JAZ IN...

a ne na konec sveta, bi se lahko reklo temu. No pa čeprav me politika in pisunsko zdrahanje, ki ga je poln internet in ostali mediji, ne zanimajo ravno, se tu pa tam le ustavim, ko gre za kako lokalno zadevo. Tako sem nekaj dni nazaj naletel na pisanje predvsem v medijih, ki pokrivajo Štajersko in njeno prestolnico, da se bodo lotili prenove vsaj zame ene najlepših ulic v tem delu mesta, to je Ceste Zmage . Ulica, ki ti res, da občutek, kot da sploh nisi v mestu, kjer diši po drevesih in je prometa zelo malo a ob enem tudi ulica, ki ni v ponos mestu kot je Maribor, še manj pa prebivalcem, ki živijo ob njej. Cesta je dotrajana, drevesa, ki so res mogočna in dajo še dodatno podobo pa so žal že stara in vsako manjše neurje v obliki vetra povzroči, kup polomljenih suhih vej na cesti in pločnikih. Isto je ko pade malo več snega, zopet je polno polomljenih vej povsod. Sedaj pa je napovedana obnova in kot vsak še tak laik ve, da dolgotrajna ali bolje rečeno dolgoročna obnova ne pomen

prvi vlog, no prvi poizkus...

snemat video, da mogoč kdaj posnamem tud kak vlog. Za začetek pa sem posnel par videov in jih malo zmontiral, ni bogve kaj a za začetek bo. Seveda so to posnetki treningov. Pa jih poglejmo...

je še ena stvar, ki je za naše razmere nepojmljiva a v Grčiji je to nekaj čisto normalnega. Nampreč, ceste in ulice v mestu, ki v osnovi služijo premikanju ljudi s takimi in drugačnimi transportnimi sredstvi, se v soboto spremenijo v tržnico. In to v tako, kjer se da kupiti vse, od sadja in zelenjave, mesa, rib, začimb, in pa seveda razne Kitajske robe. Še nekaj kaj pa je zelo pomembno je pravo orientalsko vzdušje, ki ga ponuja z vsem spremljajočim truščem prodajalcev in kupcev, kar je pa pika na i vsega dogajanja. Slika pa pove več kot vse besede.

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih.  Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem.  No po prebrani knjigi sem si ogledal še film , ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno.  Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

imel bi tudi jaz. Bi lahko rekel, če bi malo oponašal določeno reklamo. Ampak res v tem je veliko resnice. Med sprehodi po mestu v Grčiji so mi prva stvar, ki mi pade v oči veliki, lahko bi rekel ogromni balkoni, vsaj za naše razmere. Komot bi se ga navadil tud doma.  Pa, da ne bo kdo reku, da pretiravam, tule je par primerkov.

podkastih, ki so vsaj pri meni zelo pogosta oblika poslušanja oddaj. V svojem naboru imam podkaste z različno vsebino, od športa, znanosti, zabave, pa še kaj se najde. No sem se pa zalotil, da jih kar veliko v bistvu od vseh naštetih sproducira nacionalni radijo, predvsem imam tu v mislih VAL 202, ki je poleg mreže apparatus zelo prisoten na sceni podkastov.  Ni pa ta zapis tako kot nekaj prejšnjih o podkastih namenjen opisovanju le-teh, pač pa je bolj usmerjen v enega od teh, ki je prišel ven pred kratkim. Gre pa za temo tujih delavcev in težave oz. osebne tragedije, ki jih ti doživljajo v času modernega suženjstva. Gre za zgodbo delavca Siniše iz Bosne, ki jo najbrž doživljajo mnogi njemu podobni a je nam malo znana ali pa sploh ne. Gre za to, da ti ljudje živijo človeka nevredno življenje in čeprav delajo imajo od tega malo ali pa nič. Gre za to, da je zopet nacionalni medij tisti, ki razkriva takšne zgodbe in se v njih poglablja, inštitucije pa o tem ne naredijo nič in si vsi

obratno. To je vprašanje, ki si ga lahko zastavljamo v današnjem času. Pa, da keri ne bo narobe razumel, prav je da se dela in podpiram tiste, ki z lastnim delom skrbijo za svoj obstoj in za napredek družbe v kateri živimo. Ampak, kako daleč pa nas to pripelje. Po moje do tega, da se sploh več ne znamo ustaviti, da imamo kar slabo vest če lenarimo, da se nam zdi, da kar zapravljamo čas, če se nekaj ne dela, pa naj bo to v službi ali pa potem doma. Ja, večina še potem doma nekaj dela, ali kaj fušajo ali pa urejajo svoj dom. Ker pač to je v nas, tako smo vzgojeni, da je treba skoz nekaj. Sedaj, ko sem spet malo od doma, imam spet čas opazovati, kako pa je še kje drugje. Ja in Grčija je ravno prava za to. Se mi zdi, da po vsem tem kar se čuje že nekaj let o tej državi smo že kar vsi eksperti za Grke in njihovo državo. Ja, pa res vemo toliko o njih? Še zdaleč ne. Res je, da je mentaliteta kilometre različna od naše, da so tu pač druge vrednote in na sploh je vse drugače. No, ko smo ž

nastaja tole v obliki bloga, ki ga pišem zadnje čase kar pogosto. V prvi vrsti zarad tega, ker pač to rad delam, pišem, da ne bo pomote, no pa tud je zanimivo za nazaj pogledat kaj se je v določenem obdobju dogajalo z mano in okolico. Torej odgovor je jasn, to delam zarad drugih. Tu pa tam mislim, da mogoč napišem kaj s čim sem kdaj še komu dal nasvet ali pa mu pomagal al pa ga vsaj spravi v dobro voljo. No o tem pa pojma nimam, ker komentarje imam že nekaj časa izklopljene, je pa res da tu pa tam mal pošpegam na statistiko in vidim, da pa jih nekaj le zaide na tole stran. Najpomembneje pa je to, da vem, da mi ni vseen kaj se dogaja v moji okolici in čeprav se včasih malo premzam pa me tu pa tam le malo zanese in pokritiziram kaj, pa se mi zdi, da včasih tud kaj pohvalim.  Torej rezultat je na dlani, pisal bom še dalje o vsem kar mi bo v danem trenutku padlo na pamet in zaradi tega bodo zapiski včas vsakih par dni al pa ne bo nič tud par tednov. Kot veste sem malo oddaljen od

prvi teden od kar sem z doma. Meni je minil zelo hitro, ker še v bistvu raziskujem okolico, ki je trenutno moj dom. Torej Kilkis je kraj na severu Grčije, kjer bom nastanjen do 22. junija. Malo mesto, tipično Grško, vse skoncentrirano na zelo majhnem mestu, kjer živi okoli 20.000 ljudi. Ima pa vse kar imajo veliki tako, da življenje ne bo preveč naporno.  No danes mi je uspelo priti tudi do obale. V bistvu je morje oddaljeno dobre pol ure vožnje, kolikor se rabi do Tesalonikija oz. po naše Soluna, a prave plaže so tu na polotoku Halkidiki . Danes sem malo raziskal ta del in bil v kraju Nea Klariklatia , ki je tipično turistično mestece z moram rečt lepo plažo in pa vso ostalo "navlako", ki paše v turistični kraj. Za prvič je bilo to dovolj, prvo kopanje pa sledi drugi tedn, ko bo glede na vremensko napoved morje že primerno za malo namakanja. Plaža za enkrat še bolj ko ne sameva. Malo sem si pa namoču noge. Po enem tednu prva prava Grška solata.