Mal v naravo
da ne bom samo v tej betonski džungli med avti in ostalimi prevoznimi sredstvi, ki švigajo okoli mene, ko grem tečt al pa kolesarit. Žal pa je zadnji čas blo tako, da ni blo druge možnosti, kot, da sem skoz nekje v mestu in pač tam izkoristim največ, kar lahko od narave.
No k sreči pa je tega zdaj konc in mam mal časa tud, da vsake tolk časa grem mal v naravo, kjer pa je popolna tišina in se sliši le šumeje listja, pričje petje in pa zvok koraka ali gum bicikla. Tako sem zdaj že izkoristil par juter po nočnem šihtu in šel tečt ob meji s Hrvaško, kjer ni nobenga prometa le kak zajc al pa srna skočita v kak grm ko me zagledata, no pa tud z biciklom sem šel mal na Pohorje, kjer je tud popolna tišina in mir, pravi balzam za sprostitev. No včeraj pa sem jutro izkoristil za napad na Zreški hrib Golek. Kar izpred bloka, kjer mamo manjše stanovanje v park, pd tam pa v dolino potoka Koprivnica, od tam pa direkt v gozd in po dobro shojeni stezi v hrib. Potka najprej gre v hrib, kaj kmalu pa sledi nekaj kratkih spustov in vzponov v dolinice po katerih teče voda, od tega "motokrosa" dalje pa se pot vspenja, vendar ne preveč. Na nekatreih delih se tudi malo zravna, tako, da je tek prav lahkoten in prijeten. V malenkost več kot pol ure dosežem vrh.
Od tam se odločim, da se spustim v smeri Ljubnice na zahodno stran hriba. Tukaj je spust sprva res popolnoma enostaven, potka je speglana brez korenin in kamenja, vendar pa samo do razgledne točke s katere se ponuja prekrasen pogled proti vasem Skomarje in Resnik.
Od tu dalje pa je spust res zahteven poln skal, stez pa je ozka in strma. Pridem do spodnje ceste, tam se obrnem in po isti poti nazaj spet do vrha. Za spust in vzpon spet porabim pol urce.
Od tam pa še en pogled po Konjiški dolini in nato vrnitev nazaj po isti poti, kot sem prišel do vrha z dodatkom teka okoli jezera v Zrečah.
Celotna pot je dolga okoli 10 kilometrov, nabere pa se za koli 800 višincev, kar mi je vzelo slabo urco in pol.