JAZ IN...

zame že en mesec ni teka. Ja, ko dokončno pade odločitev je stvar velik lažja. Gre pa vsa stvar počas na bolje, hodim lahk normalno in ne čutim bolečin, tud "bunka" na tetivi počas in vsztrajo izginja. Si pa pomagam z vsem mogočim, od maž do tejpanja, največja pogruntavščina pa je naribani ingver, ki si ga ovijam okoli tetive, ta naj bi bil za zmanjševanje vnetja. Še kaki mesec pa bom na red da obujem copate. No na račun vsega tega pa sedaj trpita bicikla. Števec se je tako v oktobru ustavil pri 1370 kilometrih. Seveda je k temu pripomoglo super jesensko vreme, tako sem samo ene trikrat moral na kolo v mokrem, ostale kilometre pa sem nabiral v prijetnem in toplem vremenu. Prav fino je blo ko sem se na Pohorju lahko vozil v kratkih hlačah pa me ni zeblo, še več celo fino sem švical od toplote. Nekaj takih izletov smo izkoristli tud nato vsi trije za pohajkovanje po Pohorju. Jaz z bajkom na Pohorje, kjer sta me pričakale Živa in Tatjana in smo jo nato mahnili mal do M

ne bom tekel dokler ne pocajtam ahilove. Ja saj vem kolkrat sem že to reku pa pol nič od tega, kakor je blo mal bolje sem že obul copate pa ven. No zdaj pa čist zares ne bom! Tako je zdaj že dva tedna od kar sem zadnjič tekel. Seveda pa zdaj na račun tega bolj trpita bicikla, no pa ne samo to, zdaj grem na bicikl v takem vremenu v katerem mi včas na misel nebi prišlo. Dež, veter, mraz jaz pa ven pa biciklirat. Seveda pa kilometri pol kr letijo in tak sem v dveh tednih naredil že 510 kilometrov. Ja kaj naj, če pa ne morem bit doma in gledat v strop. Zravn biciklanja pa pridno delam vaje z kettlebeli in ostalimi pripomočki.  No k sreči pa le ni kar naprej slabo vreme. In tako je bil danes idealen dan za kolesarjenje po makadamskih cestah Pohorja. Po končanem kolesarjenju pa sta me pričakale dekline na vrhu pri vzpenjači in od tam smo šli še do Mariborske koče na štrudl in gibanico. Res lep jesenski dan. Mal fotografiranja kr z bicikla. Mal blatn na koncu.