O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.

Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 

Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sami sebe držijo za "jajca" in se tako bojijo za svoje službe in so nekje v kotu tiho.

In, ker težava o kateri pišem ni tako enostranska, kot si je nekdo lahko dobil predstavo ob prebranem je prav, da se pogleda na problem tudi z druge strani.

Najprej o premalo človeških kadrih s katerimi razpolagajo vodje. To je eden od pomembnih dejavnikov obremenjenosti ljudi v službi. A, vsi vemo, da moderni kapitalizem poskuša vse kako z čim manj ljudi doseči čim več ali pa vsaj spodobne rezultate, očitno se temu ne da izogniti tudi v javnem sektorju. Torej očitno je vodilo nekoga nekje opraviti preizkus, do koder lahko seže krčenje ljudi, ki se jim nalaga v najboljšem primeru enako dela ali še bolje večjo količino dela. Pa, da ostanem pri moji službi. Čeprav se, da vse pretvoriti v številke pa žal nobena analiza ne more z gotovostjo trditi, da bo v torek med polnočjo in četrto zjutraj mir in, da bi lahko takrat v bistvu bil v službi eden, saj če bi se to dalo potem bi lahko trije doma štiri ure spali in bi nas delalo recimo v petek med tretjo in sedmo popoldan šest, ker je analiz pokazala, da je takrat največ dela. A žal ne gre in je ključnega pomena, da je na delu vedno polna izmena, saj se s tem izognemo veliko težavam, v to štejem razne bolniške ali pa nepredvidljive dogodke v družini, ko pač moraš nujno domov pa zaradi tega še vedno delo lahko poteka bolj ali manj nemoteno. Žal pa delamo na minimumu in je vsaka taka odsotnost že velika težava za nadaljnji razpored in že pride do sprememb, ki pa nato sprožijo dodaten plaz nezadovoljstva. Torej mislim, da se tu strinjamo vsi, da bi zadostno število kadra rešilo kar veliko težav.

No potem pa smo tu še mi sami, sodelavci torej. Že iz zgoraj napisanega glede komentarjev se lahko pri nas opazi določen egoizem v smislu, ja saj maš prav, ampak jaz se zarad tega ne mislim izpostavljat. Tudi vzroke sem naštel že zgoraj a ne še čisto vseh. Obstaja še ena težava in to je kolegijalnost. Kaj imam v mislih, gre namreč za to, da se vsi zavedamo kako delo opravljamo in kak delovnik se pač dela, pa ali se res zavedamo. Očitno je kar velika težava pri razporejanju služb tudi veliko ali bolje preveliko t.i. želja po prostih dnevih, kar povzroči to, da potem nekdo drug mora oddelati tisti vikend, nočno itd. namesto tistega, ki bi mu po turnusu pripadala. Ja, vem, vsi rabimo kdaj prost vikend, vsi imamo družine, veliko od nas tudi še majhne otroke a kdaj je treba tudi življenje splanirat okoli razporeda ne samo razpored okoli življenja.

Torej, kot rečeno težava je večplastna in tudi krivec ni samo eden a žal bo pri tem ostalo, kot rečejo "psi lajajo, karavana gre dalje" no v tem primeru je še slabše ker je pes samo eden ali pa mogoče dva. 

In na koncu se tudi sam vprašam a ni bolje skrbeti samo z svojo rit in bit jebiveter.