JAZ IN...

kot ponavadi. V večin z gorcem kolesarim po Pohorju, no tu pa tam po Konjiški gori. V glavnem pač se držim čim bolj makadamskih cest. Danes pa sem se odločil za malo drugačno bolj mestno varjanto in sem se obrnil na nasprotno stran Pohorja. Vse skupaj je bilo bolj raziskovalno, torej čez mesto mimo treh ribnikov najprej na Piramido, od tam sem se po drugi strani spustil nazaj do asfaltne ceste in nadaljeval v smeri Ribniškega sela, kjer sem na vrhu klanca zavil desno, ker sem pač videl tablo 3.1, ki označuje kolesarsko pot, kjer točno sem se nato vozil niti sam ne vem, je pa bila lepo speljana makadamska cesta po gozdu, ki me je pripeljala do vinogradov, tam sem pol prišel do konca poti, se moral malo obrniti in najdel cesto, ki se je spustila v Rošpoh. Od tam sem šel do Kamnice in potem vzpon na Urbana. No tu sem se že vozil s kolesom s to razliko, da sem takrat šel po peš poti s kolesom. Tokrat pa sem izbral vzpon kar po cesti. Vzpon ni dolg je pa kar zahteven in na nekaterih delih

ali oboje? Kaj je v bistvu pomembno za nekoga, ki je del nekega podjetja, pa ne glede ali gre za gospodarstvo ali negospodarstvo. Danes zjutraj sem po radiju slišal, da je za Poljake pomembna samo plača, da pa Slovenci damo več na spoštovanje in lojalnost. Ja, pa je to res? Mogoče je želja delavcev v Sloveniji med delavci, da bi bili spoštovani in, da bi delodajalci znali spoštovati lojalnost in to na nek način tudi nagraditi.  Sam imam izkušnje tako z delom v gospodarstvu, kjer sem preživel v nekaj podjetjih skoraj desetletje, žal so to bili časi, ko so bili delavci borno plačali, je pa res, da se je z nami ravnalo dokaj spoštljivo in nismo nikoli slišali, da smo le strošek za podjetje v bistvu sem saj jaz imel občutek, da dajem nekaj dobrega za podjetje in, da sem del nečesa večjega. Ko danes pomislim nazaj se zavedam, da sem mogoče spustil priložnost saj se mi je vsaj enkrat ponudila priložnost za dobro delo, pa sem jo žal izpustil.  Sedaj sem že nekaj časa del javnega sek

ali kako bi se drugače lahko reklo temu, da je človek malo bolj resen pri prehrani. Dve leti nazaj mi je uspelo kar nekaj mesecev držati nizko hidratno prehrano in rezultati so bili zavidljivi. Zato ne vidim razloga, da mi to nebi uspelo tudi zdaj. Ja, vem, da se bom nekaj časa počutil ko drek, pol pa se telo navadi da funkcionira z manj cukra pa gre čist OK. Itak pa ne vem kaj je problem dokler se lahko je meso pa zelenjava in sir. V končni fazi sploh ni pomembno, da treniraš na vse pretege, če pa pol zbašeš v sebe vso svinjarijo, kar jo svet premore, je bolje trenirati po pameti pa tud jesti tak. No projekt začnem z današnjim dnem pa da vidimo, če mi bo ratalo, seveda bom sproti poročal, ne mislim pa vodit neke evidence in meritev, kot sem to delal pred leti. Bom objavil eno sliko od danes, pa se čez mesec spet mal pokažem pa se bo že kaj videlo.

je napisal Avsenik, a se sprašujem ,če nebi bilo bolje, da bi prepeval od kod pamet tvoja. No vsaj po tem, da smo znani, da imamo na tisoče predpisov o tem in onem ter, da nam uzakonjajo skoraj že vse kar se da spravit na papir, ker pač se vsaka od strank, ki je v parlamentu že počuti poklicana, da vlaga razne predloge zakonov od katerih so eni popolnoma  neživljenjski, spet drugi se pa so le mrtva črka na papirju, saj se ne izvajajo ali bolje rečeno ni nikogar, ki bi nad njimi izvajal nadzor. Včeraj pa spet ena od cvetk, raziskovalci Zavoda za gozdove so ugotovili, da rekreacija v gozdu ponoči močno moti prebivalce v gozdu. Na prvo objavo sem naletel TU . Po tem, ko imamo prepoved graditi vetrne elektrarne, ker imamo pri nas ptiče, ki se zaletavajo v vetrnice, so sedaj tekači in ostali ki se rekreirajo v gozdu med eno in peto uro ponoči, krivi za to, da se zafrustrirane srne potem mečejo pod avte. No ob tem me nočno zanima, koliko je teh ljudi, ki se rekreirajo v gozdu ob tej ur

čeprav nisem nekaj tekmovalno naspidiran, pa je vseeno malo dobro imeti tudi primarjavo o tem kako pada in raste kondicija. Sploh pa glede na to da nisem vako leto mlajši je nekako logično, do pač moč in hitrost malo pada z leti. Vseen pa sem bil nemalo presenečen, po letošnjem prvem in sedaj še bolj po drugem vzponu na Pohorje s kolesom. To mi je nekako najbolj merodajno, saj na gorskem kolesu niso tako pomembni zunanji vplivi kot so veter in podobno, breg je breg in na vrh je treba nekako prilesti. Oba dosedanja letošnja vzpona sem opravil z mislijo, da grem lepo zmerno, da ne gledam na uro, pač pa grem kolk se mi bo zdelo, nikakor pa ne na polno, pač pa bolj za užitek. No na koncu sem bil kar presenečen, še bolj pa zdaj ko sem malo pogledal za nazaj, da sem recimo danes celi krog naredil celih 8 minut hitreje kot lani, pa glede na to, da mi celoten krog vzame dobri dve uri, je to kar velika razlika. Seveda sem zadovoljen, da mi kljub vsemu uspeva še vedno držati dober nivo priprav

je lahko opazil tisti, ki spremlja kaj tele zapiske. Od tega, da sem prvotno vse teme namenjal športu in stvarem v povezavi z njim, se sedaj raje dotaknem kakšne aktualne teme, ki vpliva na naše življenje. No tu pa tam pa napišem kaj tudi o kakšni dobri knjigi, ki sem jo prebral ali pa o podcastu, ki sem ga poslušal. No ko bo kaj časa se bom lotil tudi oblikovnih, ampak to lahko še malo počaka. Danes pa se malo vračam k prvotni temi, to je šport. Če ne pišem o njem še ne pomeni, da se z njim tudi več ne ukvarjam. Šport je del mene in moje družine, poskušamo, da smo vsi čim bolj dejavni, je pa res, da se tudi tu cilji in panoge spreminjajo. Tako sem jaz letošnjo zimo spet stopil na alpske smuči, no k temu sta največ pripomogla otroka, ampak sem vesel, da je tako.  Torej medtem, ko Tatjana gre po svoji začrtani poti in ciljem kar se športa tiče, saj ne odstopa veliko ne pri treningih še manj pri prehrani, pa sem jaz tisti, ki delam vse po malem. Seveda to pomeni, da nič potem

ja saj vem, pa kaj ko ne morem mimo tega. Pomlad privabi na plan otroke in pa da ne pozabim tudi starše, ki se zapodijo na mestna igrišča. Mi smo najbrž eni redkih, ki na igrišča zahajamo tudi pozimi, le če ni premokro, mraz nas pač ne ustavi, odkar so izumli topla oblačila je to tudi nesmiselno.  Ampak, da se vrnem na začetek, ja igrišča, da poudarim OTROŠKA igrišča, so polna. Pa ne zavoljo tega, da bi blo nenormalno veliko otrok, no otrok ni malo, a kaj ko na vsakega otroka pride vsaj 1,5 starša in od tega ji 99% budno pazi na vsak malčkov korak in to na razdalji pol metra. Le peščica nas je "brezbrižnih" staršev, ki posedamo po klopcah okoli in opazujemo dogajanje in posredujemo le ko gre zadeva res preveč v kak ekstrem, drugače pa nič nemo sedimo in opazujemo. Joj, joj kako mormo bit taki. Ja a res?? A je s tem kaj narobe? A res moramo pomagat otroku pri vsem, a mu je res treba non stop govorit to ja, tega ne, a ga je res treba tud na igrišču usmerjat, pojdi tja, po

cen naftnih derivatov, je zanimiva stvar in prav zanima me koliko bo trajalo, da se bo kdo upiknil v to.  Gre namreč za to, da cene goriva na bencinskih servisih, ki so ob avtocestah oblikujejo trgovci sami. Sicer jaz ne vem ali morajo vsi trgovci imeti skupni dogovor kakšna bo cena, kar je po moje nesmisel in je v bistvu kartelni dogovor, kar pa vemo se je pri nas že kaznovalo. Prav tako se mi ne zdi smiselno, da bodo potem na vseh bencinskih ponovno iste cene, saj potem to ne prinese nič, namen tega naj bi po moje bila konkurenca med trgovci, ki pa jo tu jaz po tem takem ne vidim. Več o cenah in o stopnjah te deregulacije si lahko preberete tu . Vse kar jaz vem je to, da so v državah, kjer cene določajo sami, skoraj na eni bencinski ni ista cena, je pa res, da je kar velika razlika ali je lokacija nekje na selu ali pa ob avtocesti, kar je po moje tudi razumljivo, no ne vem pa ali so potem na vseh bencinskih na avtocesti tud v tujini cene enake.

Evo danes je dva tedna od tega ko me je ulovil tale moj išas. Napredek pa kljub pesimizmu neverjeten. Kaj to pomeni? To pomeni, da imam v bistvu samo še nekaj bolečin na zunanjem delu in to čisto spodaj od stopala gor in po nartu, ter mravljinčaste blazinice na podplatu. V začetku tedna sem začel delati malo vaje oz. lažje oblike treninga, v večini z lastno težo. Gibi izvedeni počasi in kontrolirano, počutje po treningu je bilo vedno bolje in je potem to počutje vedno držalo do večera. V bistvu to pomeni, da bolj ko gre dan v noč manj se gibam in bolj začne zategovat. Kar je bilo zanimivo je tudi to, da sem jaz imel bolečine samo v zgornjem delu pod križem ali bolje rečeno v ritnici potem po nogi nič, vse do spodnje polovice, spodnjega dela noge in v podplatu. Kar se tiče gibanja sem šel malo tud na kolo, kjer pa delajo popolnoma druge mišice in mi je zelo dobro delo. Poleg tega pa seveda nekaj sprehoda in pa obvezen obisk fizioterapevta.  Mogoče imam v tem primeru samo s

ali kako se temu reče v tej naši EU skupnosti, ki je bila za mnoge tako zaželena, sedaj pa že marsikdo pogleduje kako bi se je rešil. Tako lahko vidimo, da velike države že sklepajo pakte, na drugi strani pa tudi države t.i. Varšavskega pakta oblikujejo določeno zavezništvo. Le naši vladarji pa vse skupaj gledajo postrani, najbrž si želijo biti v družbi velikih, ki jih niti pod razno ne bodo ali bolj rečeno ne nas ne bodo sprejeli, če pa bomo dolgo čakali bomo lahko na koncu sklepali pakt samo še z pregovorno skreganimi Hrvati. Najbolj se je vse skupaj pokazalo ob zadnjih dogajanjih o kvaliteti prehrane. Med tem, ko so države kot so Madžarska, Slovaška in Češka k problemu manj kvalitetne prehrane, ki jo na njihovem trgu ponujajo multinacionalke, se je pri nas tega problema odzvala samo RTV SLO, ki je pri nas zadnje čase edini pravi preiskovalni organ v vseh zadevah. Minister Židan je bil spet medel, tako kot pri Teranu in bo ukrepal takrat, ko bo za to že zdavnaj prepozno. 

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja. Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke . Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole . O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov. Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetj

je naslov ene od najboljših nadaljevank kar sem jih kdaj pogledal in glede na napoved se bo zadeva še kar nekaj časa dogajala. Do sedaj sta zunaj prvi dve sezoni, ki sem jih pogledal v šubu (tak pač je ko si na bolniški pa maš preveč časa). No pa tud, če nebi bil bi po moje zadevo pogledal dokaj hitro.  Že nekaj časa je dejstvo, da se dobre serije producirajo v Evropi, z tu pa tam kako svetlo izjemo, ki pride iz Amerike. Tako nas serija popelje na jug Italije v najtemnejše kotičke prekupčevanja z mamili in boja za teritorij. In za ta del Italije res velja "Što južnije, to tužnije". Igralci so dobri in prepričljivi in se odlično razvijajo skozi sezono. Tako lahko spoznamo nebogljenega sinčka, ki se skozi dve sezoni prelevi v pravega mafijskega, če ne že botra pa vsaj neizprosnega morilca. In cel kup drugih likov, ki pa jih ne bom opisoval ali našteval, da ne povem preveč za tiste, ki serije še niste gledali. O sami zgodbi ne mislim razglabljati, ker bi to ne imelo sm

je minilo od kar sem tri dni plezal po stanovanju in od tega dva dni prosil zdravnike, ki naj bi mimogrede bili tisti, ki bi človeku pomagali, ko je v hudih bolečinah, naj nekaj storijo, žal pa so bile moje prošnje neuslišane, dokler nisem prišel do svojega zdravnika, ki mi je končno dal nekaj, da sem se po treh dneh lahko naspal. No kot rečen danes je dober teden od tega, stanje je sledeče, hodil lahko, kar je super, da bi bil super hiter pa žal še nisem. Med hojo mi tudi zelo pomaga, če vsake tolko počepnem in s tem raztegnem ritno mišico, kar očitno povzroči, da mi potem nekaj časa ne pritiska več tako hudo na živec. Pritisk čutim vse do prstov na nogi v katerih imam mravljince. Ampak kot rečeno zadeva gre na bolje, pomagam si z obiski fizioterapevta, ki mi zmehča mišice, ki potekajo ob hrbtenici, da mi ne zateguje. Za enkrat sem na dobri poti. Danes sem naredil doma sklop vaj s katerimi sem še dodatno razgibal  mišice in s tem povečal prekrvavitev. Upam samo, da nisem bil pre

in ne samo to, ampak eni gredo čez vse meje dobrega okusa. Posledice, ki pa s tem nastajajo pa nikogar ne zanimajo. Vendar so tu v ozadju ljudje, ki živijo svoje življenje in so v prvi vrsti ljudje, očetje, možje, žene, starši, itd.  Ni tako dolgo nazaj, ko je nekdo zaradi objave na youtubu naredil samomor. Pa a je sploh naredil kaj takega, po moje ne, saj take stvari počne cel kup ljudi. A žal je to osebo pripeljalo na rob obupa in je naredil samomor.  Očitno je na tem svetu cel kup zafrustrirancev, ki sproščajo svoje frustracije na način, da se na tak ali drugačen način spravljajo na ljudi, ki so jim kao storili neko krivico. Konkretno je bil nazadnje tarča policist, ki je opravljal svoje delo in to je kaznovanje oseb, ki delajo takšne ali drugačne prekrške. Pa se te osebe zavedajo, da bi se temu lahko izognili na popolnoma enostaven način in to je, da bi se pač v čim večji meri izogibali početi stvari, ki so prepovedane, pa ne samo to, še bolje bi bilo, če bi se zavedali,

je bilo v meni, ker sem bil prepričan, da mi bo par tablet proti zakrčenosti mišic pomagalo in bom lahko že vsaj tolk v pogonu, da bom lahko šel v službo. Žal sem se malo zmotil. V ponedeljek sem bil pri svojem zdravniku, ki mi je dal zdravilo, da bi mi popustil mišični spazem, na koncu pa sem celo noč trpel take bolečine, ki jih ne morem opisat, tako, da je v torek spet sledil obisk pri zdravniku, ki pa sem ga sedaj zapustil z tremi dozami injekcij in z konjskimi tabletami. No to mi je končno prijelo tako, da sem se po treh dneh lahko naspal.  Sedaj pa počasi zobam tablete in vmes hodim fizioterapevtu, ki mi bo čim bolj poskušal sprostiti mišice, ki mi jih je popolnoma zategnilo v hrbtu in riti. V glavnem pozitivno dalje, pač je telo spet reklo, da ima dovolj mojega zlorabljanja. Se pač tako kot vedno vse skupaj nakopiči in potem nekje vseka na plano. Služba, stres, preveč športa, premalo počitka in ker je telo pametno ti pač samo zategne ročno, če jo sam ne znaš.  Žalos