JAZ IN...

danes kaže toplomer ali bolje rečeno mrazomer. Zima je letos tudi v dolini taka, kot je treba. Skoraj cel teden je po malem snežilo in tako po moje nasnežilo okoli pol metra snega v Mariboru, kar je po moje kar lepa količina. Men je super, sicer se je treba malo prilagodit razmeram a ni sile, pač malo dlje časa traja pot kake druge panike pa ni. Kar se tiče športnih aktivnosti je kljub veliki količini snega tek na smučeh malo ob strani, je pač treba počakat, da se stanje umiri, no ampak danes popoldan bom šel mal pogledat kako je stanje na Rogli. Sem pa vesel, da mi uspeva it dvakrat na teden odtečt en krog, kar je za enkrat okoli 8 kilometrov, včasih malo več, drugič malo manj. A mi gre dobro, tud tetiva ne protestira preveč. Z kilometrino sem že na tretini vseh tekov, ki sem jih odtehel skozi celo leto lani, pa tudi tempo je kar ok, čeglih se z njim preveč ne obremenjujem. Drugače pa stalnica kettlebeli in TRX ter ostale vaje, ki jih pridno delam. Ko sem zadnjič takole malo pre

pa razmišljam o tem kako bi se čim prej spravu v penzijo. Ja in vem, da to ni prav, še bolj pa vem, da nisem edini, ki tako razmišlja. Zakaj je tako pa je razlogov kar veliko. Pa, da začnem malo na drugem koncu. Zadnjič sem poslušal podcast Vroči mikrofon in v njem je bila debata o staranju delovne sile in o tem, da je vedno večji delež starih zaposlenih, pa tudi o tem, kako so starejši težko zaposljivi pa čeprav so zdravi, šolani in polni delovnih izkušenj.  A kaj staro populacijo in pa tudi mlajšo sili k čimprejšnji upokojitvi? Razlogov je veliko a, da ne govorim nekaj na pamet bom poskusil opisati, kako je tam kjer delam jaz. Kaj so razlogi zaradi katerih že sedaj razmišljam o tem, da bi se čim prej spravu v penzijo. Delam delo na katerem sem pogosto izpostavljen različnim vplivom, naprimer vremenskim ali sem recimo v stiku z ljudmi, ki največkrat potrebujejo pomoč in so v nekakšni krizi, situacije v katerih sem jih je nemogoče v naprej predvideti, v glavnem kup stvar

zime se šele kaže in za to za vse tiste, ki niste preveč navdušeni nad snegom in vas ne vleče preveč ven, dve novi no bolje rečeno ena nova in eno nadaljevanje. Prva, ki ima zanimivo vsebino in jo bi priporočal je nadaljevanka Counterpart , zanimiv preplet znanstvene fantastike in vohunske zgodbe, da se zgodba dogaja v paralelnih svetovih, bo najbrž dovolj, da koga pritegne, da si zadevo ogleda. Druga pa je že peta sezona Homeland a, ki se je vmes malo izgubil a je bila prejšnja sezona spet kar za pogledat, bomo videli kaj bo prinesla peta. Prva dva dela zgledata obetavno. No pa še na brzino ena knjiga, tokrat spet Skandinavska. Krimič Mesto kozarcev, kot vsi iz tega dela Evrope ne razočara, za vse tiste, ki se vam ne ljubi gledat TV in bolj uživate ob knjigah. Zgodba se začne ob najdbi trupla a poleg samega raziskovanja dobimo še osebno zgodbo glavnega junaka, ki ima poleg dela tudi zasebno življenje, ki je ve prej kot nezakomplicirano.

je vedno težko, ko pa vem, da je to slovo zadnje in za vedno mi je še toliko težje. V teh dneh se poslavljamo od Stare mame in hudo mi je pri srcu ob enem pa sem srečen, saj mi bo ostalo veliko lepih spominov, spominov, ki me vežejo na najlepši del življenja, na moje otroštvo. Veliko krat je bila prav ona tista, ki sem jo zjutraj prvo videl, ko naju je s sestro zbijala, da nisva zamudila šole in velikokrat tudi prva, ki sem jo doma videl spet, ko sem se vrnil s šole. Bila je tista, ki se poskrbela, da nisva bila lačna in žejna, predvsem pa, da sva imela varstvo do prihoda staršev iz službe. Nepozabne so dišeče štručke kruha, ki sva jih bila vedno deležna, ko se je pekel kruh in pa topla krušna peč na kateri smo se tako radi pogreli. Zdaj bi lahko pisal cel dan, ker misli mi kar vrejejo na dan, toliko je tega. Vem, da si v najlepšem delu nebes in da gledaš na nas, naj to ne bo zbogom, ampak nasvidenje, saj vem, da se nekoč ko bo prišel čas ponovno vidimo. 

so novi copati, ki sem si jih kupil za tek. Je že res, da so moje silne kilometrine že zdavnaj zgodovina a, kot rečeno grem vsaj enkrat pa le tečt na teden in zato mi pač pripadajo vsake tolko tud kaki novi copati za tek Tokrat sem se odločil, da sprobam z HOKA Clifton 3. Sicer nisem ravno popolnoma seznanjen z trendi in modnimi muhami v teku. Je pa ta copat odmik od minimalističnih copatov, ki so se propagirali v preteklosti. Debel podplat in blaženje a samo 5 mm padec med peto in prsti, to je na grobo opis copata. Če pa začnem na začetku, pa sem mislu, da so mi poslali prazno škatlo, ko sem jo prijel. Najbrž malo tudi za to, ker slike dajejo občutek, da bo to neka tako težkega kot cokle pa je realnost taka, da so to eni lažjih copat kar sem jih do sedaj obul. Pretekel sem tudi prvi krogec z njimi, dobrih 8 kilometrov in občutek res fajn. Copati mehki a ni tako, da bi se kar pogrezali, kot sem si mislil, da se bodo.  Glede na kilometrino, ki jo jaz delam zdaj me bodo zdr

na Rogli smo spet lepo izkoristili, za vse sorte dejavnosti na snegu, od sankanja, smučanja in teka na smučeh. Sem kar malo crknjen po takem dopustu, pa čeprav me je lanska izkušnja dobro izučila, da pretiravanje ni dobro. Tako sem zjutraj odtekel dobro urco pa pol pa smučeh potem pa z otrokoma smučal, vmes pa tud dost počival. Ja res se ne naveličamo snega in Rogle, jaz sem do danes bil na snegu v tej zimi že 43 krat. Bilo je kar fino mrzlo. Miha je osvojil tud Mašin žago in pa sedežnico. Snega pa tolko, da se da tud fine luknje kopat.

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev,