JAZ IN...

je nekaj, kar nam vsem primanjkuje. Ko sem bil jaz še mlajši je bilo popolnoma jasno, kako se disciplinira otroke. O učinkovitosti zdaj res ne bom razpravljal, sem pa mnenja, da je bila zadeva kar učinkovita. Občasna palica po riti ne more škodovat in tud nikomur ni, no vsaj jaz ne poznam kerga, ki bi mu občasno discipliniranje z kako po riti pustilo vidne posledice, najbrž mu je le pomagalo, da se je lažje odločil v prihodnje, ko je bila njegova disciplina spet na preizkušnji. Da bo čist jasno vse skup, jaz sem zagovornik discipliniranja, ne nujno, da poje palica, saj imamo tudi kake bolj prefinjene prijeme, mogoče sistem ti meni jaz tebi, se mi zdi da je tud kar učinkovit pri naših malih nadobudnežih. No nekaj o tem je napisanega tudi TU . Kaj pa disciplina na drugačen način. Recimo enim se je težko disciplinirat, da bi šli vsake tolko malo ven in se razmigali in naredili kaj za dobro počutje. No drugi pa imamo problem, da se težko discipliniramo, da ne gremo ven in se razmigam

kriva, ker je nikakor ni letos. In zato jaz tud v januarju veliko kolesarim. Ja ka pa čem, migat je treba, te dni pa sem mal oddaljen od Rogle, kjer se še da laufat in zato je pač kolo druga izbira. In ker pa lahko človek na kolesu tud pade se je to tokrat zgodilo tud meni. V bistvu je od zadnjega pravega padca minilo že kar ohoho in glede na to da zadnje čace res velik kolesarim je take stvari za pričakovati. Je pa mal bizarnio kako je sploh prišlo do tega.  Pač sem kolesaril po Prekmurskih in Prleških vaseh in ko že mislim obrnit nazaj proti domu, no pa si rečem samo še po tejle ravnini pa potem obrat in glej, kup kur, ki letajo ob cesti. Seveda so se odločle, da glih ko sem se peljal mimo njih morajo čez cesto in tako se je ena zapletla v moje prednje kolo. Temu pa je sledil padec. Malo me je obrnilo v levo potem pa direkt na tla in to na sredino ceste. Še dobr, da ni nekega prometa. Padec pa direkt na zadnjo stran rame in na bok.  Posledice so, niso pa katastrofalne. Bol

nič več in nič manj. letošnje leto se je kot smo že vsi vedeli začel z za našo družino najlepšim darilom. Res je bil že težko pričakovan tale naš Miha. No zdaj pa je končno le prišel na svet. Malo je zamujal ampak ne prehudo. Kot bi vedel je počakal, da še jaz v miru končam turnus in da sem pol dva dni doma, da mi nebi blo treba divjat domov. V nedeljo zjutraj pa je rekel nič več čakanja zdaj pa akcija. In je res bila akcija. Vse skupaj pa je kar težko opisati z besedami. Celotna izkušnja pa čeprav zame ne prva pa je bila zame najlepše doživetje. Mogoče zaradi tega, ker sem sedaj veliko starejši in na vse stvari pač drugače gledam. Po moje je rojstvo tvojega otroka najlepše kar lahko oče oziroma starš doživi, če pa si pri tem še prisoten pa še toliko bolje.  Sedaj nas čakajo trenutki, ki bodo polni smeha, solz, igranja, prask in nihče ne ve kaj še... Ja nič Miha sedaj si tu, seveda ti vsi želimo lepo življenje in vsi se bomo trudili, da ti ga tudi damo.