Dober tek

tako in drugače. Se pravi za mizo in zunaj. No zase lahko rečem da je za mizo in zunaj veliko sprememb kar se teka tiče.

Da začnem na začetku. Se pravi zame je bil na začetku tek, tek in še enkrat tek. To je pomenilo vsak dan vsaj uro in četrt teka pa potem še mogoč popoldan kako urco, pa potem za zraven še vsaj ene trikrat na teden slabe dve urce kolesa. Ja vse to se da stišat v urnik poleg službe in družine, to pomeni zgodnje vstajanje in tek v temi, ampak nič ni težko za potrebno dozo endrofinov. Pozimi sem kolo menjal z tekaškimi dilami in še tam dodatno treniral.

Nikakor ne smem rečt, da v vsem tem času ni bilo obdobje, ko sem res uspel uskladiti svoje treninge in počutje in tako naredil kar nekaj super rezultatov na tekmah. Ampak to je bilo predvsem v obdobju dveh let med 2008 in 2010, ko sem bil "prikrajšan" dela ponoči in sem tako imel normalen ritem dela in tudi spanja. Takoj ko sem se vrnil k delu v turnusu pa je delo ponoči in dodaten stres treninga pripomogol k temu, da je moja pripravljenost šla le še navzdol. Pa ne samo to, pojavljati so se začele poškodbe za katere je v veliki meri tudi kriv stres, ki ga povzroči velika količina fizične aktivnosti, pri tem imam v mislih predvsem tek in pa seveda nezadosten počitek zaradi neenakomernega dela v službi. Kot tretji faktor pa je tu še popolno zanemarjanje telesa kot celote. Kaj malo ti pomagajo močne noge, če pa je "podvozje" slabo. No čisto na koncu pa je tu še moj način prehranjevanja v tistem času, ki pa je tudi bil daleč od zdravega načina. Ogromno OHjev in to ne bilo kakčnih, ampak takih v obliki keksov, napolitank, čokolade, bonbonov...

In nato POK in spoznanje, da tako več ne gre naprej. Telo je reklo NE. Težave s hrbtenico, pa nato tetiva in tek je bilo po težkih mukah potrebno prečrtati iz mojega vsakdana. Na začetku se je to zdelo nepojmljivo, kaj pa zdaj, kako naj preživim brez vskadanjega "fixa", nemogoče. OK se tolažim, počakam dva mesca se pocajtam pa bo. Pa sta minila dva meseca pa ni blo nič bolje, pa tri in štiri in tako je naenkrat pol leta okoli in sedaj že eno leto. Jaz pa sem še kar živ pa čeprav v tem času nisem pretekel niti pol procenta tega kar sem v laskem letu. Pa ne samo da sem preživel, končno lahko rečem, da se počutim fit in močen ob enem, kar pa je najpomembnejše nič ne me boli, no tu pa tam imam kdaj muskelfiber, to pa je tudi vse. Minila je tudi tista kronična utrujenost, ki je bila pri meni prisotna v veliki meri, ko so bili dnevi ko se mi ni dalo nič popoldan, ko bi najraje ležal in imel mir.

Kaj sem torej spremenil v zadnjem letu in še malo. Tek je zamenjalo kolo. Kolesarjenje prevsem gorsko je poleg teka na smučeh zame najlepši šport. Človek je v naravi v miru in se lahko sprosti in uživa v tišini in samoti. Stres, ki ga kolo povzroča na telo je zanemarljiv v primerjavi z tekom in tako počasi izginejo bolečine v tetivah, hrbtenici, še vedno pa človek lahko pride do potrebne doze....

Največji napredek pa sem naredil pri vključitvi neke vrste cross-fit treninga. Ta pri meni zajema sklop vaj za moč pri katerih si pomagam malo tud z kettlebellom s katerim se da izvesti celo serijo različnih vaj za moč. In če mi je bil na začetku 12 kilski kar malo težek sedaj z lahkoto premetavam 16 kilskega in že premišljujem mal o 20ki. Se pravi to pa TRX trakovi pa še drog za dvigovanje trupa. Poleg tega pa še en kup sklec, počepov, izpadnih korakov, plankov in še in še in telo počasi začne dobivati obliko. Počasi prihajam do tega da imam končno mišice na rokah, prsih in na hrbtu, kjer je blo prej res bolj žalost kot kaj druga.

In na koncu še prehrana. Tu pa imam največjo srečo, da imam doma prehranskega guruja Tatjano, ki nam vsem skupaj kuha in pripravlja odlično hrano, ki je zdrava in raznolika. Večina naših obrokov je sestavljena iz mesa rib in zelenjave. V malih količinah je tu še krompir in pa riž, testenin pa na našem jedilniku že dogo ni več, jemo torej neko low-carb varjanto prehrane. Jaz pa sem prečrtal še vse vrste napolitank, keksov in podobnih stvari in prešaltal na črno čokolado in oreščke.

No pa da priznam tu pa tam pa že grem malo tečt, vendar pa je to tek za dušo, dolg do 45 minut v počasnem tempu, glih tolk da grem mal na luft bi se reklo.

Vse skupaj mi vzame tudi veliko manj časa, kot sem ga v preteklih letih zapravil za razne treninge, ko sem imel občutek, da nikoli ni dovolj. Tako imam sedaj tudi veliko več časa za druženje z svojimi doma in pa tudi utrujenost, ki je bila stalnaica pri meni je izginila.

Kmalu pa pride tudi zamnejava za kolesarjenje, samo sneg še manjka ;)