JAZ IN...

in še jih bo nekaj, kilometrov na kolesu v decembru. Čeprav bi velik raje bil na tekaških, žal pa je zima kolk se zdi še zelo daleč od nas in nič ne kaže na kak sneg, torej pač gonim kolo, pač sam, da se miga. No že dolgo je od tega, ko sem skoz razmišljal o tem, kako in kdaj bom treniral in o kvoti kilometrov, ki jih moram naredit. Zdaj je vse bolj na izi, če mi paše grem na kolo, če ne mal premetavam kettlebell, tu pa tam grem mal polaufat, ko pa bo snega pa še mal na tekaške. V glavnem že dolgo se več ne obremenjujem kaj bom in kdaj bom, važn je, da neka naredim za sebe, zdaj pa kaj in kdaj je odvisno od razpoloženja. No še vedno mi najbolj odgovarja, če lahko malo pomigam dopoldan a če ni časa velja tud popoldan ali pa zvečer. Najbolj pomembno od vsega pa je, da nisem obremenjen s tem, da naredim določeno število kilometrov in treningov. No veseli december se počasi bliža h koncu in sedaj ravno ni čas, da bi se človek odpovedoval vsem dobrotam, ki so v tem času povsod in kar

bo v tem zapisu. Ker nimam določene teme zgodi pa se vseeno to in ono je prav, da nekaj o tem tudi napišem. No bili smo letos na prvem Božičku, ki ga je organiziral moj sindikat. Miha se je naveličal sedet še preden se je vse skupaj začelo in je imel vmes malo svojega nastopa, seveda je tako kot vedno bil pogumen vse dokler ni bil na vrsti, da vzame darilo, takrat Božičku ni niti pogleda namenil, ampak je le gledal stran in upal, da čim prej mine ;) Kar se tiče zime, je tako hitro kot je prišla tudi odšla in sedaj prav nič ne kaže, da se bo kmalu vrnila v našo bližino. K sreči letos nisem tolk kolesaril, kot lani pa se mi kolesarjenje še ni zagabilo, tak , da pomanjkanje snega kljub kar mrzlemu vremenu malo nadomeščam s kolesom, tu pa tam pa gre tud mal polaufat in kdo bi si mislil, po ne vem če ne treh letih bom spet moral kupit ene tekaške copate, pa ne, da sem jih zdelal s tekom, bol sem jih uničil z telovadbo. Pošteno povedano se mi zdi, da nobenih do zdaj nisem zdelal do

december, se je začel že novembra. Zima je malo poskrbela, da sem potešil prve lušte po snegu in teko na smučeh, žal ni trajalo dolgo, ampak en teden je bolje kot nič, sploh glede na to, da smo pretekle zime bolj ali manj sanjali o snegu novembra. Konc novembra imam rojstni dan, ki pa za mene nima ravno nekega strašnega pomena, pač nisem človek, ki bi delal velike fešte. Vseen pa je bil letos malo poseben dan, najprej sem si privoščil celodnevno tetoviranje. Tatjana mi je naredila najboljšo torto do sedaj. In nato sma si še po ne vem kolko letih privoščila in šla mal ponočevat in plesat. Torej kaj drugega kot pa da rečem, da se je veseli december začel že novembra.

november... Na koncu pa nič od tega. Begunska kriza in sedaj še stavka nas "uradnikov", s tem mislim policiste, ki pač smo po razlagi države uradniki in izsiljujemo državo v teh za državo varnostno kriznih časih. No, če so res tako varnostno krizni pol ne vem zakaj nam ne da tistega, kar so nam obljubili, da bodo vrnili, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. V bistvu nočemo nič druga kot to, kar so nam vzeli in nam ob enem obljubili, da bodo vrnili.... Sedaj, ko pa je to treba vrnit je pa premier zgrožen nad obnašanjem policistov. Seveda je čisto drugače pisal o tem ko še ni zasedal stolčka in nas je sploh in oh podpiral, kako smo premalo plačani, pa slabo opremljeni in še in še, no sedaj se je plošča obrnila. Je pa zanimivo, da pa sedaj tisti, ki so nam jemali na ves glas trobijo, kako nam je treba dat, Zdaj mam v mislih eno grdo besedo pa jo ne bom izrekel, seveda pa je dejstvo, da se ti ljudje niso sami izvolili... Kar se begunske ali bolje rečeno migrantske krize tiče, pa j

to sem si želel skoz in to imam, mal je bolelo a se je splačalo

ki so redni spremljevalce sploh pri mojih treningih in si z njimi krajšam čas, se razvedrim in še kaj pametnega zvem. Čeprav sem začel predvsem z Ameriškimi podcasti, ki so bili bolj na temo športa, sem sedaj v celoti prešaltal na Slovensko sceno, ki se kar veča in veča. Stalnica na mojem programu so še vedno podcasti, ki spadajo v mrežo apparats.si , katerih ustanovitelj je podcast car Anže Tomić . To so Glave, Podrobnosti in Apparatus, Apgrejd. Zarad prvega sem začel gledat Game of Thrones, ostala sva pa vedno gostita super goste od katerih zveš veliko novih in koristnih stvari. Pol je Metin čaj v katerem se razpravlja predvsem o medijih in ljudeh, ki medije delajo, voditelja sta odlična Nataša in Pengovsky , ki odlično "zaslišujeta" svoje goste. Pol pa so še tu oddaje Vala 202, Sopotnik in Spetek, ter nepogrešljiv Toplovod, in pa seveda Radio GA-GA, pa da ne pozabim še Številke. Potem je tu še Torpedo, ki se prav tako ukvarja z aktualnimi temami v medijih in pa še od

malo pregledujem, kaj vse sem letos počel, vsaj kaj se načinov treninga tiče. Zanimivo je to, da je sedaj vsako leto malo drugačno, med tem ko sem lani kar veliko kilometrov nakolesaril, pa je letos stvar v tem pogledu malenkost drugačna. Kolesarskih kilometrov imam kar precej manj, nekaj gre na račun dolge zimske sezone, največ pa na račun tega, da sem veliko več časa preživel na gorskem kolesu, kjer pa kilometri niso prvotnega pomena. Je pa kolesarjenje veliko bolj sproščujoče saj se lahko izognem gužvi na cestah in uživam v tišini makadamskih cest. Kar se tiče kettlebell treningov v bistvu izmenjujem dva načina, prvi je t.i. RoP, ki temelji na dveh večinah in sicer na clean & press in pull up-i. Trening se dela v serijah v lestvicah od 1 do 5, ki se ponovijo 6 krat. Seveda je trening sestavljen iz ogrevanja, nato sledijo serije swingov in sklec, nato glavni del in potem še ohlajanje. Drugi način pa je v bistvu bolj cross fit varjanta z različnimi vajami, kot npr. izpad

to kar se zdaj dogaja, se skoraj ne da opisati z besedami. Eno je sigurno, da si kaj takega nebi predstavljal nikol v življenju, da se bo to dogajalo pri nas. Pa ne da nisem že prej videl kaj takega. Sam sem bil na Grško - Turški meji, a lako zagotovim, da se tam kaj takega ni dogajalo. No vendar pa ta zapis ne bo namenjen beguncem, ki so večna tema vseh medije v teh dneh in kot je nekdo napisal, ga je kar strah odpreti čips, da kak begunec ne koči iz njega. O vsem imam le eno besedo, za vse t.i. kavč komentatorje, pojdite v bližino centrov, kjer so ti ljudje in si sami ustvarite sliko o tem in svoje mnenje, vendar pa si za to vzemite čas, ne glejte prispevkov, ki vam jih ponujajo mediji. Jaz sem v tem skoraj vsakodnevno in to gledam res iz prve vrste in imam o tem svoje mnenje, ki pa ga tu ne mislim izražat na ves glas, ker sem lahko kaj hitro tarča kakega brezdelnega uradnika v naših vrstah, torej bom o tem raje molčal. Bom pa namenim par besed o tem, kako to vpliva na mene in

bi lahk vprašal, ko pa nič kaj ne napišem konkretno. Je pa v bistvu resnica ta, da tole nastaja samo, da pač je nekaj napisanga, ko pa se v resnici nič kaj konkretno pri nas ne dogaja.  Mogoč je novo to, da sem dobil po dolgem času spet svojo otroško sobo... Miha ma mal težave s spanjem zadnje čase, nekaj je posledica pridobivanje še zadnjih zob, ki so mu delali težave, nekaj pa tudi to, da prehaja v obdobje, ko je "nocem"  beseda za vsako stvar. No očitno pa eksperiment, ko jaz zdaj spim v Živini pojstli in lahko lepo Živa drnjoha pri mami, obrojeva plodne sadove, saj se zdaj ne zbujamo več ponoči in spimo spet do jutra, oz. do treninga, pa še jaz mam spet svojo otroško sobo, kar je po dolgem času kar fina pridobitev. Edina težava je Živin jogi, ki je kar precej trd, kar pa ni najboljš za moj križ, ampak tud to bomo rešili. Kar se treninga tiče vse po starem, razen to, da sem zadnjič mel mal prisilne pavze, ker sem si privoščil nov tattoo, ki je baj d vej, res lepa

enostavno si daš naredit tattoo in si prisiljen mal pauzirat z športom.

je kratica za trening z kettlebelli, ki sem se ga kar nekako izogibal, dejstvo je da vsebuje vajo, ki jo do sedaj nisem delal in to je vstajanje po Turško oz. Turkish get up. Zadeva je kar zahtevna in je potrebno imeti dobro tehniko, da si kettla ne vržeš na glavo... V slikah zgleda prbližn takole Celotna vaja je sestavljena najprej iz serije 50ih swingov v serijah po 10, ki jih delaš enoročno ali pa dvoročno, nato pa sledi serija 5ih get upov z vsako roko. Jaz sem za enkrat delam swinge z 20ko, get upe pa z 12ko, celotno stvar naredim v petih serijah. Vse skupaj traja z ogrevanjem dobre pol ure in je odličen trening, če ga narediš v kombinaciji s tekom ali kolesarjenjem. Bom pa pri naslednjem poskušal get upe z 16ko.

beseda, ki nas spremlja, kaj pa vem že kakih pet let ali več, je v teh dneh dobila nov pridevnik "begunska". In kako srečo imam, da lahko spet vse spremljam iz prve vrste, res hvala država. Ne pa to ne bo jamranje o tem, kako za nas skrbi država itd. ampak bom samo malo opisal moje videnje in opažanje v teh dneh, ko so prvi t.i. begunci prispeli, do naše meje. Torej, doživel sem prvi stik z temi ljudmi že takoj v petek, ko so prvi prispeli na mejo, eni so poskušali v državo popolnoma ilegalno, drugi malo bolj pametni so lepo prišli na mejni prehod in evo tu nas mate, naredite nekaj za nas. Prvi šok, ki je bil pri tem je bilo v bistvu to, da gre za večinoma moške, da bo šok še večji, so to predvsem mladi fantje, ki bi se lahko vsaj poskušali boriti za svojo državo in svobodo v njen, ne pa da so rep med noge pa gasa. No naslednji šok je bil to, da vsi pač govorijo o beguncih iz Sirije, ki pa jih je v resnici manj kot pol, pa mislim, da se jih tud velika večina, ki trdijo

ker sem tudi sam malo bil v dvomih, ko sem začel s projektom "manj je več". Ja roko na srce sem bil malo skeptičen kako bo šlo. No sedaj je od tega že skoraj dva mesece in do včeraj se mi sploh ni zdelo, da je res kak velik napredek. Včeraj pa sem šel po dolgem času malo laufat in ko sem iskal tekaško majco sem malo skeptično izvlekel eno, ki mi je skoz bla tko mal tesna, sem jo mislu že vrečt nazaj pa sem pomislu, ma ajd za tale tekec bo že. Ko pa sem jo obleku sem bil kar mal presenecen, saj mi je ratala kar neka ohlapna. No po prihodu domov sem potem stopu še na vago, da preverim stanje in tud tu so številke šle kar v ekstrem, saj ne več kdaj sem nazadnje vagal 70 kg, vedno bolj okol 73 do 75, seveda pa je najpomembnejše merilo za mene meter in ta je pokazal obseg pasu točno 80 cm, kar pa je tud najmanj do sedaj. Torej očitno, teorija o manj je več deluje, saj je dejstvo, da sem obseg treningov zmanjšal za okoli 30 - 40%, o prehrani pa nima smilsa zgubljati besed, vs

je bil ta naš dopust na morju. Amak začel se je prav super, ko smo pri prihodu s trajekta ugotovili, da smo pravzaprav en dan prehitri, a ni to fajn, ko ugotoviš, da boš v bistvu na dopustu en dan več... Drgač pa res kot šola v naravi, zjutraj jutranja telovadba, pa nato zajtrk, plaža, kosilo, popoldanski počitek, plaža, večerja... Lepo je blo pa čeprav smo bli en dan več, kot smo planirali je še vedno par dni prehitr minilo.

se vse zdi enostavno, pa vendar včasih ni tako. Tako, kot naprimer zadnja svoja slika, ki sem jo objavil na FB, kao, da pokažem mal svoje mišice in kaj pač mi je uspelo ustvarit s kettlebell treningi. Po tej objavi sem dobil en kup vprašanj, ki pa so za moje pojme bila vsa napačna, ker pač res ni težko ugotovit, kje se da kupit kettle, pa kolk stanejo... Malo teže je ugotovit, kako se z njimi prav dela, ker za moje pojme je vadba z njimi lahko še bolj nevarna kot koristna, če ne veš kako gre in če ti niso jasne osnove. Res je, da če imaš zdrav razum in pristop se tega lahko naučiš sam, pač rabiš velik volje in pa pravi začetek. Jaz sem veliko presedel pred zaslonom in študiral vaje iz videa Enter the kettlebell, od Pavela Tstatsoulina, ki je zame edini pravi kettlebell mojster in res nazorno pokaže kako in kaj se tem rečem streže. In s te mislim res študiral vsako vajo in jo vadil in spet šel gledat kako se dela.... In še danes se vračam k teoriji in pilim prakso, pa še ve

pa tud kako nadaljevanko pogledamo, seveda pa so tu še podcasti, ki me spremljajo na kolesu ali pa crossfitu. Najprej nekaj o knjigah, ki jih sedaj berem, gre za zbirko knjig o Rimskih osvajanjih, malo drugačno pisanje, da ne bojo kar naprej samo krimiči... Avtor je Simon Scarrow  in priporočam, knjige se hitro berejo in so polne bitk in spletk v starega Rima. Edina težava je, da v slovenščini niso izdane po vrstnem redu in je zato potrebno malo pazljivosti, saj se zgodba iz knjige v knjigo nadaljuje. No kaj se gledanja nadaljevank tiče, sem zdaj bolj skromen in tako sproti spremljam 2. sezono True detectiv , ki po kvaliteti ne zaostaja za prvo sezono. V bistvu bi priporočal ogled vseh 8 delov na enkrat, če pa si tako neučakan ko jaz pol pač gledaš vsakega sproti, gre pa zadev h koncu, saj sta do konca še dva dela. Tko mal za sprot pa sem najdu Ripper street , ki pa je v bistvu detektivska nadaljevanka postavljena v 19. stoletje, mal mešanica modernega CSI in Scherlocka, prip

kaj je bolj pomembno? Za vse tiste, ki še vedno dvomite o tem bo moj eksperiment pokazal, da je pravilna prehrana veliko bolj pomembna za dober izgled, kot pa ekstremne količine treninga. In, da ne bo kdo misli, da govorim kaj na pamet. V mesecu februarju sma s Tatjano začela low carb projekt. Rezultati so objavljeni v preteklih objavah in so več kot navdušujoči. Seveda sem jaz pol začel popuščati, sploh z začetkom sezone sladoleda, ki je bil na programu vsak dan v kar obilnih količinah, no pa ne samo sladoled, še kaki arašidi pa velki sendviči s kruhom in tako dalje, vse to pripomore, da se kljub ekstremnim količinam treningov, tud po 18 ur na teden in več, obroč okoli trebuha samo veča. No tri tedne nazaj sem začel spet malo bolj pazit na to kaj pojem. Seveda še vedno malo peša disciplina, vendar pa sem nekje 90 % uspešen in rezultati kar hitro vidni. V dveh tednih se zmanjša obseg okoli trebuha že se spet vidijo žile ;) povrh vsega pa sem zmanjšal količino treningov na okoli 12

mit ali resnica. To je v bistvu zadeva, ki se ji bo posvetil naslednjih 6 tednov. Spomladi sem dobro zastavil režim prehrane in ga kar nekaj časa držal, potem pa začel počasi popuščati. Zakaj se je to zgodilo k večjemu lahko ugibam, sumim pa malo, da je zato kriva velika doza tedenskih aktivnosti, saj sem zadnji par mesecev držal tedensko povprečje kar blizu 17 ur raznih športnih aktivnosti, ki poleg službe in ostalega pomenijo kar velik napor. Ampak kaj ko si ne morem pomagat in me velikokrat potegne in tako sem delal veliko treningov z kettlebelli pol pa še za dve ure ali več na kolo. Pa utrujenost še ni tako velika ker oba treninga nista zelo stresna za telo, je pa res, da  povzročata pri meni voljo lakoto in pol zmečem v sebe enormne količine hrane, ki sama po sebi nebi bila problematična, če nebi obroki vsebovali tudi ekstremne količine arašidov ni sladoleda pa še kakih malenkosti, ki ne spadajo ravno v način, ki sem se mu posvečal v pomladnem delu. Torej v naslednjih šest

so bla letošnja odločitev za prvi dopust, no pravzaprav že lanska, saj smo dopust rezervirali že oktobra. In odločitev je bila na mestu. Lepa hiška našega sindikata in pa odlično vreme nam je omogočilo res super dopust. Pa še Prekmurje je raj za kolesarjenje, kar sem jaz tud kar izkoristu in si vsako jutro privoščil malo kolesarjenja. Malo smo plavali Gradili gradove iz peska Obvezna telovadba Kontrol napredka po treningu Treningi so zakomplicirani In naporni Zvečer pa še v lunapark Dopust je minil kot bi mignil.

kolesarjenje to je sedaj vprašanje. In se mi čedalje večkrat pojavlja. Vsako zase ima svoje čare. Na cestnem si hiter in v bistvu je tempo skoz bolj kot ne isti, sploh, če izbiraš trase, ki so bolj enakomerne in nimajo pretirano dolgih vzponov ali spustov. Je pa kar težko najdit primerne ceste, ki niso preveč prometne pa še vseeno dost dobre, da te čisto ne zlomijo. Jaz imam kar nekaj tras, ki so dokaj prijazne za cestaka, niso ne preveč prometne in tud kvaliteta ceste je kar solidna, je pa res, da se človek hitro naveliča vozit vedno po enih in istih trasah, pol pa je še tu poletna vročina, ki se ji je na cestaku kar težko skrit in je edina opcija pač zgodnje jutranje ali pozno popoldansko kolesarjenje. V bistvu je poanta cestaka nabiranje kilometrov in nabijanje povprečne hitrosti. Pri gorcu pa gre bolj za nabiranje višincev in je bolj pomemben čas, ki ga prebijem na kolesu. Je pa še ena velika prednost gorc, z njim se z lahkoto skrijem v zavetje gozda, kjer je tud mal bolj poz

je prevod, ki ga google da ko odtipkaš Rite of passage ali kot temu pravijo RoP, enako kot vsi dobri treningi za ketle je tud ta prišel od Pavla Tsatsulinea. To en od kettlebell treningov, ki jih jaz delam zadnje tri tedne. Zadeva je zelo enostavna in gre v bistvu za stopnjevanje oz. lojtro. Se pravi naredim clean & press z levo pa potem z desno in en chin up, pa potem dva in tri vse do pet. in to je ena serija. jaz to delam z 20 kilskim ketlom, kar pomeni da v eni seriji dvignem 300 kg z vsako roko. za enkrat delam 6 serij kar pomeni 1800 kg z vsako roko. Vmes med serijami delam po 2 min 20 s, plenka, to je mal za pavzo. Seveda je pred začetkom nekaj ogrevanja z svingi in sklecami in potem na koncu še nekaj ohlajanja z svingi pa side planki počepi pa še kaj se najde. Kako zgleda RoP se najde tud na youtube.

seveda, ker pač 60 let ni kar tak je babica, no moja mama, da ne bo pomote, pač organizirala malo pogostitev za neka žlahte.  Za to priložnost je moja sestra sestavla en rahu nagovor, ki pa je bil v bistvu pesem, no jaz nisem mel pojma, da mam pesnico v tako bližnji žlahti. Tu je ta pesnitev... Mami! Ker leta pač izbirati ne znajo, zdaj še ti na vrsto si prišla, v mrežo svojo so te ulovila šestdeseta. Ker verjetno pričakuješ, da kaj lepega o sebi čuješ, ti par besed bom prebrala, mogoče še kaj sproti bom dodala. Kot druga hčerka si se rodila, in pridno ti si se učila. Žal priložnosti za šolanje nisi dobila zato si se zelo mlada zaposlila. Si zgodaj ti se zaljubila in tudi kmalu v zakonski stan si stopila. Nato sta hišo gradila in prenekateri cigu in cement si preložila. Pravi majster na mešalcu si bila kar se zdaj najbolj na tvojih bolečih kolenih pozna. Veliko je bilo odrekanj, si oblek in čevljev nisi kupovala, ko pa končno si si škornje kupil

prve poškodbe, ki pa jih kot nadobudni novi tekači vse po vrsti zanemarjamo. Tečemo z bolečino, mal na začetku šepamo, tu pa tam pade kaka protibolečinska tableta, pa kako tejpanje le redko kdaj pa obisk kakega strokovnjaka s področja fizioterapije, da pa bi si vzeli pavzo to pa ni opcije. Zgoraj opisano je točno to, kar sem počel zelo dolgo jaz in kar vidim, da počne velika večina bolj ali manj izkušenih tekačev. Je pa res, da le redki o tem iskreno spregovorijo, če pa že kdaj pojamrajo na kakem forumu, pa ali dobijo kup neumnih odgovorov v stilu, "kaj te ne ubije te okrepi" in podobne traparije... Če pa že dobijo kak pameten nasvet pa ga večina itak ne upošteva. Žal je pač tako, da nas je velika večina "prepametnih" in se pač vse moramo naučiti iz lastnih izkušenj, žal pa je cena za to včasih kar malo (pre)velika. Velika večina se ne zaveda, da bi ob prvih znakih bolečin lahko zelo kratek počitek bil zadosti, da se zadeva umiri in bi lahko kar hitro nadaljev

in s tem ne mislim, samo na hrano, ki je lahko velik problem pri tekačih, no vsaj jaz imam tako izkušnjo,da sem po teku bil lačen kot volk. No ampak to je tema ta enega od naslednjih prispevkov. Današnja tema pa bo o tekmovalnih apetitih. Kot večina rekreativcev v eni točki pridemo do tega, da se bomo udeležili kake tekaške tekme. Vsak ima svoje cilje pri takem nastopu in velika večina jih je vezanih na dosego določenega časa. Tako so v teku neke meje npr. preteči 10ko pod 40 minut ali pa polovičko pod 1:20 ali pa maraton pod 3 ure. No vse to kar sem naštel so bli moji cilji in vsak jih ima pa ne glede na to ali jih prizna ali pač ne. In glede na vse te zadane cilje je potrebno nekako prilagoditi tudi trening. Tako je potrebno vključiti nekaj treningov za vzdržljivost pa nekaj za hitrost. Jaz sem za hitrost delal predvsem tempo teke, to se pravi, da sem delal v nekem treningu določen odsek, ki sem ga odtekel v tempu ali pa malenkost hitreje, kot sem tekel potem na tekmi. Ti treni

torej. In ko enkrat tako pademo v neko rutino in ritem je normalno, da bi ga radi čim dlje obdržali. Sedaj pa ključno vprašanje kako to doseči. Eden od načinov je, da ne pretiravamo ne z tempom ne z razdaljo, po pameti torej. Še bolj važno pa je, da se čim prej zavemo, da tek ne pomeni samo teka, pač pa je trening sestavljen tudi iz drugih sklopov. Tako na tem mestu začnemo razmišljati, kako okrepiti tudi ostale mišične skupine, ki jih s tekom glih ne krepimo, so pa ključnega pomena za uspešne tekaške kilometre. In tako smo pri vajah za telesno moč. jaz sem jih na začetku kar redno delal pa tu v bistvu ni šlo za nič kaj posebnega. Sklece, trebušnjaki, hrbtne, počepi in to je blo to. Vsak večer tkole zravn dnevnika ene 20 minutk. No sedaj sem trening moči kar za nekaj stopenj nadgradil, vendar pa to v tem trenutku ni važno. Hočem povedat to, da prav zaradi teh vaj nisem v začetku svojih tekaških kilometrov imel prav nobenih težav s poškodbami. Torej čist enostavno lahko sklepamo,

o katerem pač zadnje čase ne pišem prav veliko. Zakaj pa sploh bi. Da lahk o nečem kaj napišeš je fajn če se s tem tud ukvarjaš, jaz pa se s tekom ravno zadnje čase ne glih intenzivno. Res je grem tu pa tam odlaufat kako 10ko tak mal za dušo, ko pač vreme ne dopušča da bi šel na kolo ali pa sem malo na tesno s časom, drgač pa se teka kar mal izogibam. No pa vseen imam nekaj izkušenj, ki sem si jih nabral, ko pa sem tekel in to kar precej in mogoče je prav, da nekaj o tem tudi napišem, no ja pa da priznam tud na spletni strani tekac.s i , kjer vedno omenijo moj blog so zapisali, da pač kaj malo napišem o teku. Torej, kje naj bi pa sploh začel, aja na začetku seveda. Ko sem razmišljal kako se naj lotim teh zapisov sem kaj kmalu spoznal, da je tega kar velik kaj vse bi jaz mel o tej temi za povedat, zato naj bo to prvi v seriji pisanj o teku. Tema je obširna in jo bom poskušal nekako razdeliti na več poglavij in upam, da mi bo nekak ratalo spravit skupaj neko celoto. Predvsem bom

in to knjige. Čeglih imam zadnje čase, kar nekaj težav z izbiro ali najdbo dobre knjige, pa mi je zdaj končno uspelo najdit eno, nad katero sem navdužen še preden sem jo prebral do konca.  Gre pa za knjigo z namimivim naslovom HHhH. Glavna tema je atentat na Heydricha, knjiga pa poleg napetosti prinaša tudi zanimiv pogled avtorja o samem nastajanju dela. Res zanimiv pristop. Koga zanima zgodovina in še posebej II. svetovna vojna tako kot mene bo imel zanimivo branje.

ali kako dopolnjujem svojo listo.  Že nekaj časa nazaj sem pisal malo o poslušanju različnih podcastov in kot rečeno sem iz poslušanja v začetku pretežno Angleško govorečih sedaj prešaltal na predvsem Slovenske. K zbirki dosedanjih sem dodal še par novih, od katerih pa je kar nekaj takih, ki nastanejo na VAL-u 202. Tako sem poleg Toplovoda, dodal še Spetek pa Frekvenco X in pa Od bita do bita . Spetek seveda pod tatktirko Mihe Šaleharja, ki k sebi vabi odlične in različne goste, ki jim postavlja bolj ali manj provokativna vprašanja, druga dva pa malo bolj znanstvena pa prav tako zanimiva podcasta o znanosti, vesolju, internetu in še čem. Še en zelo zanimiv podcast ima pa naslov Številke . V njem voditelj Slavko Jerič napeljuje pogovor z gosti v smeri statistike in različnih podatkov, ki se lahko izluščijo v različnih temah. Zanimivo poslušanje in pa zanimiv umirjen glas voditelja, ki vodi oddajo. Ker sem tudi bralec prvega časopisa, ki je namenjen mobilnikom, to je Torek ob 5ih ,

                                       Ja nisem si mogu pomagat, da nebi še enkrat to sezono šel mal na tekaške. Razmere pa januarske, snega več kot dovolj, temperatura zimska pa brez vetra tud ni šlo.

da bi še mal šel na Roglo. Ko takole mal pogledam za nazaj, letošnja zima res ni bla od začetka bogvekaj, se pa sedaj kar nekak noče poslovit in še kar opleta z sneženim repom. Sicer ne glih po dolini, se pa to še vedno pozna po hribih saj zadnje dni še vsake tolko malo popopra z novim snegom, pa da se ne menimo kake so temperature. Ravno zdaj je mrzlo ko hudič pa še mal dežuje res pravo aprilsko vreme. Jaz pa sem že pred dobrim tednom pospravu smuči in prvleku na plan bicikl. Sicer res nekaj že kolesarim je pa kar neprijetno saj že par dni zaporedoma piha in je na cestaku kar tečno sploh po teh ravnicah Dravskega polja in pa seveda, kot je to pri kolesarjih kot zakleto, veter le redko piha ravno v hrbet. No sem pa zadnjič glih zarad vetra reku nič grem pa na Pohorje itak se mi je že luštalo mal gozdnih cest in miru brez prometa in pa v zavetju dreves, ki ovirajo veter, da ni tako nadležen. Vendar pa presenečenje, ki ga sploh nisem pričakoval, več kot dva kilometra pred vrhom na cest

tekači, kolesarji, plavalci in ne vem kaj še vse smo narod Blatnodolcev. Seveda med njih spadam ali pa sem spadal tudi sam. Se pa tu postavi vprašanje zakaj je to tako. Odgovor pa je sila enostaven, za »ultra« rabiš samo vztrajnost, čas in malo ali pa več denarja, ko pa hočeš kaj drugega pa rabiš še talent, ki pa ga ima samo peščica, ki pa seveda pol ni več ultra pač pa je kaj bolj resnega s čimer se da tud živet bolj ali manj dobro ampak opažam, da se da. Ultra pa je bolj ali manj promocija samega sebe v povezavi, no to pa predvsem v zadnjem času z dobrodelnostjo. Ja vem, da se boste sedaj nekateri zgražali nad tem kar sem prav kar napisal, vendar pa ne odstopam od tega, da je večina tega kar nekateri počnejo samopromotivne narave. Jaz lahko nakažem na primer za Botrstvo , ki se mi zdi odlična akcija na Val-u 202, vsak teden nekaj denarja čist simpl z SMS-jem pa tega ne bom obešal na velik zvon pa verjamem, da nisem edini, ki to počne. Zadnjič sem v »hecu« napisal, da začenjam lajko