JAZ IN...

bo naslednje slabe dva meseca spet moj dom. Po dolgem času bom spet sodeloval v skupni operaciji agencije Frontex. No, pa smo prišli do sem sem moral včeraj prevoziti skoraj 1200 kilometrov, k sreči ni bilo večjih zapletov na poti, razen nekaj malega s kolegi iz Srbije, ki so mi delali družbo celo pot, žal pa so njihova vozila bolj primerna za spremstvo kake peš parade kot pa kaj bolj resnega. Kakor koli pot je za mano in sedaj dva meseca dela z kolegi iz cele Evrope. Spet bom pridobil kako novo izkušnjo, spet se bodo sklenila nova poznanstva, ki vedno prav pridejo tud potek ko bom spet doma.  Seveda me malo stiska, ker sem doma pustil družino, ki mi veliko pomeni, upam, da bomo visi skupaj preživeli ta čas čim manj stresno in da bomo vsi srečni ko pridemo spet skupaj. Nekaj s poti. Mejni prehod s Srbijo Policijsko spremstvo Parkirišče pred hotelom je polno bolj kot pred kakšno policijsko postajo.

ki so redni bralci žanra kriminalk že prebrala a je k meni prišla šele zdaj. A bolje pozno kot nikoli. Gre za prvo v seriji Milenijum , Dekle z zmajskim tattoojem. Gre za knjige žal že preminulega Švedskega avtorja Stiega Larssona , ki so vse doživele tudi filmsko verzijo. Gre za obsežno branje a je knjiga napisana v zanimivem ritmu v katerem se zgodba razvija in jo bralec ne izpusti zlahka z rok, zgodba je zapletena in spremlja življenje dveh glavnih oseb, katerih zgodbi sta opisani vsaka zase in pa tudi skupaj, ko se jima življenje prepleta. V samo vsebino ne bom zašel, dejstvo pa je, da bralca, ki mu je taka vrsta zgodbe všeč ne bo razočarala.  Iz radovednosti sem pogledal še Švedsko verzijo filma , ki se v nekaterih delih malo razlikuje od knjige a zgodba je zajeta korektno. Malo manj je le opisa stranskega življenja obeh igralcev, kar pa je tudi razumljivo. Mogoče bi bila mini serija bolj primerna za ekranizacijo knjige v takem obsegu.  Če je še kdo zamudil to knjig

naslednji tedn bo nekje na poti do Grčije. Po nekaj več kot treh letih grem ponovno malo v tujino opravljat svoje delo. Tokrat kar malo s cmokom v grlu, ker puščam doma družino. Predvsem Tatjana bo imela kar veliko dela, ko me ne bo. Otroka pač potrebujeta starša, predvsem Miha, Živa je že skor odrasla punca in že zna skrbeti sama zase.  Sem pa sedaj pred odhodom dva tedna doma, da postorim vse kaj je takega, da se potem ne bo treba ukvarjati Tatjani z kakimi bedarijami. Seveda pa je to tud čas, da preživimo nekaj časa skupaj in da se imamo fajn.  Velikonočni prazniki so mimo, mi smo bli kar lepo doma, no mala dva sta šla za eno nočitev dediju in babici v Mursko Soboto, midva pa sma bila doma. Kam daleč tudi ne mormo, ker imamo avto bolj ko ne nevozen. No danes sem ga odpeljal k mehaniku in bom poročal, kaj v bistvu je sploh krivo za ropotanje pri motorju. Torej, v soboto sem si privoščil nov tattoo. Nedeljo sma bolj ali manj prelenarila doma na kavču, no seveda s

v zapisi na tem mestu od začetka in do sedaj je kar velika. Ko sem od začetka večino zapisov posvetil športnim udejstvovanju, tekmam in treningom, pa seveda tudi poškodbam. Pa so sedaj ti zapisi usmerjeni bolj na aktualne teme, no tu pa tam pa tudi kaj napišem o športu.  Pomlad je tu ni veliko ljudi, ki jih tako ali drugače poznam še vedno veliko tečejo in hodijo na tekaške prireditve. In res moram izrazit vso spoštovanjem vsem, ki so še vedno tako aktivni v tekaških vodah, predvsem vsi tisti, ki so dejavni na daljših razdaljah. Sam niti pomislim ne, da bi se spet podal v kaj takega, včasih tud kar težko verjamem, da sem tekel take razdalje tud sam. Razlogov za to, da me več ne vleče v to je kar nekaj. Mogoč je najbolj pomemben ta, da se mi nikol ni dalo hodit sprehajat na tekme, če pa hočeš bit kolktolko dober pa morš bit kar priden in discipliniran pri treningih, pol pa to potegne za sabo marsikaj, kar pa jaz nisem več pripravljen žrtvovati. Pri tem imam v mislih predvsem čas,

s kupom institucij in uradniki, ki sprejemajo takšne in drugačne odločitve, ki včasih nimajo nobenega smisla. Pa ne samo to, potem pa so tu še naši postreščki v Vladi, ki nimajo nobenega vpliva še manj pa jajc, da bi se uprli stvarem za katere se že v naprej ve, da so neizvedljive. Seveda imam v mislih zadnje dogajanje na naši schengenski meji. Seveda so mi stvari popolnoma jasne saj sem dolgo opravljal delo na tem področju, a četudi ga nebi bi mi bile takoj ene stvari popolnoma nelogične. Zelo malo časa je trajalo, da so odgovorni prišli do ugotovitve, da je to delo neizvedljivo, se pravi preverjanje vsakega, ki prestopi mejo. Izvedljivo je iz večih vidikov, eden je materialno-tehnični, drugi pa kadrovski. Vsi ki malo spremljajo dogajanje v naši državi so že lahko zasledili, kako je policija kadrovsko shirana in, da v bistvu v nekaterih delih države še komaj da funkcionira in potem se najde nekdo ki zahteva, da se opravlja tako delo na meji, ki je med najbolj, če ne kar najbolj

imajo zadnje čase veliko svojih podpornikov po Sloveniji. V mislih imam kopico ljudi, ki se pojavljajo v okolici večjih nakupovalnih centrov ali v središčih mest in pod pretvezo, da pobirajo denar za gluhoneme poskušajo od mimoidočih spuliti kak evro. Najbrž se malo ljudi zaveda, da gre v teh primerih za dobro organizirane kriminalne združbe in, da ti, ki pobirajo denar v bistvu delajo tlako za večje botre, ki so skriti nekje v ozadju.  Seveda je to samo ena od oblik, potem imamo tu še cel kup takšnih in drugačnih invalidov, ki stojijo, sedijo, nekateri pa tudi ležijo in prosijo za denar. Pol so tu še matere z otroci, ki ustavljajo mimoidoče in prosijo za denar, pod pretvezo, da potrebujejo za otroke.  Ne rečem, da se med temi ne skriva tudi kdo, ki resnično potrebuje pomoč, a vem, da jih večina dela le za nekoga drugega in, da od vsega tako dobljenega za njih ostane le zelo mali del, če sploh kaj, saj je velikokrat možno tudi, da delajo samo za hrano in prostor za spanje. V

po prednovoletnem obisku, smo sedaj še izkoristili lepo pomladno nedeljo in se zopet šli malo potepat po naši prestolnici. Tokrat smo se najprej namenili v živalski vrt, ki nas je vse navdušil. Že ob prihodu nam je blo jasno, da se živalski vrt razvija, saj se je parkirišče razširilo, še na drugo stran ceste in je bilo nafilano po dolgem in poprek. Res je lepo urejen in čeprav nisem bil v nobenem drugem sem prepričan, da se lahko kosa z katerim koli v naši okolici. Vsi smo bili navdušeni. Nato smo se preselili v center Ljubljane. In za razliko od Maribora, kjer je v nedeljo gužva samo okoli trgovskih središče, center pa je bolj ali manj prazen, je Ljubljana polna ljudi, ki posedajo po kafičih ali pa krat tako lovijo sonce ob Ljubljanici in okolici. Res je lepo urejeno in čisto mesto, ki verjamem, da navduši vsakega obiskovalca. Obisk smo zaključili z vožnjo z ladjico po Ljubljanici. Lepo smo izkoristili lepo nedeljo. Edina slika z živalskega vrta. Poda našim največjim pes