kaj pravzaprav smo v očeh naših otrok. Če smo slednje je najbrž krivda v nas, saj nismo imeli znanja, moči ali razuma, da bi otroke pravilno usmerili v življenje. Ja , ravno to je ključ do uspeha. Seveda se ne sliši tako dobro, če rečeš, moj sin pa obiskuje šolo, kjer se bo izučil za vodovodarja ali, da hčerka hodi v šolo za frizerko, ko pa je vse bolj zveneče, če rečeš, da sin ali hčerka hodi na gimnazijo. Za nameček je zelo pomembno tudi katera gimnazija je to, saj ima vsako okolje svojo "eminentno" gimnazijo. Kaj pride, če sploh kaj pride iz te gimnazije pa je druga zgodba, ki pa ni več tako rožnata. Na koncu pač imamo cel kup t.i. faliranih dijakov in študentov, ki se nato na račun staršev "šlepajo" tja do tridesetega leta in živijo pri njih. Pa smo starši res dolžni tako dolgo podpirati lenobo ali v drugačni luči bolj milo rečeno neuspeh naših otrok. Ja, povsejverjetnoti smo, sploh, če smo jih v to porinili sami, sploh, če smo od njih zahtevali nemogoče. Po d