JAZ IN...

me je opomnila knjiga, ki sem jo prebral pred kratkim, gre za knjigo Tetovator in Auschwitza. Zgodba, ki opisuje življenje v koncetracijskem taborišču in se le malo dotakne grozot, ki so se tam dogajale. Gre bolj za ljubezensko zgodbo med Laletom ni Gito, poleg tega a opisuje kako iznjadljiv si moral biti v tistih časih, da si si lahko vsaj malo oljašal življenje.  Knjiga ni kak pisateljski presežek a se zgodba prebere na mah.

je čas, da potegnemo počasi črto za preteklo leto, a prej še malo o dogajanju v zadnjem časi.  Najprej to, da smo menjali avto, sprememba je konkretna saj smo šli kar konkreten razred višje z nakupom Kie sportage. Smo pa že imeli nekaj težav z vozilo, saj prejšnji petek kar ni hotel vžgati in smo ga že vozili z avto vleko. Razlog zakaj je prišlo do tega je bolj ali manj neznanka, saj računalnik ni pokazal napake, edina pametna razlaga, da je bilo nekaj narobe z gorivom, saj je po dobre pol ure v topli delavnici avto vžgal in sedaj deluje normalno. Za nami je še drugi krog volitev, ki je prinesel nekaj zanimivih rezultatov, v Mariboru povratek Kanglerju ni uspel, v Kopru se poslavlja Popovič, na Ptuju so dobili Županjo, v Radencih pa Leljaka (še en zapornik) v glavnem na lokalnem nivoju se lahko dogajajo čudne stvari in nimajo nobene prave zveze z državno politiko njenimi razmerji. Tud "fureš" smo spravli pod streho in skrinjo nafilali z mesom, tako, da smo pripr

Bi se lahko reklo stanju po prvem delu lokalnih volitev v štajerski prestolnici. No, med tem, ko nam je bilo bolj ali manj jasno, da dosedanji župan pač nima realnih možnosti, saj razen propadlih poslov s Kitajci in nelegalnega odra na Dravi ni naredil kaj veliko, na drugi strani gresta v drugi krog dve zelo različni osebi. Zmagovalec prvega kroga, oseba, ki do pred kratkim velik del meščanov ni vedela za njega, podjetnik, ki ima podporo določenega političnega kroga za katerega nihče ne ve kaj v bistvu lahko pričakuje. A vseeno volilni izid ne preseneča, saj je na splošno znano, da je politično stanje v Sloveniji tako slabo, da se vedno iščejo alternative v novih obrazih in je to v bistvu samo odraz stanja države. Na drugem mestu pa oseba v katerega so metali tlakovce pa ne samo to eni so bili pripravljeni zažgati mestno hišo in uničevati premoženje, vse za to, da se hudiča izžene z mestne oblasti. Nebi veliko komentira a ker sem po službeni dolžnosti prisostvoval dogodkom,

No za ene sigurno slednje, v bistvu je stolček v občinskem svetu lep način kako z malo muke priti do dohodka za na primer pokritje obroka za avto ali kaj podobnega. Seveda so sedaj vsi ti silni kandidati, ki te dni kar skačejo z ekranov računalnikov in telefonov rekli, da je seveda to le natolcevanje, da njim gre izključno za ljudi in za njihovo blagostanje. Ko sem že pri FB in ostalih platformah socialnih omrežij, ima od tega največ naša narava, ki je hvaležna, da se več tako ne smeti in, da sedaj te smeti nastajajo večinoma v kibernetskem svetu. No, da se vrnem k našim potencialnim rešiteljem v lokalnih skupnostih, ti bodo delali seveda samo in izključno za dobrobit sovaščanov ali someščanov in bi to v bistvu počeli volontersko, no če pa se za to tud kaj plača, pač naj bo. Seveda je vsem, ki znamo malo razmišljati jasno, da so vse to le prazne obljube za katere nikoli nihče ne odgovarja in le v ekstremih, kot je bil pred leti Kangle se ulica zgane in koga odstavi. S tem, da sem

sem začel z učenjem harmonike, ker je za to edina prava in tudi najhitrejša pot, sem začel obiskovati Svet glasbe in Tadej je res pravi virtuoz na harmoniki, ki zna enostavno razložiti zadeve. Se mi zdi, da kar dobro napredujem in od ljudskih sva zdaj prešaltala na Slaka. V glavnem na spisku imam že 10 pesmi, ki jih zašpilam skor gladko. Sem pa dva dni nazaj prinesel domov še čisto mojo harmoniki, prava lepotica, ki sta jo sprobala dva mojstra in pravita, da sem opravil odličen nakup.

se počasi poslavljamo od našega avtomobila. Služil nam je več kot odlično, z nekaj malo šraufanja, kot pač je pri vsakem avtu a nič drastičnega smo prevozilo nekaj čez 175.000 kilometrov. Kot rečeno, nikoli nas ni pustil na cedilu, dobival je redno tisto, kar avto rabi a nikoli ga nismo crklali. Tako nam je preselil celotno stanovanje, pa pripeljal marsikateri kos, ki ga drugi avti ne zmorejo. Ko smo mu vgradili plinsko naprava nas tudi z trošenjem denarja za gorivo ni več tolk matral. No ko sem glih pri avtih, ki so predelani na plin, lahko zatrdim, da je to odlična investicija, ki se hitro povrne in je dolgo hvaležna. Mi nismo imeli ene same težave zaradi te predelave, je pa vedno veselje ko greš tankat, plačaš kakih 30 evrov in se voziš 600 kilometrov. V glavnem upamo, da nam bo tudi naslednik v takšno veselje in, da bo čez okoli osem let spet deležen take pohvale. Čaka ga težka naloga.

nas popelje malo naprej po zgodovinskem dogajanju. Mesto Kingsbridge raste, prebivalci pa se še vedno ukvarjajo z vsemogočimi težavami. Kar nekaj junakov je potomcev, ki so bili glavni liko v prvi knjigi in tudi talenti so se podedovali.  Seveda pa tudi tu ne manjka spletk in raznih igric, ki jih igrajo nekateri, da bi bili na takšni ali drugačni oblastniški funkciji.  Z nestrpnostjo čakam še tretjo knjigo.

tako, kot lani tudi letos, sma si privoščila par dni počitnic brez otrok. Letos je najina destinacija bila otok Krk oz. Punat. Plan je bil malo lenariti, malo kolesariti, kaj dobrega pojest, mogoče prebrat kako knjigo ali pa pogledat kako serijo.  In sma, vse našteto.  Prvi dan peški do mesta Krk, dobrih 8 kilometrov. Lepo sma se napešačla, še sreča sma za nazaj ujela avtobus, ker drugače bi nama šlo na trdo po temi nazaj. Naslednji dan sma se vsedla na bicikle in nardila lep krogec po okolici, malo gor malo dol, malo makadam, malo asfalt, vsega je blo. V glavnem lep kolesarski izletek, vseskupaj okoli 3 ure mal manj ko 40 kilometrov in skor 600 višincev. Popoldan sma se z avtom zapeljala najprej do Stare Baške, nato pa še v Baško, kjer za si privoščila fino večerjo. V nedeljo nama je malo bolj kislo vreme spremenilo plane in so kolesa ostala v avtu, sma pa malo več lenarila in dopoldan po kavici pogledala par delov nadaljevanke Crossing. Popoldan pa sma se z avtom ma

prva od treh knjig in ko sem jo prijel v roko me je bila kar malo groza, velika, težka in debela, a se je kaj hitro izkazalo, da bo še prekratka. Prebral, kaj prebral, pogoltnih sem jo v parih dneh.  Knjiga, ki je odstopanje od sedanje moderne literature, opisuje življenje vitezov, tlačanov, župnikov in še koga. Torej je dogajanje pomaknjeno veliko pred nas a kaj kmalu lahko ugotovimo, da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Zgodba je polna spletk, vojn, ljubezni in tudi sexa, je za vse, ki imajo radi Game of thrones. Kot rečeno prva od treh, druga je ravnokar izšla pri nas in je tudi že pri meni.

tema, ki me vedno zanima, predvsem, če je to 2. svetovna vojna. In ker danes knjige velikokrat nadomestijo tudi podkasti, sem na strani renton.si  naletel na zanimiv predlog za poslušanje. Mimogrede, ta stran je zanimiva za vse, ki vas zanimajo dobri filmi, serije in podkasti, velikokrat pa lahko kaj zanimivega izveste tudi o raznih zgodovinskih dejstvih in dogodkih. Pa, da se vrnem k podkastu, torej, serija opisuje življenje meni do sedaj neznanega avstrijskega nacista Ota von Wachtterja .  Opisuje njegovo življenje med in po vojni, še posebej je zanimiv ta del, kako se je po vojni skrival in pa skrivnostno smrt, ki namiguje tudi o vpletenosti obveščevalnih služb t.i. zaveznikov. Vsi ki vas ta del naše zgodovine zanima boste podkast lahko poslušali na vaših aplikacija na pametnih telefonih.

leti sem odtekel enega od moji najboljših maratonskih tekov v času 2 ure 50. Pa ni to zapis s katerim bi objokoval tiste čase ali pa se hvalil z tem kak sem bil dober. No roko na srce ta čas je za rekreativca kar OK. Bolj je na zapis namenjen temu, kaj se se od takrat spremenilo, kar se športa tiče pri meni. Ko so bili tisto časi, ko sem tekel, tekel in tekel, pa so sedaj časi ko počnem še veliko več drugega kot pa, da tečem. A dejstvo ostaja, če bi takrat imel glavo na tem mestu, kot jo imam danes, bi še vedno lahko tekel maraton v spodobnem času, tako pa je realnost sedaj ta, da moja noga dopušča teke do 10 kilometrov z v najboljšem primeru hitrostjo nekje 45 minut za to razdaljo, realno pa mogoče še kako minuto več. Ja, če človek pač gre z glavo skozi zid včasih ugotovi, da je zid le trši kot glava in, da se je na neki točki treba predati. Jaz sem se malo prepozno, kar me je stalo kronične poškodbe, ki je rešljiva le z operacijo, ki bi mi najbrž prinesla tek brez bolečin, ni p

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem. Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času.  Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobr

tretja in za enkrat zadnja v vrsti knjig Joakima Zanderja. Tudi ta ostaja zvesta v slogu pisanja, saj tudi tu pisatelj nenehno preskakuje med prizorišči, ki pa jih je v tej knjigi še najlažje slediti, ker niso tako zelo časovno odmaknjena. Tudi junaki ostajajo isti z malim dodatkom novih.  Torej obeta se vam zopet nova napeta zgodba, ki vas bo priklenila zraven knjige in vam ne bo pustila oddiha vse do konca.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva. K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.   Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisan

letos, ki sva se jo udeležila s Tatjano je bila v Konjicah. V bistvu tek na domači trasi, ki jo poznam do milimetra saj sem na njen pretekle po moje par tisoč kilometrov še v mojih najboljših tekaških časih. No res z eno razliko, da sem sedaj tekel malo obratno kot ponavadi za treninge. Lepa prireditev, kateri je pomagalo tudi lepo jesensko vreme.  Ker nimava nekih tekmovalnih ambicij je bil mogoče edini cilj za malenkost izboljšat čas iz Radenc letos, kaj več pač ne. In na koncu se je tako tudi izteklo, čas malenkost pod 51 minut in to je to za lep nedeljski dopoldan. Sam bi mogoče lahko iztisnik par minut bolje kaj velik pa roko na srce tud ne. In to je to, kar se tiče udeležb na uradnih tekih za letos. Še ena iz štarta, nekaj utrinkov pa se najde tud na Instagramu.

sem si pa umislil tole. Seveda sem si jo za začetek sposodil in pa seveda najdel tudi učitelja, ki mi bo pokazal kako se s te reči spravi kaj takega, kar lahko poslušajo tud drugi, brez prevelike bolečine za ušesa. No samo samo igranje niti ni tak strašno težko dokler ni treba dodat basov, tam pa se stvari malo zapletejo. No malo je blago rečeno, za enkrat se kar fejst zapletejo, ampak glede na to kar lahko vse preberem mi kak  mesec ali mogoč celo dva, drgnjenja basov ne gine, ampak ni predaje. Drgač pa je jesen za enkrat lepa, res je, da so se poletne temperature umaknile a sonce še ustraja tako, da je prav fino zunaj.  Tule je ena iz današnjega Pohorja, s kolesom seveda.

in to skupaj s ženko. No za to sma tudi kupila še nega gorca, da boma lahko skupaj šla na kako kolesarjenje. In kaj je bolj primernega kot vzpon na Roglo. Za začetek pa kar na Roglo. Izbrala sma traso čez Ljubnico do Sv. Vida, naprej na Skomarje in potem do Rogle. Trasa je malo daljša in ne tako ekstremna a je vseeno treba priti do vrha. In za prvič sma opravila z odliko, v malo več kot dveh urah sma bila na vrhu in to brez postankov.                    Trasa je super, saj ni veliko prometa in postreže tudi z lepim makadamom. Mašine na cilju. Pa še drugi dve mašini na cilju.

iz zbirke o rimskih bojevnikih, ki jih je napisal Simon Scarrow sem predelal. Lahkotno, zabavno in na trenutke tudi zelo napeto branje. Za mene so vse knjige dobre, zgodba v nobeni ne razočara z opisom bitk in spletk v takratnem Rimskem imperiju. Glavna junaka sta iz dela v del boljša, bolj pretkana in imata bolj dodelan karakter. Torej za vse, ki ste se naveličali modernih kriminalk je to pravo čtivo za vas, popotovanje v čas Rimljanov, smrdljivih četrti, pocestnic, slabega vina in vojaških bitk, ter raznih spletk. Celotna zbirko najdete na tej povezavi . Pa še nekaj o zadnji knjigi, ki je izšla pred kratkim. V njej je za razliko od prejšnjih, ki se dogajajo v eni od provinc imperija dogajanje postavljeno v sam Rim, glavna junaka sta spet vpletena v kopico spletk, ki privedejo do tega, da si rimski vojaki spopadejo med seboj.

lahko pa probamo spravit na minimum. Ja govorim o razni plastiki, ki se v ogromnih količinah kopiči doma in nato v smeteh. Sicer se trudimo z ločevanjem a se mi zdi, da je količina razne plastike prevelika, zato se je naša družina odločila, da spravimo to vrsto embalaže na minimum.  Prvi ukrepi so sledeči, nič več kupovanja pijač v plastenkah, od sedaj naprej uporabljamo steklenice za večkratno uporabo, pijačo pa delamo doma. Razne sokove in ledene čaje, tre kombuača bo pijača od sedaj naprej. Mleko bomo kupovali na mlekomatu in jogurte delali doma, pivo kupujemo samo še v steklenicah. To je nekaj prvih ukrepov. Kar se tiče raznih nakupovalnih vrečk že dogo več ne kupujemo plastičnih, pač pa nakupljeno robo prinesemo domov v vreči za večkratno uporabo ali pa v nahrbtniku, jaz pa imam skoz vrečko za nakupovanje pri sebi, tako, da nikoli ne kupim nove v trgovini. Torej nekaj prvih ukrepov smo sprejeli, kako bomo dodajali in napredovali poročamo sproti.

ali poskusi iz obupa... Ne vem čisto točno za kaj gre, ko gledam vso to mučenje za vstop na oblast. Očitno je resnica samo ena "oblast je slast" in to je edino vodilo, ki vodi vse te ljudi, ki se tako pehajo za njo. Vse to pa očitno ne moti volilnega telesa, ki je tako že čisto malo in bo, kot zgleda v prihodnosti še manjše. Očitno je gospodarska rast in konjunktura pač dovolj velik razlog za apatičnost ljudi.  Pa je res tako dobro v tej državi? Ja enim očitno je še predobro, višajo se socialni transferji, vse več imamo priseljencev, pa pri tem ne mislim na migrante, ampak na te legalne priseljence, ki se množijo pod t.i. združitvijo družine in uspešno črpajo ali bolje rečeno izčrpavajo državno blagajno. Po drugi strani pa ta ista blagajna zateguje pas, gre za ljudi, ki so 40 let delali v tej državi in so sedaj na robu preživetja in imajo eni maj penzije, kot dobijo drugi socialne pomoči. Očitno je država pač aparat birokratov, ki samo kopičijo izpolnjene obrazce in zad

še bolj pa sparina je tista, ki me ubija tele dni. Res je nisem narejen za vročino, še manj za sparino, suhe vročine itak ni v naših krajih, skoz neka vlaga v luftu in tako sem danes ožel po moje liter švica z majce, še kak liter pa je stekel po poti. Ampak kaj čemo, tak pač je vsemu se je treba prilagodit. Nam je pa prejšnjo soboto končno uspelo prit tud do Radelj, no jaz sem seveda šel do tja s kolesom. Ni pa šlo čisto gladko, saj sem zjutraj hotel mal napumpat gumo in glej skor pri koncu pihne zrak ven. Hja si misli, je šla zračnica, kaj čemo, pač zamenjam ekspresmo, ker to pa res ni neka umetnost, hočem napumpat in kaj ugotovim, da ni zračnica, ampak šlauh na pumpi, na katerem je nastala luknja. In seveda se stvari zakomplicirajo, odšraufam šlauh, pol pa najprej muka kako dobit ven neko plastiko,, ki je vtaknjena not, pol mi rata, ga odrežem, pa ne gre tista plastika nazaj not, tak da ga ne morem več pršraufat na pumpo in tak kake pol ure, ko mi končno rata. No sem se prešvic

kriminalk izpod peresa Joa Nesbo. Tokrat ni nadaljevanje zgodbe o detektivu Hariju Holu, ampak gre za samostojno zgodbo, ki pa bi kaj lahko dobila tudi nadaljevanje. Na kratko, kriminalna zgodba, ki opisuje zavoženega sina, ki začne iskati pravo resnico o svojem skorumpiranem očetu, ki je delal kot policist. V celotnem zapletu sodeluje tudi policist, ki odlično pozna njegovega očeta in bolj, kot da ga poskuša ujeti, mu poskuša pomagati, da doseže svojo pravico. A tudi ta zgodba se na koncu malo zaplete a ima kljub vsemu srečen razplet, kako pak...

bi lahk bil slogan tega tedna. rejšnji teden sem skoču v knjižnico o neko knjigo in ker je deževalo sem malo pospešil čez cesto in med tem nevede izgubil telefon. No ko sem se zavedal, da telefona ni doma in sem šel po isti poti nazaj, sem ga najdel na cesti, obrnjenega na zaslon, ki je bil zdrobljen. Predvidevam, da ga je nekdo še malo povozil, ker je tudi plastični etui bil delno snet z njega. V glavnem, zadeva je še delala a ne za dolgo tako, da sem bil prepričan, da bo kaj malo možnosti za oživljanje.  Približn tak je zgledala zadeva. V glavnem nič kaj obetavno, in tako mi pač ni preostalo drugega, kot, da grem iskat nekaj novega. Ker sem pač zagovornk Appla sem pač vedel, da bom pač kupil drugega I phona in po pregledu bolhe kaj hitro ugotovil, da X-i nimajo nič kaj manjšo ceno, kot če ga grem sam kupit operaterju. Neverjetno pa je to, da so v celem Mariboru imeli samo enega pri Telemachu in, da očitno aparatki, ki niso prav poceni gredo kot za med. V glavnem tako sem p

ki ga imam predvsem v dopoldnevih med tednom, ko nisem v službi ne namenjam samo športu, še zdaleč ne, šport je samo eden od ventilov, ki mi pomagajo, da lažje preživim, je način, ki ga priporočam vsemu, da iz sebe spravijo energijo, ki se nabira v njih in se potem navzven izraža v vsemogočih traparijah, ki jih ljudje počnejo tako in drugč. Pa verjemite, da ne govorim na pamet, ko povem, kaj vse folk pač počne... Torej svoje trenutke, ki jih imam v prostem času preberem, kot je vsem jasno, ki tole kdaj pa kdaj pogledate, namenim dobri knjigi. V večini se ne spuščam v kakšne težke teme, sem pa odprt za različne žanre in tako preberem marsikaj. Spremljam par vlogerjev, no pravzaprav točn dva, to je Komotar , ki je tak car, da adijo, še posebej, ker dela vloge o avtih, ki meni niso neka huda stvar, ampak njegovih vlogov že kako leto ne zamudim. Tako doživeto in sproščeno, kot on to dela, res svetovno. Drugi pa je Jocohud in njegova stvar, ki prav tako na smešen način predstavlja sk

bestseller. Avtorica je vsem, ki spremljamo nacionalko Mojca Širok , ki se redno javlja z Italije. Knjiga na katero je treba v Mariborski knjižnici čakati kake tri do štiri mesece pa je Pogodba. No e dobro, da je treba čakati tako dolgo, ker sem med čakanjem prebral še njeno prvo knjigo, ki je v bistvu bolj dokumentarec v pisani besede in je sestavljena iz pogovorov z ljudmi predvsem iz Italijanskega juga, ki vejo veliko o tamkajšnjih mafijah, in tko podrobno opiše ustroj teh organizaciji in borbo prot njim, ter cel kup ljudi, ki so v tej borbi zgubili življenje. Naslov te knjige je Oblast brez obraza. Sedaj pa k zadnji knjigi Pogodba, ki pa je v bistvu krimič, ki opisuje Rimskega protimafiskega policista, ki raziskuje umor ali bolje rečeno več umorov, ki pa so vsi povezani z mafijo. Še dobro, da sem pred tem prebral Oblast brez obraza, ker je v tem krimiču kar nekaj referenc iz te knjige. Nedvomno je to slovenski best seler in knjiga, ki se lahko kosa z vsakim tujim avtorjem teh

dopust, kot se temu reče je žal že za nami. A, ker je vsega lepega enkrat pač konec smo, ko to pišem že doma in že spet hodimo v službo, no tisti del družine, ki je služboobvezen...  Kar pa se tiče dopusta, destinacija na morju enaka, kot lani, se pravi Dugi rat pri Omišu. Kraj nas je navdušil lani z lepo plažo, in mirno okolico. Ker pač ne iščemo prostora za nočne žurke je kraj, kot idealen za nas. Se je pa izkazalo, da je ta termin še boljši, kot lanski, ko smo bili tu v drugi polovici avgusta. Manj je turistov v tem času in zelo zanimiva stvar, sonce sije pod takim motom, da ni direktnega popoldanskega udara na balkone popoldan. Kar se tiče ostalega ima mestece vse kar rabimo, pekarno, trgovini in pa otroško igrišče ter igrišče za košarko in nogomet. Omiš pa je 4 kilometre stran, tam pa je vse in še preveč, od lokalov nabitih s turisti, do lunaparka... Kar se tiče sporta, jaz že nekaj let puščam bicikl doma, ko gremo na morje, seveda pa seboj vzamem kettl in pa tekaške

je za nami, poletje je na vrhuncu. Med tem, ko se večina zabava ob gledanju svetovne prvenstva v nogometu, med katerim vidim, da smo že spet vsi trenerji, se naši politiki sestajajo in začenja se kuhna in razdeljevanje položajev. Najprej se bo boj razvnel za položaje v parlamentu, kdo bo zasedel razne funkcije od predsednika, do raznih komisij, ki so bolj kot ne same sebi namen, verjame pa, da prinašajo določene dodatke k plači.  Pa pustimo politiko, otroci so danes še zadnjič šli v šolo, začenjajo se počitnice. Najbrž so marsikje tega bolj, kot otroci veseli starši, ki jim bo prihranjeno sedenje za zvezki skupaj z otroci. Mi imamo za enkrat sreči, Živa obvladuje zaenkrat stvari brez naše pomoči, kaj nas čaka v prihodnosti a bomo videli. Kot vsako leto bomo mi takoj jutri odšli na prvi dopust, da se vsi skupaj malo odklopimo in, da smo res skupaj. Letos za spremembo gremo prvo na morje in nas pol v avgustu čakajo še Moravci, tako, da smo samo zamenjali vrstni red, lokacija

tisto, ki ga letos napadam z gorcem. Namreč sem se opogumil in se podal še na drugo stran Drave in začel raziskovat hribčke še na tej strani. Je kar malo žalostno, da sem že 10 let v Mariboru pa še nič kaj ne poznam teh koncev, no sedaj bo drugače, saj sem najmanj enkrat na teden v teh koncih in malo raziskujem.  Pravzaprav je prav zanimivo, da niti ne rabiš z mesta pa lahko že kolesariš po hribčkih, namreč vzpon na Piramido in nato od tam naprej proti Ribniškemu selu ponuja kar lepo vožnjo z gorskim kolesom in tudi kar nekaj makadama.  Nato naprej do Kamnice in nato lahko iz dveh smeri do Urbana, do katerega je tudi kar lep breg in se pulz pošteno dvigne, pa nato nekaj spusta in zopet gor do Gaja pa od tam do koče na Tojzlu. Nato pa povratek in zopet spust in, če še ni zadosti še vzpon na Žavcarja. Varjant je kar nekaj, no vsaj tistih, ki sem jih jaz do sedaj prevozil, pa še imam nekaj rezerv.  V glavnem ponavadi si vzamem dve urce časa in vedno mi uspe naredit čez jurja viš

tokrat iz Islandije, 10 delov, nadaljevanka Trapped v angleškem prevodu. Glih berem, da najbolj popularna nadaljevana na Islandiji. Tud meni se zdi vredna ogleda, zato se je našla na tem seznamu. Mogoč sem malo pristranski, ker se pač nikoli ne naveličam lepot severa, ampak ne gre samo zato, res je vredna ogleda, krimič , ki se počasi in lepo razvija in to v mestecu, kjer vsi vsakega poznajo. Torej, če vam včasih prija kaka urica za sprostitev, potem je to prava nadaljevanka za vas. Aja pa še nekaj, TU je novica o tem, da prihaja tudi druga sezona, nekje v zimi 2018/19. vir: IMDB

počasi preklapljamo. In, ker so ti poletni dnevi še posebej ko je taka sparina, kot je zadnjih nekaj dni v bistvu taki, ko si želimo, da čim prej minejo, se zato tudi nič pametnega ne dogaja. Lahk bi rekli v stilu "kuča posos, poso kuča".  Pa, ker ni kaj pametnega rahla obnova športnih aktivnosti v tej pomladi. Kolesa obratujejo na polno, kot se za ta cajt spodobi, kilometrina je že krepko čez 2 jurja, kar se tiče teka, sem padu zdaj na bolj 1 krat tedensko, kaj pa naj, če pa je bolje na kolesu, ampak enkrat tedensko pa ziher grem laufat. Kettlebelli pa standardno, pred tekom pa še bodiweit. Torej migamo po planu, edino kar bi blo dobrodošlo, je kakih pet kil manj, pol pa bi blo super. Mogoč tud to z mal discipline rata. Tako, drgač pa nič posebnega, druga polovica bo namenjena prvemu dopustu na morju, vsi že komaj čakamo pravega odklopa in se veselimo Dalmacije.  Edino omembe vredno kar mi je uspelo, da sem nabral lep pisker gozdnih jagod, ki so zame edine prav

sma pa letos s Tatjano rekla, da grema spet malo odlaufat "uradno" en tek in ker je 21 km malo preveč, 5,5 mal premal, je 10 km ravno prava razdalja za to kolk pač tečemo. Nekih posebnih ciljev ni bilo, tak recimo prit pod uro v cilj, no Tatjana si je želela pod 55 minut, na koncu pa je šlo kar spodobnih 52:23, kar sploh ni tak slabo glede na to, da pač tečemo samo mal tu pa tam, da pač presekamo med kakimi drugimi treningi. Glede na to, da ni blo pretiranega trpljenja bo mogoče naslednji pa že pod 50 minut.

najprej Jo Nesbo, nesporni kralj skandinavske kriminalke in, ker ne vem točno katero sem že prebral in katero ne je bila tokrat na sporedu zgoda z naslovom Ščurki. Harry je tokrat v Bankoku, kjer je na sledi morilcu veleposlanika. Če je prav klasični krimič, a je druga popolno nasprotje, gre za preplet zgodbe 100 letnika, ki je za 100-i rojstni dan splezal skozi okno in odšel malo v svet. V bistvu spoznamo, da je to le še ena od avantur glavnega junaka. Knjiga ponuja lahkotno branje, ki bralca zabava z zgodbo, ki se dogaja v sedanjiku in drugim delom, ki opisuje prigode glavnega junaka skozi življenje in te so nad vse zanimive in tako neverjetne, da bi v bistvu lahko bile resnične.

bi se lahko reklo tema dvema knjigama. Prva zahteva popolno koncentracijo bralca, ker z veliko hitrostjo preklaplja med kraji in časi in te lahko na trenutke zmede, če nisi skoz pri stvari. Aja, skor sme pozabil, gre za knjigo Plavalec . Gre za zgodbo, ki se prepleta v preteklosti in sedanjosti, o zgodbi o vohunih včasih in sedaj. Knjiga, ki te skoz drži v napetosti. Vredna časa in koncentracije. Naslednja pa spada v štanc produkcijo ameriških kriminalk, a še vedno tako dobra, da se z njo splača krajšat čas med čakanjem na kako knjigo, ki jo imam rezervirano. Vsaj tako jaz delam, vedno imam na zalogi kako knjigo tako za vmes ko čakam na kako drugo. No govorim o tretjem delu nadaljevanke o FBI agentki Smoky Barett. Knjiga z naslovom Temna stran nas zopet popelje na lov za serijskim morilcem, več pa pustim bralcu...

je za nami. In najprej rezultat, čist na kratko, fina izkušnja, ki jo bomo še ponovili. Ampak, da se vrnemo na začetek. Ko smo dobili vabilo, da se udeležimo konfirmacije , to je podobno birmi, samo, da je to v evangeličanski cerkvi. No v glavnem, ko smo izvedeli, da gremo v Stuttgart je padla odločitev, da gremo z avtodomom. Pot je treba nekako prevozit v vsakem primeru, se nam je pa zdelo, da je mogoče to glih prava destinacija, da probamo kako nam bo.  V planu smo imeli potep od sobote, do torka zvečer a smo jo morali zaradi vračila avtodom že v torek dopoldan malo prilagoditi in bo pač Salzburg ostal za kdaj drugič. Drugače pa smo začrtali pot preko Karavank v Avstrijo do Salzburga, nato pa zavoj do Bertesgadna in ogled Orlovega gnezda. Seveda, pa se ninsmo mogli včakati, da si naredimo prvo malico, ki je bila že v Lescah. Žal smo po napornem vzponu do parkirišča, ki je pravi preizkus za mašino, saj je na enih delih kar 24 % ugotovili, da je možen ogled šele maj