Slovo
je vedno težko, ko pa vem, da je to slovo zadnje in za vedno mi je še toliko težje.
V teh dneh se poslavljamo od Stare mame in hudo mi je pri srcu ob enem pa sem srečen, saj mi bo ostalo veliko lepih spominov, spominov, ki me vežejo na najlepši del življenja, na moje otroštvo. Veliko krat je bila prav ona tista, ki sem jo zjutraj prvo videl, ko naju je s sestro zbijala, da nisva zamudila šole in velikokrat tudi prva, ki sem jo doma videl spet, ko sem se vrnil s šole. Bila je tista, ki se poskrbela, da nisva bila lačna in žejna, predvsem pa, da sva imela varstvo do prihoda staršev iz službe. Nepozabne so dišeče štručke kruha, ki sva jih bila vedno deležna, ko se je pekel kruh in pa topla krušna peč na kateri smo se tako radi pogreli. Zdaj bi lahko pisal cel dan, ker misli mi kar vrejejo na dan, toliko je tega.
Vem, da si v najlepšem delu nebes in da gledaš na nas, naj to ne bo zbogom, ampak nasvidenje, saj vem, da se nekoč ko bo prišel čas ponovno vidimo.