JAZ IN...

tako, kot lani tudi letos, sma si privoščila par dni počitnic brez otrok. Letos je najina destinacija bila otok Krk oz. Punat. Plan je bil malo lenariti, malo kolesariti, kaj dobrega pojest, mogoče prebrat kako knjigo ali pa pogledat kako serijo.  In sma, vse našteto.  Prvi dan peški do mesta Krk, dobrih 8 kilometrov. Lepo sma se napešačla, še sreča sma za nazaj ujela avtobus, ker drugače bi nama šlo na trdo po temi nazaj. Naslednji dan sma se vsedla na bicikle in nardila lep krogec po okolici, malo gor malo dol, malo makadam, malo asfalt, vsega je blo. V glavnem lep kolesarski izletek, vseskupaj okoli 3 ure mal manj ko 40 kilometrov in skor 600 višincev. Popoldan sma se z avtom zapeljala najprej do Stare Baške, nato pa še v Baško, kjer za si privoščila fino večerjo. V nedeljo nama je malo bolj kislo vreme spremenilo plane in so kolesa ostala v avtu, sma pa malo več lenarila in dopoldan po kavici pogledala par delov nadaljevanke Crossing. Popoldan pa sma se z avtom ma

prva od treh knjig in ko sem jo prijel v roko me je bila kar malo groza, velika, težka in debela, a se je kaj hitro izkazalo, da bo še prekratka. Prebral, kaj prebral, pogoltnih sem jo v parih dneh.  Knjiga, ki je odstopanje od sedanje moderne literature, opisuje življenje vitezov, tlačanov, župnikov in še koga. Torej je dogajanje pomaknjeno veliko pred nas a kaj kmalu lahko ugotovimo, da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Zgodba je polna spletk, vojn, ljubezni in tudi sexa, je za vse, ki imajo radi Game of thrones. Kot rečeno prva od treh, druga je ravnokar izšla pri nas in je tudi že pri meni.

tema, ki me vedno zanima, predvsem, če je to 2. svetovna vojna. In ker danes knjige velikokrat nadomestijo tudi podkasti, sem na strani renton.si  naletel na zanimiv predlog za poslušanje. Mimogrede, ta stran je zanimiva za vse, ki vas zanimajo dobri filmi, serije in podkasti, velikokrat pa lahko kaj zanimivega izveste tudi o raznih zgodovinskih dejstvih in dogodkih. Pa, da se vrnem k podkastu, torej, serija opisuje življenje meni do sedaj neznanega avstrijskega nacista Ota von Wachtterja .  Opisuje njegovo življenje med in po vojni, še posebej je zanimiv ta del, kako se je po vojni skrival in pa skrivnostno smrt, ki namiguje tudi o vpletenosti obveščevalnih služb t.i. zaveznikov. Vsi ki vas ta del naše zgodovine zanima boste podkast lahko poslušali na vaših aplikacija na pametnih telefonih.

leti sem odtekel enega od moji najboljših maratonskih tekov v času 2 ure 50. Pa ni to zapis s katerim bi objokoval tiste čase ali pa se hvalil z tem kak sem bil dober. No roko na srce ta čas je za rekreativca kar OK. Bolj je na zapis namenjen temu, kaj se se od takrat spremenilo, kar se športa tiče pri meni. Ko so bili tisto časi, ko sem tekel, tekel in tekel, pa so sedaj časi ko počnem še veliko več drugega kot pa, da tečem. A dejstvo ostaja, če bi takrat imel glavo na tem mestu, kot jo imam danes, bi še vedno lahko tekel maraton v spodobnem času, tako pa je realnost sedaj ta, da moja noga dopušča teke do 10 kilometrov z v najboljšem primeru hitrostjo nekje 45 minut za to razdaljo, realno pa mogoče še kako minuto več. Ja, če človek pač gre z glavo skozi zid včasih ugotovi, da je zid le trši kot glava in, da se je na neki točki treba predati. Jaz sem se malo prepozno, kar me je stalo kronične poškodbe, ki je rešljiva le z operacijo, ki bi mi najbrž prinesla tek brez bolečin, ni p

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem. Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času.  Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobr

tretja in za enkrat zadnja v vrsti knjig Joakima Zanderja. Tudi ta ostaja zvesta v slogu pisanja, saj tudi tu pisatelj nenehno preskakuje med prizorišči, ki pa jih je v tej knjigi še najlažje slediti, ker niso tako zelo časovno odmaknjena. Tudi junaki ostajajo isti z malim dodatkom novih.  Torej obeta se vam zopet nova napeta zgodba, ki vas bo priklenila zraven knjige in vam ne bo pustila oddiha vse do konca.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva. K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.   Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisan