Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.

K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.  Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z nekaterimi olepšavami a vendar dovolj dobro, da lahko posameznik spozna delo.

Da se vrnem k temi, torej , kljub tem dogodkom ni videti, da bi se kdo od nadrejenih s tem kalj veliko obremenjeval. Dejstvo je da delamo v poklicu, ki nas vseskozi sooča z nepredvidljivimi situacijami, da ena situacija ni enaka drugi. Npr. ko na eni strani nekdo razlaga stranki na prmer zakone, ki so pogosta tema klicev, sploh ko kdo dobi kazen, lahko kolega v istem trenutku sprejema klic o ropu, samomoru, smrtni prometni nesreči, požaru in še bi lahko našteval. Vsaka od teh situaciji pa zahteva od policista, da odreagira čim hitreje, zbere čim več obvestil ob enem pa nudi vso podporo tudi patruljam na terenu, ki jih napotuje na različne kraje dogodkov. V glavnem dogaja se, da se policist ukvarja z nemalo dogodki za katere mora točno vedeti, kdo je tja napoten, kaj se tam dogaja, poskrbeti za varnost policistov na terenu, jih usmerjati in jim nenazadnje nuditi tudi strokovno pomoč pri delu na terenu. Vse te situacije pri človeku povzročajo stres, ki se počasi kopiči a žal ni samo to težava. Potem se tu soočamo še s pomanjkanjem kadrov in tako na enkrat v izmeni, ki je včasi štela pet ljudi, delajo samo še štirje, kar je procentualno kar lep upad in da to še ni dovolj, nastopi še en člen in to je šef z razporedom s katerim nas razporeja v službo.

 Naše delo poteka v 12 urnih izmenah in to v teoriji pomeni oddelaš dnevno, nato sledi nočna in potem si dva dni prost in tako petek in svetek. Žal pa je v praksi to popolnoma drugače. Iz meni znanih in neznanih razlogov se zgodi, da delaš dva dni pa si samo en dan fraj ali pa delaš tri dni ali p recimo petek sobota ponoči, kar je sploh glavni dobitek.

V bistvu smo sedaj pri srži problema, ki je rešljiv, ker na drug strani pač na samo število klicev težko vplivamo, pomanjkanje kadra pa je tudi težava s katero se vse bolj soočajo poklici primerljivi z našim.

Torej smo pri razporejanju služb, kjer pa se močno zatika. Kljub vsem raznim člankom v katerih se piše o škodljivosti nočnega dela se zavedam, da se temu ne da izogniti a se lahko stvari malo omilijo z enakomernim razporejanjem služb, kar pomeni, da je ključen določen ritem, saj s tem vsaj malo negiramo negativne vplive nočnega dela. Ampak tu pa se pri nas kot sem že napisal močno zatika, kar povzroča dodaten stres. Vsi imamo življenje, svoje družine, hobije in ostale obveznosti. A, če človek ne more vsaj malo planirati ali predvidevati služb v naprej, to nemalokrat povzroči slabo voljo tudi doma, da ne omenjam slabe volje na delovnem mestu. Nočem pa na glas govoriti kakšen je učinek na delo pri nezadovoljnem človeku. Da je to v bistvu rak rana naše službe je o tem bil napisan tudi članek na to temo. Če na hitro povzamem je bilo bistvo članka to, da delavci v policiji niso nezadovoljni z delom, ki ga opravljajo, ker to pa s to službo vsak vzame v zakup, veliko je nezadovoljstva z razporedom dela. Majhen citat iz članka »Rezultati so pokazali, da slovenski policisti doživljajo več organizacijskega kot pa operativnega stresa« Mislim, da ta stavek pove vse o nas in o našem delu. Vsi smo se torej pripravljeni spopasti s stresom, ki ga prinese opravljanje poklica, nismo pa toliko pripravljeni na stres, ki nam ga s svojim vodenjem povzročajo nesposobni vodje. Sel članek je na voljo na tej povezavi.

Da na kratko povzamem vse skupaj, stres je tihi ubijalec, ki se ga nihče od nas ne zaveda ali pa se ga, ko obležimo doma in smo prepuščeni samemu sebi. Prav tako se nihče od tistih, ki držijo v rokah niti ne trudijo, da bi to omilili. Po eni strani jih razumem, smo v času, ko samo rezultati nekaj pomenijo, sredstva kako do njih priti pa so nepomembna in, da si naši vodje zagotovijo mir in svoje stolčke ne izbirajo sredstev, kako do teh ciljev priti. Tako, da je na vsakem od nas, da se izborimo za to, da ne postanemo še sami žrtev tega. Zame je dovolj velik opomin misel na moja sodelavca, ki sta podlegla pritisku, ki ga povzroča služba in njena organiziranost.

Jat ne mislim!