JAZ IN...

sta dve stvari na katere včasih nimamo vpliva. Za nazaj pač ne mormo kaj velik narest, kaj je blo je blo, včas pa tud za prihodnje stvari nimamo prevelikega vpliva. No vsake tolko pa le lahk odločamo o svoji usodi in o stvareh, ki si jih želimo, da se nam zgodijo. In zato sedaj vsi nestrpno pričakujemo, da se nam pridruži naš novi član v družini. Ko takole malo berem za nazaj bi sedaj po običaju moral nametat tu kup številk iz leta, ki je za menoj. Se pravi kilometri, taki in drugačni, hitrosti, višinci in še in še. Žal tokrat nebo tako. Pa ne rečem, da to v preteklosti ni bilo pomembno pa tud ne rečem, da še kdaj v prihodnosti to ne bo. Nikoli se ne ve, no v tem času sem pa ziher, da zame v ospredju niso številke in tempo in podobne stvari, pač pa čisto nekaj drugega. Pa s te ne misli, da športanje ni potrebno in pomembno. Seveda je sej s tem zelo povečamo kvaliteto svojega življenja in občutek, ko nekaj narediš zase je zelo pomemben za dobro počutje. Še bolje pa je ko migaš pa

direkt v tetivo. To pa je bilo doživetje. Take bolečine pa še nisem občutil pa sem že dolgo na svetu. No, če bo na koncu res tud kaj rezultatov zaradi tega potem se ne bom pritoževal. Mogoč moram celo zadevo malo bolje pojasnit. V mojem boju z ahilovo tetivo sem preizkusil kar nekaj različnih zadev, od takšnih in drugačnih fizioterapij, masaž, maž in še in še. Rezultati pa so bolj ko ne slabi. Res je, da sedaj po dvoinpolmesečnem neteku grejo stvari malo na bolje, vendar pa je tetiva še vedno boleča če pritisnem nanjo, da pa ne omenja, da sem vmes naredil dva testna teka, ki sta bila res čist počasi pa se je stanje spet takoj poslabšalo. In bolj ko se je bližal moj odhod v tujino bolj sem začel iskati strokovnjake tudi na Hrvaškem in v Srbiji. In tako sem naletel na ortopeda v Novem sadu in mu opisal težavo. In tako sem dobil ponudbo, da mi poskusijo zadevo pozdraviti z mojimi lastnimi matičnimi celicami. No danes sem bil deležen prve terapije. Zadeva poteka tako, da ti vzamejo k

je jaz pa spet preživljam dneve v tujini. No tokrat na srečo ne tako daleč od doma, le dobrih 350 kilometrov je od naše nove zunanje meje Evropske unije pa do doma in tako se lahko vsake tolko malo odtrgam in skočim za kaki dan domov. Ker doma že zdaj res finaliziramo priprave na prihod novega člana naše družine moram it vsake tolko mal domov, da preverim kako je stanje. No pravzaprav imata moji dve punci vse pod kontrolo jaz priskočim le ko je treba naredit kako luknjo v steni ali pa kaj pršraufat, vse ostalo pa obvladata brez mene. No eden od vzrokov, da mal letim domov je tud sneg, ki ga je dovolj na Rogli in, da vse vsaj malo naužijem prvih zimskih dni. Ampak k vsemu temu pisanju danes me ni spravu snega ali kaj druga pač pa ena žalostna zgodba, ki jih v tem času slišimo veliko, če mene kdo vpraša še preveč. Čas praznikov je še posebej na udaru za ljudi, ki živijo v stalnem pomanjkanju. Vzrokov, da nekdo pač zaide v brezizhoden položaj je veliko. Nekatere v to pahne bolezen,

je knjiga, ki sem jo poleg ostalih prečital v zadnjem času. Knjiga, ki jo priporočam vsakemu, ki se ukvarja s športom na tak ali drugačen način pa tudi tistim, ki jih zanima, kako deluje človeško telo. Najbolj zanimivo pri vsej knjigi je sama zastavitev vsakega poglavja, saj te po prebranem uvodu, kar potene da prečitaš vsaj tisti del do konca. Vsako poglavje se začne v bistvu z vprašanjme in nekaterimi dejstvi iz športa in tako bralec kar avtomatsko prebere poglavje do konca, saj ga seveda zanimajo odgovori iz začetka. V glavnem knjiga, ki sem jo prečital na dah, kot bi se reklo.

sem zopet zapustil svoj dom, tokrat mi je bilo najbrž najtežje do sedaj, pa ne zaradi snega, ki ga imamo na Pohorju (mogoč čist mal hahaha), ampak zaradi tega, ker sem sedaj skoz v skrbeh, da nebi kdo prehitel časovnico. No vsekakor upam na najboljše in pa seveda malo stavim tud na to, da pa tud nisem tak daleč od doma, da ne bi mogu skočit domov če bi bla sila. No sem pa izkoristil prva dva dneva teka na smučeh. Letos je zima kar hitro prišla k nam in sem lahko že dva dni izkoristil na tekaških. In za prvo potešitev je to blo več kot super. Sem pa obtimistično vzel na Hrvaško kolo saj sem bil prepričan, da bom tu lahko malo še kolesaril po Slavonskih ravnicah, no pa se danes zbudim v tole... .Pa še mal utrinkov iz Rogle

zadnje čase. Malo lenarimo, malo migamo, malo beremo... Kar pa je v tem času najpomebnejše pa je, da se je letos v Sladkem vrhu že sedmič odvijal šest urni tek in prvič, ko nisem naredil vsaj nekaj krogov po trasi. Čeprav priznam, da so me podplati fejst srbeli pa sem se za to odločil popolnoma zavestno in štartnino dal Tatjani, kateri pa tud ni vreme blo ravno naklonjeno in ji zarad tega ni uspelo kaj dost krožit, saj za njo je zdaj pač zdravje bolj pomembno, kot pa nabiranje kilometrov. Za to bo imela še ogromno časa. No vseeno pa sma se odločila, da grema na to zdaj lahk že rečem legendarno tekaško prireditev in malo poklepetama z prijatli in navijama, ob enem pa se še malo posladkama z kupom dobrot, ki so jih vsako leto polne mize. Zmago na teku sta odnesla tačas dva najboljša Slovenska ultraša Boris Ivanovič in Nataša Robnik pa tud vsi ostali niso zaostajali in vsak je dosegel nekateri pa tudi presegli zastavljene cilje. No jaz sem se do Sladkega vrha, kot je to zame normal

zame že en mesec ni teka. Ja, ko dokončno pade odločitev je stvar velik lažja. Gre pa vsa stvar počas na bolje, hodim lahk normalno in ne čutim bolečin, tud "bunka" na tetivi počas in vsztrajo izginja. Si pa pomagam z vsem mogočim, od maž do tejpanja, največja pogruntavščina pa je naribani ingver, ki si ga ovijam okoli tetive, ta naj bi bil za zmanjševanje vnetja. Še kaki mesec pa bom na red da obujem copate. No na račun vsega tega pa sedaj trpita bicikla. Števec se je tako v oktobru ustavil pri 1370 kilometrih. Seveda je k temu pripomoglo super jesensko vreme, tako sem samo ene trikrat moral na kolo v mokrem, ostale kilometre pa sem nabiral v prijetnem in toplem vremenu. Prav fino je blo ko sem se na Pohorju lahko vozil v kratkih hlačah pa me ni zeblo, še več celo fino sem švical od toplote. Nekaj takih izletov smo izkoristli tud nato vsi trije za pohajkovanje po Pohorju. Jaz z bajkom na Pohorje, kjer sta me pričakale Živa in Tatjana in smo jo nato mahnili mal do M

ne bom tekel dokler ne pocajtam ahilove. Ja saj vem kolkrat sem že to reku pa pol nič od tega, kakor je blo mal bolje sem že obul copate pa ven. No zdaj pa čist zares ne bom! Tako je zdaj že dva tedna od kar sem zadnjič tekel. Seveda pa zdaj na račun tega bolj trpita bicikla, no pa ne samo to, zdaj grem na bicikl v takem vremenu v katerem mi včas na misel nebi prišlo. Dež, veter, mraz jaz pa ven pa biciklirat. Seveda pa kilometri pol kr letijo in tak sem v dveh tednih naredil že 510 kilometrov. Ja kaj naj, če pa ne morem bit doma in gledat v strop. Zravn biciklanja pa pridno delam vaje z kettlebeli in ostalimi pripomočki.  No k sreči pa le ni kar naprej slabo vreme. In tako je bil danes idealen dan za kolesarjenje po makadamskih cestah Pohorja. Po končanem kolesarjenju pa sta me pričakale dekline na vrhu pri vzpenjači in od tam smo šli še do Mariborske koče na štrudl in gibanico. Res lep jesenski dan. Mal fotografiranja kr z bicikla. Mal blatn na koncu.

ki smo ga komaj dočakali, smo letos preživeli na Kreti. Res je blo prav dopustniško in lenobno. Večino časa smo poležavali se kopali ali brali. Teka je blo le za vzorec. To pomeni, da sem odtekel samo tri 10 kilometrske teke, pa še to tretjega samo zato, ker sem moral it v trgovino pa sem združil eno z drugim. Malo lenarjenja nikomur ne škoduje. Pa še nekaj utrinkov.

v novi sezoni je sneg pobelil Pohorje. Ali je zgodaj ali ne... V preteklosti je znalo pobelit že tud konc avgusta, no pa še ne dolgo nazaj smo že konc oktobra tekil s tekaškimi na Rogli, tako, da nič prav nenavadnega. Men osebno je čist OK, ker iz zime vedno potegnem tist tanarboljš kar se da. Današnji pogled na Planjo. Sam se še vedno nekaj mučim z bolečo ahilovo tetivo. Bolečina je prav netipična, saj me v bistvu sploh ne boli prav po sredini, ampak po zunanji strani. Pač malo več kolesarim  in pa telovadim z hišnimi pripomočki. Tečem pa bolj za vzorec pa še to res čist na izi. No v glavnem pričakujem, da se bo zadeva počas poštimala. Po malem hodim na terapije in stvar se počas izboljšuje. Če se ne bom preveč zaganjal s tekom se bo zadeva res umirila, če pa ne se bo pa vleklo do nevem kdaj, tako da... Pred parimi dnevi, Pohorje, ko je blo še zeleno. Hišni pripomočki. Tu sneg mi pa v soboto na morje ;)

so včasih veje, drugič pa spet manjše razlike. Dejstvo je, da nekaj kar je za enega super, za drugega niti približno ne ustreza. Na koncu je dejstvo, da mora vsak najti svoj način in se ga tudi držati. Malo ti pomaga, če sicer veš kaj je za tebe dobro in OK pa se tega ne držiš. Dejstvo je, da nas s teorijo bombardirajo iz vseh strani od knjig, člankov, interneta... Večina podlega trenutnim trendom, od raznih prehranjevalnih diet, do tehnik teka, obutve in še in še. Mogoče je najbolj prav, da človek na sebi preizkusi različne stvari, da na koncu lahko neko stvar komentira. No vsaj jaz sem tak, da marsikaj probam in nato lahko vidim ali mi neka stvar ustreza ali ne.  Dejstvo pa je, da bi največkrat bilo že dovolj, da bi prisluhnili svojemu telesu. Počivali, ko smo utrujeni, mirovali, ko smo poškodovani, itd. Žal pa nas večina ni takih, vendar pa vsi dobro vemo kaj je dobro za nas v teoriji, ko pa pridemo na praktični del pa velikokrat pogrnemo. Zakaj? Zase lahko rečem, da zato,

se včasih glih ne skladajo. Še huje pa je ko rineš z glavo skoz zid in pri tem smo vsi bolj ali manj isti, no vsaj zdi se mi. Kolkrat sem že reku, da športam zato, da bom zdrav in fit, realnost pa je velikokrat drugačna... A zakaj, ja zato, ker me velikokrat prav zaradi športa vse boli. In v zadnjem času res nimam sreče z poškodbami. Še sedaj nisem pozabu lanskih težav z hrbtenico, poleg tega pa me vseskozi spremlja tudi bolečina v ahilovi tetivi. Vendar pa trmast kot sem, sem vztrajno nadaljeval s tekom, čeprav bi mi že zdrava pamet mogla povedat, da ne gre za nedolžno vnetje, saj bolečine niso izginile tudi ko lani cel mesec nisem pretekel niti metra. Mesec dolga pavza pa bi načeloma morala zadostovati za ublažitev vnetja, če bi seveda šlo za to. No potem je prišla zima in sem se tolažu, da bom malo več tekel na smučeh in malo manj peš, pa se bo zadeva sanirala, žal tud iz tega ni blo nič. No potem sem z bolečino šel celo na dve tekmi spomladi in želja je bila iti še na kakšno. No k

so stvari s katerimi bi lahk opisal začetek tega meseca. No vročina nam ne dela preveč hudih preglavic, ker mamo k sreči doma klimo in se tako zabarikadiramo not in uživmo v prijetni temepraturi in gledamo risanke in beremo ;) Je pa letošnji avgust dokaj podoben lanskemu, saj sem tud lani avgusta mel tekaško pavzo, no lani zaradi težave s hrbtenico, letos pa sem se odločil mal spavzirat zarad ahilove. Prazvzaprav se mi težava vleče že menda kaki dve leti. Spomladi sem bil na ultrazvoku, ki je pokazal kalcinacijo. No nato so sledile neprijetne terapije s katerimi je kalcij najbrž uničen, vendar pa je ostalo vnetje, ki pa se pozdravi le če človek miruje ali pa vsaj ne teče. No končno je ta vročina bila pravi razlog, da mal preneham s tekom in tako sem imel celih 7 dni tekaške pavze.  Sem pa v tem času lepo izkoristil moja dva jeklena konjička na dveh kolesih. in tako v 6ih dneh opravil 6 kolesarskih tur. Od tega dve na gorcu. Ena je bila na Pohorju, druga pa po gričih v Obsotel

Drave sem se tokrat odpravil z biciklom. Iz našega okna lahko vidim tako Pohorje kot Kozjak pa še vedno nisem nikol bil na drugi strani z biciklom. Mi je Pohorje nekako bolj domače. No včeraj pa sem se le odločil, da malo raziščem še hribčke na drugi strani.Mal sem pregledal karto in forume o trasah okoli Urbana in Tojzlovega vrha ter okolici. Cilj mi je bil prit na Urban in od tam na Tojzlov vrh za naprej pa se bi sproti odločil. Tako štart o doma, izbira pa gorsko kolo. Pridem do Kamnice tam pa najprej levo in nato takoj desno po cesti in iščem odcep za Urban. Po nekaj kilometrih zagledam rdečo puščico, ki označuje pot na Urban. Vem, da gre za peš pot, ampak saj zato pa sem z gorcem. Zavijem levo po cesti, ki se začne vzpenjati in kmalu preide v makadamsko cesto in ta nato v kolovoz, ki se začne kar pošteno vzpenjati. Ko pridem iz gozda nad vinograd pa je cesta samo še travnik, ki pa je kr neugoden za bicikl, zato tu sestopim in malo popešačim do kolovoza in nato spet na kolo,

kot nalašč za malo lenarjenja. V tej vročini mi nekaj ni do prevelikega naprezanja, malo športa kolkr se da zgodaj zjutraj, saj popoldan ni za kaj več kot mogoče za kako bolj u izi kolesarjenje. In tako mi ostane nekaj časa tud za branje knjig. Kar nekaj se jih je nabralo pa še zelo različnih zvrsti. Od lahkega branja kriminalnih romanov pa do krutih zgodb in pa do dogodivščin borca Tujske legije. Patterson z svojimi zgodbami o detektivu Crossu nikoli ne razočara. To sta zadnji dve knjigi, ki sem jih predelal, no eno še ne čist. Tudi druga knjiga Slovenskega legionarja Roberta Markuša je zanimiva in razkriva marsikatero skrivnost Tujske legije. Knjiaga, ki pa vsaj mene ni pustila ravnodušnega in sem jo skoraj pojedu pa je Tek za zmajem. Napeta zgodba, ki opisuje življenje v Kabulu pred in med vojnami... Knjiga preseneti z opisom življenja pred vojno v Afganistanu, vsaj jaz sem imel o tej državi precej napačno predstavo, očitno pa nekateri vero izrabljajo v povs

dopust je za nami. Kot vsak je tud ta minil prehitro. Najbrž pa za to, ker smo skoz bli aktivni. Preživeli smo ga v naši mali rezidenci v Zrečah in to v enem od najbolj vročih tednov v tem poletju. Mi pa brez klime, ki je sedaj že skoraj obvezen pripomoček za lažje preživljanje časa, ki ga prebiješ za štirimi stenami. Smo se pa zato velik hladili v bližnjih Termah, kjer je voda odlična, da o toboganih, ki sma jih skoz testirala z Živo ne govori. Ko pa nam je res ratalo vroče pa smo se šli hladit na Roglo. Seveda jaz z biciklom gor. Pol pa mal na sedežnico in na adrenalinsko sankališče. In za konec danes še z biciklom iz Mariborske strani na Pohorje in malo vožnje po Pohorskih cestah, do Cojzarice in Areha pa potem nazaj na Bellevue. Od tam pa peš s Tatjano še enkrat na Areh na gobovo juhico in potem nazaj. Zdaj pa kruta realnost, dolina in 35 stopinj... Ampak v stanovanju dela klima ;)

da ne bom samo v tej betonski džungli med avti in ostalimi prevoznimi sredstvi, ki švigajo okoli mene, ko grem tečt al pa kolesarit. Žal pa je zadnji čas blo tako, da ni blo druge možnosti, kot, da sem skoz nekje v mestu in pač tam izkoristim največ, kar lahko od narave. No k sreči pa je tega zdaj konc in mam mal časa tud, da vsake tolk časa grem mal v naravo, kjer pa je popolna tišina in se sliši le šumeje listja, pričje petje in pa zvok koraka ali gum bicikla. Tako sem zdaj že izkoristil par juter po nočnem šihtu in šel tečt ob meji s Hrvaško, kjer ni nobenga prometa le kak zajc al pa srna skočita v kak grm ko me zagledata, no pa tud z biciklom sem šel mal na Pohorje, kjer je tud popolna tišina in mir, pravi balzam za sprostitev. No včeraj pa sem jutro izkoristil za napad na Zreški hrib Golek. Kar izpred bloka, kjer mamo manjše stanovanje v park, pd tam pa v dolino potoka Koprivnica, od tam pa direkt v gozd in po dobro shojeni stezi v hrib. Potka najprej gre v hrib, kaj kmalu p