JAZ IN...

z biciklom na Pohorje. Da sem to ugotovil ni blo druge, kot da se udeležim tekme. Vsako leto iz Peker do vrha poteka kolesarski vzpon in glede na to, da sem letos prešaltal na kolesarjenje, ni blo druge kot, da grem sprobat, kak hitro lahk v bistvu pridem gor. Na treningih sem bil najhitreje na vrhu nekje med 47 in 48 minut in prav zanimalo me je kolk še lahk pridem hitreje. Po dogem času torej spet na kaki mal bolj resni tekmi. In kar hitro mi je blo jasno, da je to v bistvu bolj kot kaj druga sprint oz. tek na kratke proge, ki pa meni ni najbolj pisan na kožo. V bistvu sem od štarta pa do cilja bil na rdečih obratih. Mogoč bi blo tud malenkost bolje, če bi štartal malo bolj zadržano in potem probal dodajat, vendar pa nisem točno vedel, kako pa kaj bo in me je pol prot koncu začelo mal zmanjkovat. V bistvu pač nisem hotel riskirat, da bi pol na koncu ugotovil, da bi lahk šel hitreje, tak pa v tem primeru zagotovo vem, da je s to taktiko to bil moj maximum. Ne bom pa dal roke v ogen

k teku se počasi ampak res počasi vračam. Po zadnjem nastopu na Braverunu so me spet bolele noge, kar pa sploh ni čudno. Z nič teka grem na tek in to po vrhu še na tek po gozdu in zelo razgibanem terenu, kak me pol nebi bolele noge. No sedaj pa sem se odloču, da bom k crossfitu dodal še teke. Za enkrat ne mislim nič pretiravat ampak bom začel s teki dolgimi do 40 minut, pri katerih bo tempo striktno odvisen od pulza. Odločil sem se, da bom začel z metodo Maffetona. On zagovarja da se večina treningov opravi s pulzom, ki je na ali pod mejo t.i. aerobnega praga. Izračun je enostaven 180 minus leta in dobimo pulz oz. maksimalen pulz do katerega lahko pridemo pri treningih. Številka se lahko malo korigira v navzgor ali navzdol, kar pa je odvisno od stanja osebe, npr. ali se vračamo po poškodbi, bolezni, in pa od same fizične pripravljenosti osebe. Ta teden sem opravil dva taka teka. Res se vidi, da sem čist iz tekaške forme po drugi strani pa so teki v tem tempu kar prijetna zad

z najbrž najboljšim razgledom v Mariboru. Ja to smo si sedaj umislili pri nas. Do sedaj sma s Tatjano uporabljala kar domačo dnevno sobo za telovadni poligon, no par dni nazaj pa smo le končno šli pogledat kako je na naši strehi bloka. In to kar je gor je res škoda da nebi ponucali. Ravna terasa, en del je pokrit tako da se da skrit pred malo slabšim vremenom, nameščen je še drog za sušenje perila, ki pa ga bomo oziroma smo ga že uporabli mal drgač ;) V glavnem od zdaj je to moja nova telovadnica. Pa še dokaz da se tud v dežju in vetru da delat. Ko pa se vreme mal izboljša pa še mal dodatnih slik da se vam bojo mal cedile sline. P.S. No če koga zamika pa se mi lahk pridruži ;)

nedeljskega teka, no bolje rečeno valjanja po blatu. V bistvu je to edina prireditev, ki me še potegne, da se jo udeležim. Sicer sem v tem še bolj novinec saj sem bil šele na drugi taki tekmi, vendar pa je bila ta veliko boljša kot prejšnja v Celju, vsaj kaj se ovir in trase tiče. Trasa razgibana, celi čas po gozdu in čez travnike, vmes pa vsemogoče od vode, blata, plezanja, preskakovanja in še in še. Trasa je ponujala en krog dolg 7 km za najboljše pa dva kroga. Odločitev na začetku je bila, da če nam uspe prit krog prej kot v uri gremo še enga, če pa več kot v uri pa zaključimo. Žal ali pa na srečo, no bolj to drugo smo za cel krog porabli nekaj več kot uro in tako zaključili po enem krogu. No glede na to kak me danes bolijo noge je blo kar dost. Bo res treba mal več laufat... Ciljni šprint. (foto: Braverun)