič hitrejša. Včeraj zopet v Radencih na 10 kilometrskem teku. Vreme več kot idealno, saj če te zebe na štartu potem je glih prav med tekom. Torej nobenih veliki pričakovanj ali ciljev, mogoče skrit cilj malo izboljšat lanski čas, lani sma tekla 52:23. Torej nič lepo brez obremenitev na štart in čim bolj uživat v teku. Desteko je res fajn tečt, celo pot je gužva, polno tekačev, na delu, kjer se priklučijo ono s petke celo kar malo prevelka. V glavnem, kot je na koncu rekla Tatjana, tek, ki je najhitreje mini, nekaj tud zaradi časa, saj sva porabla 50minut in 37 sekund, kar je nad priakovnju. Torej v jeseni v Konjicah pa pod 50.

Game of thrones, OK priznam tud jaz sem začel gledat zadnjo sezono. Ampka bi tu opozoril na še eno odlično nadaljevanko. Z ženo namreč sedaj vsak večer, ko sma oba doma gledama Orange is the new black . Veverjetna nadaljevanka, pravkar sma zaključla tretjo sezono, od šestih, kolikor jih je do sedaj. In z eno besedo neverjetno, kako se zgodba zapleta in razpleta ob enem, neverjetno tudi, koko lahko na tako malem placu, sedija se namreč v večini dogaja v zaporu, lahko posnameš tako dobro zgodbo.  Čeprav se zgodba plete okoli glavne junakinje pa je zraven še kup dobrih stranskih junakov, ki imajo vsak svoje zgodbe, ki jih počasi spoznavamo. Torej vsi, ki niste samo za akcijade, trilerje in podobno, toplo priporočam. Berem pa še eno knjigo, torej 17. po vrsti knjiga o Rimskih orlih in glavnima Katu in Makru, ki sta zopet na vojnem pohodu. Knjiga, kot predhodne ne razočara, lepo, ne preveč zahtevno branje, ki vsaj mene tudi po 17ih delih še vedno drži zraven.

kot v parih letih skupaj in nato še ugotoviš, da ti nobene niso prav... Največja nadloga pri kupovanju cot pri meni so ravno hlače, namreč imam očitno neproporconalno obliko nog glede na preostanek telesa, seveda je to posledica preveč kolesarjenja in zaradi tega enostavno rečene predebelih stegen. In ko to potem prezrcalim v kupovanje hlač to zgleda tako, da so mi vse hlače pretesne v stegnih kar je zame hudo moteče, sem pač človek, ki ma rad oblačila bolj na komot, če pa že ne na komot pa saj taka, da se v njih da normalno dihat. Torej v zadnjih dveh dneh sem bil v treh trgovinah in sprobal n hlač in nobene kupil, no ene bi skoraj pa se nisem mogel odločiti. Če probam M me vse tiščijo, če pa L pa visijo z mene kot s strašila. Tako, da na koncu je rešite samo ena ali shujšam za ene pet kil ali pa se za tolk zredim. OK, bom probal nekaj shujšat pa da vidim kaj bo, čez kak mesec ali dva. Kar se tiče miganja pa, kot rečeno zamanjšujem tedensko dozo in sem sedaj na povprečju 10

še ena v vrsti knjig Jo-a Nesba. Tokrat gre za knjigo, ki ni iz serije knjig ampak gre za samostojno zgodbo, ki sicer nakazuje, da bi lahko bilo nadaljevanje ampak o tem ko bo, če bo. Torej zgodba opisuje ljubezenski par, ki ga prevzame sla po moči in oblasti ni za to ne izbirata sredstev kako priti do moči in oblasti. Kot vedno je slog pisanja zastavljen tako, da bralca drži v napetosti cel čas zgodbe in, ko enkrat padeš notri jo je kar težko odložiti. Kot vse knjige tega atorja tudi to seveda priporočam.

za pokušino kako mi gre po dobre pol leta učenja, kar nekaj pesmi se je že nabralo.

nadaljevank, ki se lahko kosa ali pa celo preseže vso ameriško produkcijo. V prvem primeru gre za Poljsko serijo, ki ima zaenkrat dve sezone in se imenuje Wataha oz. v prevodu Krdelo. Serija prikazuje življenje na Poljsko - Ukrajinski meji, glavni junak je policist, ki dela v enoti mejne straže, a se stvari v prvi sezoni zapletejo do te mere, da ga iz službe opustijo. V glavnem zgodba spremlja življenje ob meji in kriminal, ki se dogaja zaradi nje. Zame še toliko bolj zanimiva, ker sem tudi sam bil kar na nekaj mejah EU in nekaj tudi vem o dogajanju. Druga serija pa je Besa , ki je nastala celo v koprodukciji Planet TV-ja in je nam zelo blizu. Sicer dogajanje ni prišlo do Slovenije se pa vseskozi vrti v državah bivše Juge in opisuje mafijske posle albanskega podzemlja. Glavni junak po nesrečnem naključju postane morilec za enega od mafijskih bosov, saj s tem rešuje svojo družino. Je pa v seriji tudi neka dobrih igralcev iz Slovenije Obe seriji sta poni lepih posnetkov in se

še ne pomeni, da se ne dogaja. V bistvu pa nič pretresljivega, kar je tudi najbolje, kot bi se reklo "kuča poso, poso kuča". No ko smo doma izrabimo vsak trenutek, da smo zunaj in se tak al drugač potepamo, največkrat pa peč ali na kolesu. No pa vseeno mogoče komentar na en članek, na katerega sem naletel danes. Gre za intenzivno obnovo železniških prog, ki se izvajajo v tem času. Res je, da to name nima vpliva, si pa nadejam, da bi v bližnji prihodnosti na račun te obnove mogoče lahko tudi sam hodil z vlakom v službo. Seda je to nesmiselno, ker vožnja do Celja traja več kot uro in če prištejem še pot do in iz postaje, mi to vzame krepko čez uri in pol. Jaz upam, na vsaj dva normalna vlaka na uro in čas vožnje na vsak 50 minut ali kako minuto manj. A upanje je bolj klavrno, sploh glede, na to kar sem prečital danes in sicer, da naj bi pot trajala po izjavi predstavnice železnic dve uri, ko pa pogledaš na spletno stran pa je realnost taka, da niti ICS ne pride v dveh ura

je trajalo letos, da sem se prebil do dobre knjige in omembe vredne nadaljevanke. V prvem primeru gre za nadaljevanje zgodbe o Tarasu Birsi, detektivu iz prve knjige Jezero. Čeprav še nisem prišel do konca, lahko že zatrdim, da je knjiga odlična ali celo še boljša od prve. Najbolj všeč mi je slog pisanja, ki malo spominja na Nesboja, kar pa je v tem primeru samo pohvala, gre namreč za to, da se v enem poglavju zgodba seli od enega do drugega junaka, ki nastopa v njej, kar dela knjigo razgibano in vseskozi zanimivo. No pa dodam samo še naslov, gre za knjigo Leninov park. Kar se tiče dobre nadaljevanke, je težava kar velika. Kljub poplavi tovrstne produkcije pa je kar težko najti nekaj kar je res vredno ogleda in ni že nekaj kar smo videli v preteklosti. In je v bistvu edina v tem letu, ki je zame vredna omembe in je v bistvu tako dobra, da jo gledava skupaj s Tatjano, lepo počasi vsak večer en del, ko sma oba doma. Gre torej za nadaljevanko Billions , zgodba je zanimiva v kate

za eno nedeljo je bilo včeraj. Najprej pokliče Tatjana in pove, da se je Živin kuža zastrupil in, da zelo slabo kaže, pol pa še ata pove, da je tud maček, ki je bil od lani pri naših doživel nesrečo in ni več med živimi. Mala Lili res očitno ni imela sreče, ker se je najbrž zaradi svoje mladostne radovednosti z nečim zastrupila in mlad organizem ni bil kos temu.  Torej zdaj veste zakaj je to res preveč slabih novic za eno nedeljo. In to je tudi razlog, da sem jaz apriori proti živalim pri naši hiši, ker dobro vem, da poleg veselja in seveda velike odgovornosti, slej ko prej pride tudi žalost in to je stvar, ki jo jaz kar težko prenašam in se zaradi tega, tudi hočem temu raje izogniti če se le da. Vsi pač vemo, da se ljudje kar močno navežemo na živali in razlog za to je preprost, v teh bitjih pač ni tistih lastnosti, ki jih ima veliko ljudi. Živali pač niso pokvarjene, nevoščljive, hudobne in kaj je še takih stvari in  nam je še toliko težje, ko se zgodi, da jih zaradi takega ali

se vprašam, ko hodim po mestu in malo opazujem trgovinice. V zadnjem času se tudi stari del mest Maribora polni z raznimi trgovinicami, od tega prevladujejo pekarne, optike in pa seveda frizerji. Če bi šel štet te štacune, pa nisem aampak tako čez palec rečem, da se v bistvu menjujejo med seboj, vsako peto menjavo pa pride vmes še kak kafič ali kak ponudnik bolj ali manj fast fooda.  Vem, da se kupna moč veča in, da smo tko al tko v času, ko so razna nakupovanja najbolj priljubljen šport med nami, a da pa vse te štacune prinašajo tak dobiček, da lahko plačujejo par ljudi, poleg plačevanja najemnine se mi pa zdi pravi fenomen, še posebej za to, ker ko hodim mimo in to počnem kar pogosto, peč ne opazim pretirane gužve. Na tem mestu bom sedaj špekuliral in rekel, da pa je možno tudi, da so ti lokali samo maska za nekaj drugega in so v bistvu samo ene bolj ali manj velike pralnice nezakonito pridobljenih sredstev. seveda za kaj takega nimam kakih dokazov in to zgolj špekuliram, b

V bistvu tema, ki je bila včasih najbolj pisana na tej strani in je v zadnjem času malo zapostavljena a to še ne pomeni, da je tudi šport zapostavljen. Niti najmanj. Je pa malo razlike v tem, da sem včasih vse dosežke meril s kilometri in časom, sedaj pa sicer še beležim tudi te podatke a mi niso več najpomembnejši. Prav vesel sem bil par dni nazaj, ko sem ugotovil da je četrti dan v meseci in jaz sem se v štirih dneh ukvarjal z štirimi različnimi športi. Se pravi en dan tek, en dan crossfit, en dan kolo in en dan tek na smučeh. Če se lahko s čim meri sreča, je to pri meni eno od meril. Kot rečeno pa mi že nekaj časa niso več pomembni športni rezultati, ampak sedaj športam resnično za zdravje, kar pa pehanje za časom ali razdaljo to sigurno ni. Posledica tega je tudi to, da me nič ne boli, če izvzamem kronične težave z peto, ki pa je rezultat prej omenjenega zaganjanja, sem sedaj resnično zdrav in razen tu pa tam kakega muskelfibra zaradi kake nove crossfit vaje ne vem kaj je bo

se v Sloveniji vztrajno širi. Ko sem pred leti kar veliko poslušal tuje podkaste, pa danes komaj sfolgam z vsemi našimi. Zbirka se skokovito veča in za vsak okus se najde nekaj, tako je sedaj pokrita skoraj vsa tematika, od znanosti, športa, recenzije filmov, nadaljevank, knjig, glasba, torej v eni besedi vse. Stalnica na tej sceni je itak mreža Apparatus s svojimi podkasti, ki sta se ji pridružila podkast o košarki, ki ga še nisem uspel poslušati, in pa novi podkast O.B.O.D ., podkast o serijh, filmih in knjigah. Potem je tu SOS odmev , ki ga vodi že legendarni podkaster Slavko Jerič, ki ga poznamo že iz podkasta Številke. Skoraj bi pozabil zanimiv podkast Zakulisje , ki obravnava uspešne podjetniške zgodbe. No zapustil nas je odličen nogometni podkast Ofsajd a voditelj Jaša se je pojavil z novim , to je  Pop n dekl , ki skupaj z še dvema novinarjema Večera obravnava dogodke predvsem v Mariboru.  Med stalnicami pa še vedno zelo visoko kotira Opazovalnica , katere vsebina je

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev. Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico. In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne

bi se lahko reklo obdobju v katerem živimo. V medijih beremo in poslušamo, kako država že ne vem koliko četrtletij zapored ustvarja presežek v proračunu, kako se veča BDP in, da so tudi napovedi za vnaprej vzpodbudne.   Ti isti mediji ponujajo poplavo ponudb za vsemogoče dobrine, od nakupa novih stanovanj, avtomobilov, da niti ne omenjam kupa reklam za vsemogoče, ki vsakodnevno polnijo naše poštne predale. Seveda se to širi tudi po vsemogočih družabnih platformah, ki so pa itak v tem času za večino najrelevantnejša   pot do raznih informacij pa čeravno je od tega velika večina »fejk njus« a nič za to, še vedno se vse lajka pa šera in ne vem kaj še vse. Torej, živimo v času debelih krav. Pa a so res tako debele? Dejstvo je eno, če bi kar na enkrat bila taka blaginja potem bi nas velika večina tistih, ki delamo to najprej občutila na dohodkih, ki si jih z delom zaslužimo. Tako pa že v štartu ugotovimo, da se blaginja že takoj konča, saj ne jaz ne ostali ki jih poznam ne poročajo o k

a skupaj z umetnim bo počas dovolj za spodoben tek na smučeh tud na Rogli. Danes je bilo možno tečt samo še na stadionu, bo pa najbrž že jutri nared malo večji krog cca. 1 km, ki bo dovolj, da se ti ne začne vrtet v glavi od kroženja po stadionu. No mene tud to ne ustavi, slaba ura in pol in skor 20 km je kar OK za prvič v tej sezoni.

še prej pa se lahko malo ozrem nazaj. Kot že nekaj let zapovrstjo je tudi to leto minilo prehitro, to je v bistvu stalnica, ki se mi zdi, da se potencira s starostjo, bolj ko si star hitreje čas drvi mimo. Kar se tiče nas, smo preživeli lepo leto, brez prevelikih pretresov, zdravi smo kot dreni in to na koncu največ šteje, če pa poleg tega še nimaš prevelikih želja, je sreča na dosegu roke. Če se malo ozrem še po športnih dosežkih, lahko rečem, da je za menoj uspešno in produktivno leto. Ker številke že dolgo več niso merilo s katerim merim dosežke je vse skupaj še veliko bolje a, če vseeno malo dam v številke, potem so se te ustavile nekaj pod 7000 km na kolesu, nekaj čez 600 v teku v bistvu je povprečje nekje 11 ur športa na teden. Na koncu pa še malo služba, ki ji čedalje težje rečem kariera. Ko sem imel v preteklih letih občutek, da stagniram, se je sedaj ta prevesil v to, da nazadujem. Ker pa sem rekel, da se bom raznih komentarjev o tem izogibal, ker mi pač to povzroča še

pred koncem leta. Torej še ena v seriji Harija Holea, za vse ki imate radi žanr kriminalk vas tudi ta ne bo razočarala. Tokrat je to Odrešenik, ki je za nas mogoče še malo bolj zanimiva, ker se zgodba prepleta tudi z našo sosednjo državo Hrvaško in vojnimi grozotami Vukovarja.