Če nič druga
sem pač spremenil mal svojo obliko in vsebino spletnega dnevnika. Očitno se res nič kaj ne dogaja... Ja pa še res je.
Zakoračili smno v pestro jesen, ki nam je postregla že s prvim snegom, ki pa seveda še ni prinesel zime, no me je pa že fajn opomnil, da končno prihaja zima in z njo dokaj sproščeno obdobje vsaj kaj se športa tiče. No kakor koli že, letos je zame celo leto tekmovalno sproščeno saj mi ni uspelo priti niti na eno tekmo. No pa nič ne de bo že bolje.
V soboto si obetam fino druženje že 6ič zapored v kroženju na Sladkih6. Namen je seveda predvsem srečanje z starimi znanci, da rečemo kero in pa da odtečem kaki kilometer. Kolk pa jih bo pa je odvisno predvsem od počutja, ki je še vedno dokaj spreminjujoče. Nikakor pa ne morem ugotovit, kaj je odvsno oz. kaj sploh vpliva na to, kako se počutim in kolk me še trga po nogi. No ampak predvidevam, da bo tud to minilo.
Drgač pa nič novega, kriza še vedno traja, če ne druga nas vsaki dan prepričujejo, da traja. Na vsakem koraku čujemo samo, kako je treba šparat in kako bo še huje in kaj bo, če ne bomo šparali. Vse skupaj se ja zažrlo že tako globoko, da so vsi že čist preplašeni, kar pa je še huje in je tipično za Slovence pa je to, da se kaj hitro sprijaznijo s tem, da se jim pač odrekajo vse mogoče stvari, na račun katerih se nato lahko na drugih koncih še bolj troši in zapravlja prigaran denar ljudstva. To isto ljudstvo pa žal že dolgo več ne živi ampak životari in je ratalo popolnoma apatično na stvari, ki se dogajajo okoli njega. No to je edina pametna razlaga, ki jo imam jaz na vse dogajanje okoli nas in na to, kako mirno se vse to spremlja.
Dost politike... Kot sem že omenil me po nogi še kar, včasih bolj, drugič spet manj trga, vendar pa je zdaj to dokaj vzdržno, tako da lahk kolkrtolk tečem in pa seveda še kolesarim, dokler vreme še dopušča tud take aktivnosti. Mogoč pa bo konc novemra že tud kaj senga, da sprobamo še mal tekaške.