Prej dve leti nič, zdaj pa

Avtor: -
v šestih dneh kar dve tekmi. Po sobotni trail tekmi, kjer smo se podili po zelo razgibanem terenu, sem se zopet vrnil na meni bolj domač asvalt. 

V bistvu sem samo poravnal lanski dolg, ki je nastal, ko se po prijavi na tek le-tega nisem mogel udeležit, saj mi je nastop preprečila poškodba križa. Z organizatorjem sem se lani nato dogovoril, da lahko plačano štartnino izkoristim letos in tako sem letos bolj za šalo kot za res poslal mail organizatorju in ga pobaral ali še drži lanski dogovor. Na velko presenečenje sem dobil res hiter odgovor, da stvar še vela in pol mi ni preostalo drugega, kot, da si splaniram dopust, saj je tekma sred tedna, ko Italjani praznujejo, dan zmage (nad kom raj ne bom ugibal...). Sprva je zgledalo, da bom v Italiji edini Slovenec, no na koncu smo bili trije in smo se tako združili, da nam ni blo dolg čas na poti.

Štart samega teka je v mestu Castel Bolognese, ki je le nekaj kilometrov stran od nam bolj znane Imole in je več kot 530 kilometrov oddaljen od doma, tako, da nas je čakala kr dolga vožnja k sreči pa je skoraj cela pot po avtocesti. V mesto smo prispeli pravočasno že v sredo popoldan, tako, da smo lahko še pred dvigom številk nekaj v miru pojedli, dvignili številke in se odpeljali nekaj kilometrov stran v mesto Riolo Terme, kjer smo imeli prenočišče. Popoldan je potem minil ob branju knige in rahlem sprehodu po večerji pa hitro v postlo. Štart teka je bil že ob pol devetih, kar je pomenilo dokaj zgodnje vstajanje in zajtrk potem pa odhod na štart. Ker se je obetal dokaj topel dan sem bil kr vesel, da se zadeva začne dokaj hitro. 

Na štartu se nas je zbralo preko 600 tekačev vendar ni blo čutit neke posebne napetosti in nervoze, no vsaj jaz jo nisem, saj nisem mel nekih posebnih ambicij. Nekaj zaradi tega, ker že res dolgo nisem bil na kaki večji in daljši tekmi, nekaj pa zaradi tega, ker pač sem se odločil, da se pač za enkrat ne obremenjujem z nekim hudim rezultatom ampak mi je blo bolj pomembno, da pritečem do cilja. Po pregledu trase na karti in profila je bilo vidno, da se bo prva polovica kr fino vspenjala, nato pa bo v drugem delu sledil spust nazaj proti cilju, celotna trasa pa je bila krožna. Štartal sem v svojem ritmu in lepo počasi brez pretiravanja začal s tekom. Nisem hotel, da se na začetku preveč zaganjam, ker nekaj pa še le vem, da ultre se tečejo zadnjih 5 kilometrov ne prvih. V glavi sem imel tempo za okoli 5 min/km od začetka in pa predvidevanje da bo tempo proti koncu padal in bom tako v cilju nekje v 4ih urah in pol. Trasa se je tako kot je bilo narisano večji del na začetku uspenjala z krajšimi odseki s spusti in zadeva je potekala lepo umirjeno do obrata malo pred polovico, kjer smo naredili obrat in se začeli vračati v smeti štarta. Tu sem mislil, da bo sedaj zadeva le šla še navzdol vsaj kaj se trase tiče, ampak tu pa sledi presenečenje. Res se je začela trasa najprej kr fajn spuščati do table za 25 kilometrov, kmalu za njo pa še ena tabla na kateri je pisalo 5 km. Nisem rabu velik, da sem ugotovil, da pa se šele zdaj začne pravi vzpon, ki bo dolg 5 kilometrov. In točno to je blo, tabla za 5 kilometrov je bila prva za katero so sledile table vse do 0 kilometrov, ko smo prišli na vrh vzpona. Tak od oka smo se v 5ih kilometrih dvignili za kakih 200 do 250 metrov, na trenutke je blo tak strmo, da se je marsikateri spremljevalec na kolesu vdal in sestopil. No ampak tud to je minilo in po premaganem klancu je sledil spust, ki je v bistvu sledil vseh 20 kilometrov do cilja. Le vmes nam je trasa postregla še z rahlimi klančki, ki pa niso bili omembe vredni.
V bistvu je cel tek minil kr hitro, saj je bila trasa lepo razgibana in glih prav zanimiva pa tud družba sotekačev je bila skoraj na celotni trasi le proti koncu se je zadvea malo razrečila.

V cilj sem prišel v 4ih urah in malo čez 11 minut, kar je bilo krepko nad pričakovanji, sploh pa to vidim dan po tekmi, ko razen rahlih bolečin v tetivi, ki mi provzroča že nekaj časa malo preglavic sploh ne čutim bolečin v mišicah al kje drugej, za razliko od sobotnega teka, ko so me kr pošteno bolele noge...

V glavnem za ultro po daljši odsotnosti več kot zadovoljen in vidim, da še mam mal rezerve...

Trasa.




Sike.



Še filmčka, ki jih najdete TU in TU

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Avtor: -
Slika
 v parih besedah, najboljši dopust ever. Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe. Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico. Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov c
Preberite več

Grčija 2

Avtor: -
Slika
 je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom. Kar se tiče poti smo vedeli, da gremo po najkrajši poti, torej čez bivšo jugo, tako smo krenili popoldan iz Maribora in malo pred pol nočjo prispeli v Predejane, kjer smo določili, da bomo prespali. Priporočam vsem, ki ste na poti na jug, počivališče je ravno prav umaknjeno z avtoceste, ima pa tudi bencinsko in pa trgovino. No zjutraj za mene obvezen trening in okoli devetih nadaljujemo pot v smeri Grčije.  Na meji z Makedonijo smo v slabi urci, za prehod pa porabimo manj kot pol ure. Makedonijo pa itak prevozimo v šusu, tako, da smo pred mejo predem se sploh zavemo. V Gevgeliji se odločimo za obvoz na Dojran, kjer naredimo postanek za kosilo, nato pa čez mejo in smer obala. Čeprav je bil prvotni plan najprej prečkati Makedonij
Preberite več

Albanija 2

Avtor: -
Slika
kot bi se lahko reklo temu zapisu, ker pač sem že namenil nekaj besed o tej državi v kateri sem sedaj že več, kot mesec in pol in, ker se bliža počasi a vztrajno tudi čas vrnitve domov. Kaj bi lahko na kratko rekel o tej državi, kjer narava res navdušuje vse ostalo pa bolj ne. Kot sem slišal nekoga reči, kar be bog ustvaril je res fenomenalno a kaj, ko je vse tisto kar je naredila človeška roka potem pokvarilo celotno sliko.  Čeprav sem že kar domač v teh državah Balkana pa se še vedno sproti čudim temu kar vse so ljudje tukaj sposobni narediti in kako je tukaj življenje. Mogoče bo za koga, ki sem pride na krajši obisk vse skupaj zanimivo, smešno, mogoče na trenutke celo absurdno, a dvomim, da se bi lahko privadil na življenje tukaj, na navade in na obnašanje. Pa ne mislim na pregovorno balkansko ležernost, pač pa bolj na ignoranco, predvsem imam tu v mislih na ignoranco do sobivanja. Ker je zame pač velika vrednota, da spoštuješ ljudi s katerimi sobivaš je pač tu življenje zame skoraj
Preberite več