Ponavljam se

ja saj vem, pa kaj ko ne morem mimo tega. Pomlad privabi na plan otroke in pa da ne pozabim tudi starše, ki se zapodijo na mestna igrišča. Mi smo najbrž eni redkih, ki na igrišča zahajamo tudi pozimi, le če ni premokro, mraz nas pač ne ustavi, odkar so izumli topla oblačila je to tudi nesmiselno. 

Ampak, da se vrnem na začetek, ja igrišča, da poudarim OTROŠKA igrišča, so polna. Pa ne zavoljo tega, da bi blo nenormalno veliko otrok, no otrok ni malo, a kaj ko na vsakega otroka pride vsaj 1,5 starša in od tega ji 99% budno pazi na vsak malčkov korak in to na razdalji pol metra. Le peščica nas je "brezbrižnih" staršev, ki posedamo po klopcah okoli in opazujemo dogajanje in posredujemo le ko gre zadeva res preveč v kak ekstrem, drugače pa nič nemo sedimo in opazujemo. Joj, joj kako mormo bit taki. Ja a res?? A je s tem kaj narobe? A res moramo pomagat otroku pri vsem, a mu je res treba non stop govorit to ja, tega ne, a ga je res treba tud na igrišču usmerjat, pojdi tja, pojdi sem... Pa dajte no, dajte se umirit malo, pustite otroke, da zadihajo, dajte jim malo svobode, dajte jim možnost da splezajo na kaj, da primejo v roke pesek, da ga dajo v usta, da se umažejo, da se mečejo, skačejo in letajo naokoli. Pustite jim, da si najdejo kako igračo sami, da kdaj zlomijo kako vejo, da vržejo kak kamen, da utrgajo kak list na drevesu, ne pa, da še na igrišče tovorimo kupe plastike in s tem povzročamo samo to, da se otroci med seboj cufajo, to je moje, to ti ne dam, to ti malo dam.... 

Ja saj vem ni prvič, da bentim nad tem pa vem, da tud ni zadnjič, da je tako. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 2

Malo obujamo spomine